Ljubljana, torek, 19. februar 2019, 18:03

Buditelj slovenstva

0:00
0:00
Tomaž Pavšič
Foto © Matjaž Merljak

"Pri Kapljah nas je - kljub temu, da smo bili ljudje različnih pogledov - združevalo to, da moramo v svet sporočiti, kakšen je položaj Slovenije in slovenskega naroda."

Naš sobotni gost je bil letošnji Peterlinov nagrajenec Tomaž Pavšič iz Idrije. Nagrado je prejel na študijskih dnevih Draga na Opčinah pri Trstu za "njegovo »sponzorstvo« v korist slovenskega kulturnega delovanja v Benečiji ter na Goriškem in Tržaškem".

Tomaž Pavšič je v prvi vrsti velik rodoljub, potem pa še profesor, publicist in kulturni ter politični delavec in velik prijatelj Slovencev v zamejstvu. Rodil se je na najkrajši dan v letu, 21. decembra, leta 1931 v Otaležu na Cerkljanskem. Takrat je godoval apostol Tomaž. Bil je eden redkih s tem imenom v tistih krajih, saj takrat ni bilo v modi. Takrat je bila Primorska pod Italijo, slovenščina se je govorila doma, v cerkvah in gostilnah. Leta 1937 je vstopil v italijansko osnovno šolo na Travniku pri Idrijci. Ob tej reki in cesti, ki vodi ob njej, je tudi preživljal otroška leta. Oče je veliko delal okrog, zato so za tri brate skrbeli stari starši. Ti so ga še pred vstopom v šolo naučili brati in pisati slovensko. Osnovno šolo je obiskoval pet let, od leta 1942 pa šola ni potekala več redno, zato je do konca vojne obiskoval priložnostno partizansko šolo pri Cerknem. Nato je šel v Idrijo v nižjo gimnazijo, ki jo je leta 1947 tudi končal. Povojna oblast ga je vključila v socialistični podmladek, silili so ga v komunistično partijo, a se je vedno nekako izmotal in rešil.

Leta 1952 je maturiral na višji gimnaziji v Postojni. Diplomiral je iz slavistike na ljubljanski Filozofski fakulteti. Bil je štipendist in tako je svojo prvo službo nastopil kot vzgojitelj v Mladinskem domu v Tolminu. Sledilo je enoletno služenje vojaškega roka in leta 1959 je dobil službo na gimnaziji v Idriji. Najprej je poučeval francoščino, pozneje slovenščino. Poklic šolnika je opravljal polnih deset let. Dijake je vključil v gibanje, iz katerega je nastala revija Kaplje. Po dveh letih od ustanovitve se jim je priključil profesor Cuderman. Povezali so se s tedanjim narodnjaki in oporečniki, predvsem z Borisom Pahorjem v Trstu in njegovim Zalivom. Velikokrat so jih zaslišali, za revijo niso dobili podpore, ker tudi zakonodaja ni dovoljevala, so po šestih letih s Kapljami prenehali. Sodelovali so ljudje različnih pogledov, ki jih je združevalo to, da morajo v svet sporočiti, kakšen je položaj Slovenije in slovenskega naroda.

Kot piše Spletni biografski leksikon znanih Primork in Primorcev (www.primorci.si), je Pavšič konec šestdesetih let postal tajnik Zveze kulturno-prosvetnih organizacij v Idriji. Naslednjih dvajset let se je posvetil muzejski službi. Kot dober poznavalec primorske zgodovine je bil leta 1971 povabljen v Goriški muzej. V ekipi domačih ljudi je minilo ustvarjalno desetletje v Kromberškem gradu. Od tega je bil dve leti vodja njegove enote v Tolminu. Ekipa je z vnemo in ljubeznijo raziskovala goriško, tolminsko in bovško preteklost ter povezave z zamejstvom. Leta 1980 so ga povabili v idrijski muzej. Delo kustosa dokumentalista v kraju, ki ga je imel najraje, mu je bilo še posebej ljubo.

Tomaž Pavšič s Peterlinovo nagrado 2017
Tomaž Pavšič s Peterlinovo nagrado 2017

Tomaž Pavšič je bil med prvimi primorskimi izobraženci, ki so se dejavno vključili v procese, ki so privedli do demokracije in osamosvojitve Slovenije. Na volitvah 22. aprila 1990 je sodeloval kot član Slovenske demokratične zveze v koaliciji demokratičnih strank, združenih v Demos. Izvoljen je bil za poslanca v zboru občin kot predstavnik idrijske občine. V zboru je opravljal tudi naloge predsednika odbora za kulturo. Zavzemal se je za interes Idrijsko-Cerkljanskega regije. Med drugim je zahteval obnovo prometnice med Logatcem in Tolminom, ob kateri tudi živi. Na njegov predlog se ta cesta imenuje Keltika.

Že kmalu po enajstdnevni vojni za Slovenijo leta 1991 je v Aosti predaval o Sloveniji in njenem položaju ter se tam tudi srečal s papežem Janezom Pavlom II. To srečanje mu je v dragem spominu.

Leta 1993 je postal vicekonzul na slovenskem generalnem konzulatu v Trstu. Bil je prvi slovenski predstavnik v Trstu, ki ga je imenovala nova država in ni bil kader Socialistične federativne republike Jugoslavije. Tam je preživel svoj najlepši in najustvarjalnejši del službenih let. Upokojil se je leta 1997.

Že od svojih šolskih let je neprenehoma nastopal, kasneje pa tudi organiziral kulturne prireditve. Enako močno, kot se je zavzemal za slovensko manjšino, ki živi na drugi strani meje od Trsta do Kanalske doline, se je zanimal tudi za Slovence na Koroškem. Leta 2010 je bil slavnostni govornik ob odkritju spomenika duhovniku, narodnjaku in antifašistu Filipu Terčelju v Šturjah. Slovi kot govorec, ki mu poslušalstvo pazljivo in navdušeno sledi. Je vehementen, pronicljiv, svetovljanski, zvest svojim koreninam, zavezan pravilni rabi lepe slovenske besede. Leta 2014 je govori na Romanju treh Slovenij na Svetih Višarjah, ki ga pripravlja Rafaelova družba. Prej je bil reden udeleženec teh srečanj, saj ga vedno "navdihnejo in srčno ogrejejo". Že od vsega začetka leta 1991 je tudi član Svetovnega slovenskega kongresa. Je velik zagovornik enotnega slovenskega kulturnega prostora. Kamor koli gre, budi zakrnelo slovensko zavest.

Ne spreglejte: