Svetovalnica: »Tehnika sendviča« učinkovita metoda komunikacije

| 05.10.2017, 11:45 Rok Mihevc

5. oktober je svetovni dan učiteljev, zato smo v Svetovalnico povabili podpredsednico Društva katoliških pedagogov Jasno Korbar, ki je tudi profesorica in razredničarka. Spregovorili smo o učiteljskem poklicu in komunikaciji, ki je vedno bolj pomembna.

»Učiteljski poklic doživljam kot poslanstvo,« je povedala Jasna Korbar. »Dan mi je privilegij, da lahko spremljam mladega človeka v obdobju, ki je še zlasti občutljivo zanj, v obdobju zorenja in rasti.«

Kot profesorica ima možnost, da spremlja poklicni razvoj učenca in kar je po njenem mnenju najpomembneje, da v vsakem odkriva njegov dar in talent. »In ko ga učitelj prepozna in se uveljavi na svojem področju, je to tisto blagodejno, kar boža našo učiteljsko dušo. Učitelj je človek za drugega, tako da je nujno potreben čut za sočloveka.«

V tem poklicu je veliko tako lepih kot težkih trenutkov, pravi Korbareva. »To, da pride dijak do mene in mi reče, »vi ste moja druga mama«, je nekaj najlepšega v moji karieri. Prav zaradi takih trenutkov svoj poklic opravljam z veseljem.« Ob tem pa ji na misel pridejo tudi težki trenutki. »Najtežje mi je bilo, ko sem morala svoji učenki povedati, da je njena mama odšla v večnost. Ni bilo lahko, a danes sem vesela, da sem zmogla tudi to.«

Naša sogovornica ob tem poudarja, da je uspešna komunikacija ključna pri delu učitelja. »Seveda ima družina ključno vlogo pri razvijanju otrokove osebnosti in starši imajo tudi prvi pravico in dolžnost, da vzgajajo in izobražujejo svoje otroke.« V šoli pa se začne sekundarna vzgoja. »Odnos med učiteljem in staršem je izredno pomemben, saj gre za odnos dveh predstavnikov – učitelja kot predstavnika šole in starša kot predstavnika družine.«

Tehnika »sendvič«

Vsak pa ima svoj pogled in različna pričakovanja, pravi Jasna Korbar, zato je pomembno, da je komunikacija vedno dvosmerna. A z njo imamo vedno več težav, opozarja. »To pa zato, ker se nismo naučili komunikacijskih veščin, ker smo ljudje trenutka.« Korbarjeva vedno začne s pozitivne strani, zato se vedno bolj poslužuje tehnike »sendviča«. »Gre za komunikacijo s starši. In sicer tako, da naprej njegove otroka pohvališ in poveš pozitivne stvari, v drugem delu pa poveš stvari, ki jih je naredil napačno. V tretji stopnji pa spet pozitivno poveš, kako starši lahko ukrepajo z otrokom v smeri poprave napake, ki jo je storil otrok.«

Najtežje situacije so, ko imamo pred seboj vzgojno zahtevne učence in presamozavestne starše. »Težko je, ker je veliko staršev tistih, ki svoje cilje ne morejo uskladiti z otrokovimi zmogljivostmi in pričakujejo preveč – same dobre ocene, pohvale in nagrade. Hudo pa je, če otrok ambicij staršev ne more zadovoljiti in ta že od malega čuti, da se mora dokazovati. Takšni otroci postanejo veliki perfekcionisti in žrtve svojih staršev.« Jasna Korbar ob tem opozarja, da je vedno več takšnih staršev in otrok, ki se zaradi tega, ker ne morejo zadovoljiti zahteve, zatekajo v psihosomatiko – obolenja, glavoboli, velikokrat pa to preraste v še večje motnje.