Ljubljana, ponedeljek, 25. september 2017, 17:19

Ne le znanje

Vlasta Doležal Rus
Foto © Splet
Audio posnetki:
%s1 / %s2

Danes je vaš dan, otroci, pa tudi tisti dan, ko starši svoje otroke zaupamo učiteljem in tako skupaj začenjamo plemenito sodelovanje. Moje besede naj bodo zato optimistične in polne upanja, kot je prav na začetku nove poti.

Mnogo 1. septembrov sem tudi sama doživela v svoji mladosti, ko sem tako kot vi, otroci. začenjala svoja šolska leta. Kup novih učbenikov in nepopisanih zvezkov pomeni trenutke, ko se odpirajo vrata v nov svet in se pred nami pojavi veliko vprašanj: kakšni bodo novi učitelji, kaj so doživljali sošolci v teh počitniških mesecih, kaj bom novega spoznal s snovjo, ki jo bomo vse leto obravnavali. Da, izobrazba je nekaj lepega , je privilegij, ki ga ni deležen vsak otrok na tem svetu.

Pred kratkim sem prebrala življenjsko zgodbo sestre Ruth Phau, ki je veljala za pakistantsko Mater Terezijo. Zdravnica je kot sestra reda «Hčerke Marijinega srca« svoje življenje darovala bolnim za gobavostjo. Predala se je najbolj ubogim, čeprav je bila silno učena žena z končanim doktoratom iz medicine. Kljub imenitni izobrazbi je ohranila veliko srce in znanje uporabila za najbolj potrebne. Kakšna nebeška kariera! V Pakistanu je skrbela tudi za svoje mlajše sestre in kandidatke, ki jih je pripravljala za zahtevno služenje. Zanj so potrebovale veliko znanja in duhovne moči. Sredi orientalskega kaotičnega sveta je često ponavljala: »Ali se zavedate, kako priviligirani ste, ker se lahko izobražujete in ste deležne spoznanja? Če hočeš biti dober, se moraš dandanes izobraževati in za to tudi kaj žrtvovati.« Še vedno je velik del sveta, kjer množica mladih nima dostopa do šolanja in tako nevedni postanejo plen mešetarjev, demagoških vladarjev in životarijo iz dneva v dan. V svoji šoli je Ruth Pau govorila tudi o trojnem zdravju: duhovnem, telesnem in čustvenem.

Pa smo pri vprašanju: ali današnja šola po svetu sledi tem trem principom, brez katerih ni zdravega in srečnega posameznika in zdrave in pozitivne družbe. Poglejmo, kako tri omenjene principe uresničujemo v naši deželi.

Arhiv RO pride včasih zelo prav. Zamudiš oddajo ali zanimiv pogovor in si ga zavrtiš kasneje. Zanima te, kaj se je dogajalo pred 10 leti in pobrskaš po določenih prispevkih. Tako sem tudi jaz ob pripravi tega komentarja z zanimanjem pogledala, kaj se je dogajalo na šolskem področju pred 5, 10 leti. In kaj ugotovim: besede, ki so jih komentatorji tedaj kritično izrekli, zvenijo povsem aktualno. Zdi se, da se je čas ustavil in se vrtimo v začaranem krogu, ker se iz napak nič ne naučimo in nič ne spremenimo: visoka stopnja permisivnosti, vedno večje število učenčevih pravic, zaščitniški in včasih kar agresivni starši, ki bi najraje z otroki sedli v šolske klopi. In vse to celo uzakonjamo. Preveč skrbi posveča šola telesnemu zdravju, pogovoru o malicah, športu in tekmovanjem v znanju. Podcenjuje ali celo prezira pa pogovor o duhovnem in čustvenem zdravju. K sreči se to ne dogaja na vseh vrstah šol, saj so bile nekatere v preteklosti ustanovljene ravno zato, da bi popravile ta manjko.

Nase pa so prevzele kup materialnih bremen samo zato, da pokažejo in dokažejo pravilnost svoje usmeritve. Kljub temu do danes država ni izkazala temeljnega zaupanja in podpore novim programom.

Del otrok in seveda njihovih staršev je ostal prikrajšanih in materialno oškodovan za pripadajoči del javnega denarja, do katerega je upravičen. To se godi celo po razsodbi ustavnega sodišča, ki logično in razumljivo pove, kakšna je obveza države do slehernega državljana in davkoplačevalca. Ali nas želi oblast takole vkleniti? Vajeti pa so seveda zakoni, ki jih parlament nasilno sprejme s svojo večino, ki nima vedno prav.

V tem komentarju, namenjenem šoli, ne morem mimo filma, ki sva ga z vnukom gledala v počitniških dneh. Nizozemski film, sicer namenjen otrokom, je bil zelo poučen tudi za odrasle. Deček Bram, ki vstopa v prvi razred, je zelo navihan, malo poseben, lumparije pa počne iz protesta ker se v šoli dolgočasi in se ni sposoben socializirati. Ima tudi motnjo zbranosti in živi v svojem svetu. Toda v glavi malega Brama prvošolca roji vsemogoče, saj je nadpovprečno bister in radoveden, obvlada več kot drugi otroci in izraža se kot odrasel. Razred poučuje starejši izkušen učitelj, ki pa svojih metod, sicer vestnih in vzornih nikakor noče prilagoditi in tako nastane med njim in Bramom vojna. Zaradi neke dečkove neumnosti učitelj na koncu pristane v bolnišnici s komliciranim zlomom noge in nato več mesecev na okrevanju. Nadomesti ga nov učitelj, mlad, in bližji sedanji generaciji otrok. Hiperaktivnega otroka zna ukrotiti, zaposliti in obvladati. Pomemben je zaključek filma: Bram je imel svojega novega učitelja rad, starega pa je sovražil, toda dečku je bilo treba poleg vedenja in znanja prebuditi tudi empatijo in občutek, da je nekomu povzročil bolečino in tegobo. Skratka, ni ravnal prav. Učitelj uspe v Bramu prebuditi čustva sočutja in občutek odgovornosti za storjeno. Težko, a vendar se skupaj odpravita k starejšemu učitelju na obisk in mali Bram se mu opraviči. Samo šola, ki skrbi za naše medsebojne odnose in ki prebuja čustva ter notranjo toplino, se lahko imenuje šola za vrednote in taka šola bo vzgojila duhovno, telesno in čustveno zdrave ljudi in bogate osebnosti. Zato naj država podpira dobre prakse in se naj ne drži togo svoje vsiljene doktrine in oblasti. Z mirom, preudarnostjo in samozavestjo pojdimo naprej. Vzgoja, ki temelji na vrednotah, pa naj jih imenujemo krščanske ali kako drugače, se udejanja v naših življenjskih odločitvah in korakih, ki jih delamo vsak dan. To, kar se hudega dogaja na vseh kontinentih sveta, je dokaz, kako pomembno je pravočasno oblikovanje mladih ljudi. Pred nekaj dnevi sem ob poročilu o nečednih poslih italijanske mafije - bilo je rečeno , vse mafije po svetu - brala presenetljivo misel: « Ali veste, kdo lahko to spremeni? Učitelji!« No, dovolj jasno povedano.

Vstopimo torej v šolo za odnose, v šolo za vrednote, ki morajo biti povezane z nami ljudmi, z naravo in planetom, na katerem bivamo.

Po njih delih jih boste spoznali. Kako močno to velja za nas učitelje, saj so priče našega dela učenci, ki jih pošiljamo v svet.

Pa srečno in bogato šolsko leto vam želim.

Ne spreglejte: