Ljubljana, torek, 26. september 2017, 23:51

Čas upanja

Jože Bartolj
Foto © ARO
Audio posnetki:
%s1 / %s2

Začetek šole in jeseni prinaša poleg kislega vremena in sladke kapljice tudi pestro politično dogajanje. V zadnjem času so nam spet servirali kar nekaj vročih kostanjev, ki imajo v ozadju svojo ideološko plat.

Tako smo poslušali jeremijade o koncu javnega šolstva, kajti zaradi sodbe ustavnega sodišča bi moral parlament spremeniti zakon, da bi bili vsi otroci ( in njihovi starši) pred zakonom enaki. Tisti bolj ideološko zadrti raje kot implementacijo sodbe poniglavo predlagajo spremembo ustave. Nekatere borbeno nastrojene je zmotil župnikov blagoslov šole, ni pa jih motilo, da je prej kar nekaj časa gostovala v veroučnih učilnicah. Ministrica je obljubila inšpekcijo, zelo živahno pa je bilo izmenjevanje mnenj na socialnih družbenih omrežjih.

Neka trgovska veriga je z embalaže svojih grških izdelkov zradirala križe in namesto razumevanja njihove politične korektnosti do vseh, naletela na splošno zgražanje.

Poleg tega smo še v času referendumske kampanje o drugem tiru. Ta tako dela težave vsem, ki so imeli, kot v primeru šestega bloka Termoelektrarne Šoštanj, namen s projektom dobro zaslužiti. Ob morebitnem uspehu referenduma pa bi to lahko zelo zamajalo vladno koalicijo.

In ne nazadnje je tukaj še predsedniška kampanja. Iz zaspane in navidez dolgočasne, kot je izgledala pred poletjem, ko se je zdelo, da je zmaga Boruta Pahorja samo vprašanje odstotka, se je spremenila v vse kaj drugega. Če je še do pred kratkim Pahor veljal za kandidata levice, ki pa bo, zaradi svoje spravljivosti, izvoljen z glasovi desnice, se je zdaj zgodba obrnila. Na desni strani politične sredine imamo zdaj vsaj dve kandidatki, ki bi lahko to računico zmešali. Levica ima tokrat Pahorjevega protikandidata v liku kamniškega župana, ki ga večina najbolj pozna iz satirične radijske oddaje, število komedijantov v kampanji pa daje slutiti, da se bomo ob soočenjih precej zabavali (če bodo kandidati seveda uspeli zbrati potrebno število glasov za vložitev kandidature).

Zdaj pa na začetek, k naslovu. Zakaj bi bil ob vseh naštetih in še drugih problemih, to čas upanja? Zakaj se mi vseeno dozdeva, da se je nekaj spremenilo in kaže na spremembo klime?

Naj začnem z akcijo proti trgovski verigi, ki je v znamenju ideološke všečnosti do vseh, manipulirala z evropsko kulturo. Najprej so njene trgovine polepili s križi na Češkem, pred nekaj dnevi pa tudi pri nas. Zgodila se je torej akcija, ljudje se niso samo zgražali, ampak so tudi nekaj naredili. In ni bilo treba dolgo čakati tudi na opravičilo pristojnih.

Prav tako se je ljudstvo zgodilo v primeru blagoslova nove šole na Polici. Politična levica je bila sicer ogorčena, ampak kar nekaj javnih osebnosti je zapisalo, da ima lokalna skupnost pravico, da si odprtje svoje šole uredi po svoje. Znak česa je strah pred blagoslovljeno vodo? Kaj niste v tem prepoznali znamenje velikega razočaranja? Nekaj v smislu, toliko časa smo se trudili, toliko zakonov smo spisali, učne programe smo tako prilagodili, mislili smo, da se to ne more več zgoditi … „Potem pa prilezejo iz vseh lukenj, kot golazen“, tako resignirano je v odmevu zapisal nek slovenski pesnik na facbooku. Osebno se mi torej zdi, da gre bolj kot za zlobno vedenje do Cerkve in njenih pripadnikov za razočaranje, ker so si tako prizadevali, da bi spremenili slovenski narodni značaj, pa jim ni uspelo. Še več zdi se, da ljudje na različnih funkcijah od najvišjih do najnižjih, postajajo bolj samozavestni in si upajo tudi javno izpostaviti s svojim mnenjem. Spomnimo se samo na sodnika Boštjana M. Zupančiča in Klemena Jakliča.

In zdaj si predstavljajte še, da referendum uspe in vladni predlog pade, da se ta vlada zamaje. Predstavljajte si, da levica izgubi funkcijo predsednika države, ki jo ljubosumno varuje že vse od začetkov samostojne Slovenije? Da, možnosti za to so.

Poleg tega so se ustanovile tudi nove stranke. Nekateri pravijo, da gre za ribarjenje v istem ribniku. Mislim, da ne. Gre za širjenje ribolovnih con. Verjemite pa, da vse to še kako moti in žuli tiste, ki svoje novinarsko poslanstvo razumejo kot levičarski aktivizem, tiste, ki so do zdaj obvladovali dobršen del gospodarstva, da o bankah sploh ne govorimo in denimo še posebej tiste, ki organizirajo koncerte z rdečo zvezdo.

Kaže, da smo na poti, da se prebudimo. Kaže da bi radi spremembe, upam, da bomo uspeli prerasti še svojo razdeljenost. No, meni je že zdaj bolje, kajti na ideološko nasilje, mirovni inštitut in sovražni govor za desnico ter prej naštete dogodke, gledam kot na nestrpne izpade nekoga, ki ima težave z zavedanjem, da ne more biti več tako, kot je bilo ...

Ne spreglejte: