Ljubljana, petek, 20. oktober 2017, 06:55

Vprašanja ob stoletnici ruske revolucije

Bogdan Vidmar
Foto © nasadomovina.si

"T. i. »sovražni govor«, ki ga sedaj uvajajo razni »Mirovni inštituti«, je le eden izmed inštrumentov totalitarne države."

%s1 / %s2

Kdo pravi, da je marksizem propadel in je »ruska revolucija« preteklost? Problem niso le radikalizirane skupine revolucionarjev, temveč njihova infiltracija v vse pore družbe, v medije, stranke, društva in celo v cerkev.

Ruska revolucija ni bila le sad težkih razmer v carski Rusiji in podrejenosti ter konformizma takratnega vodstva Ruske pravoslavne cerkve z oblastjo, temveč tudi sad večstoletne evropske kulture, ki se je oddaljevala od vere v Boga in hotela uveljaviti subjektivno moralo, avtonomijo t. i. »novega človeka« in ateizem.

Ateizem je v svojem bistvu sprevržena religija in nihilistična morala. Že filozof Feuerbach in drugi misleci so pisali o potrebi po osvoboditvi človeka od religije. V resnici je to prizadevanje uveljavljalo in še vedno uveljavlja barbarstvo. Povedano na preprost način: ni važna resnica, važno je, kaj pravi Marx; ni važna realnost in znanost, pomembno je, kaj pravi teorija spola. Marksistična metafizika je, čeprav se sklicuje na znanost in na človekoljubje, ne le zmota, temveč arogantna in nasilna hudobija. Ne gre le za sovraštvo do Boga in Cerkve ter za zanikanje Boga. Gre za nekaj več: za poskus nadomestitve Boga, resnice in etike, z »Nadčlovekom«, z novo resnico in novo etiko, ki jo določa od Boga »osvobojeni človek«. Vsa revolucionarna prizadevanja so vnaprej obsojena na neuspeh, ker ne temeljijo na resnici in na svobodnem človeku, temveč na laži, manipulacijah in ustrahovanju. Zares pa živi le človek, ki je svoboden in se za svobodo zavzema.

Bistvo boljševiškega sistema je paralelnost države in partije. Država in partija se med seboj razlikujeta, v resnici pa državne oblasti ravnajo po formalnih, pa tudi neformalnih navodilih partije. Tako je bilo v Rusiji od 25. oktobra 1917 do avgusta 1918 ukinjenih 462 časopisov; takoj so se začele aretacije in množični umori nasprotnikov boljševizma, revolucionarna sodišča so postala dekla boljševizma. ČK (»Čeka« – _Črezvičajnaja komisija – Izredna komisija) je bila tajna policija, ki jo je po navodilih Lenina osnoval Feliks Djeržinski – »duhovnik ruske revolucije«, je lahko delovala mimo vseh zakonov. Med drugim je bilo v dveh letih po izvedeni revoluciji umorjenih 28 škofov in več tisoč duhovnikov ter menihov. Temu ravnanju lahko danes vzporejamo islamizem, ki obljubljajo nebesa tistim, ki pobijajo »nevernike«. Boljševiška logika je bila začrtana že leta 1903 na 2. zasedanju takratne Socialdemokratske stranke v Ženevi. V svojem govoru je oče ruskega marksizma, Georgij Valentinovič Plechanov, poudarjal, da bi bil delikt ne omejiti demokracije, če gre za vprašanje revolucije.

Iz vsega zgoraj zapisanega je razvidno, da boljševizem zahteva konec vsakega političnega pluralizma in pluralne laične države. Npr. medvojno revolucionarno nasilje in povojni komunistični poboji niso bili nobena deviacija boljševizma, temveč premočrtna zvestoba sprejetim načelom. Deviacija in slabost je bila, da Partija ni izvedla vseh načrtovanih umorov režimu nasprotujočih ljudi.

Z oktobrsko revolucijo se je v Rusiji začelo uničevanje družine. Seveda ne brez razloga, temveč zato, da v družinah ne bi potekala marksizmu nasprotna vzgoja. Začeli so se seksualni odnosi »na bone« in vzgoja po socialistični pedagoški metodi Antona Makarenka. Posledica: otrok – sirot, ki so se pogosto združevali v nevarne tolpe, je bilo v Rusiji okoli leta 1920 nad 6 milijonov. Zaradi tega je bila l. 1935 v Rusiji starostna meja za izvajanje smrtne kazni znižana na 12. leto. Režim se je moral znebiti otroških kriminalnih tolp in svojega vzgojnega neuspeha.

Upravičeno se lahko vprašamo: kje je bila obljubljena svoboda? So ljudje, ki še vedno nasprotujejo obsodbi komunističnega totalitarnega sistema in častijo komunistične simbole pri zdravi pameti? Mar se uničevanje družine ne nadaljuje tudi danes, ko je t. i. marksistično socialno revolucijo (ki je bila v svojem bistvu kulturna revolucija), zamenjala marksistična kulturna revolucija, ki seveda deluje po istih marksističnih principih in vzorcih, le da v tem trenutku poteka znotraj t. i. demokracije, v kateri pa še zdaleč ni vse demokratično, temveč demokracija služi za masko totalitarizma. Kdaj bomo končno spregledali! Bomo nasedali ideologiji, ki trdi, da biološki spol ni bistven, temveč je bistvena ideja o osvoboditvi od biologije? Za uresničitev te ideje, ki je skregana z realnostjo in znanostjo, pa je potrebno uničiti družino in utišati vse kontrarevolucionarje. T. i. »sovražni govor«, ki ga sedaj uvajajo razni »Mirovni inštituti«, je le eden izmed inštrumentov totalitarne države. Pričakujemo lahko izvajanje hujših ukrepov. Bomo do vseh teh totalitarnih poskusov ostali indiferentni in tako dopustili, da totalitarna mašinerija vedno bolj melje? Ne le, če smo kristjani, vsak razumen človek, ki mu je kaj do resnice in osebne svobode, ob tem žalostnem dogajanju ne bi smel ostati nem. Ne gre le za vprašanje odnosa marksizma do religije, temveč tudi do razuma in vsakdanjih pragmatičnih rešitev, kot je npr. gradnja železniške proge. Sporočilo se glasi: »Ni važno, kaj je bolj razumno in gospodarno, pomembno je, da ohranimo svoj prav in svoj položaj. Število mrtvih in druga kolateralna škoda, pri tem ni važna!«

Je z ljudmi, ki zagovarjajo neomarksistična revolucionarna načela sploh možen dialog? Je demokracija lahko tolerantna do nedemokratičnosti? Smo lahko tolerantni do tistih, ki sporočajo, da bodo, ko bodo prišli na oblast, najprej ukinili demokracijo? Imajo lahko ideologije, ki zagovarjajo »diktaturo nevtralnosti«, v pluralni laični državi sploh pravico do delovanja? Žal problem niso le radikalizirane skupine revolucionarjev, temveč njihova infiltracija v vse pore družbe, v medije, stranke, društva in celo v cerkev. Kdo pravi, da je marksizem propadel in je »ruska revolucija« preteklost!

Vir: Časnik.si


Ne spreglejte: