Marjan BuničMarjan Bunič
Andrej NovljanAndrej Novljan
Alen SalihovićAlen Salihović

Praznuje karmel, ki kliče blagoslov na vso Dolenjsko

Slovenija | 22.08.2017, 10:40 Marjana Debevec

Obhajamo praznik Device Marije Kraljice, zavetnice karmeličanskega samostana v Mirni Peči, ki letos praznuje 25 letnico. Zato so tam sinoči združili okroglo obletnico samostana z župnijskim praznovanjem 100. obletnice posvetitve cerkve. Zato je slovesnost obogatil tamkajšnji župnijski zbor. Dolenjci so namreč v hvaležnosti za vse molitve in milosti praznovali srebrni jubilej z osmimi sestrami karmeličankami, ki živijo za strogimi samostanskimi klavzurnimi zidovi. »Današnji čas potrebuje molivcev in molitve. Karmel kliče blagoslov na vso Dolenjsko in vso Slovenijo, kontemplativno samostani so blagoslov za škofijo in za vso Cerkev,« je zbranim dejal novomeški škof Andrej Glavan.

Četrt stoletna zgodovina dolenjskega karmela ima pravzaprav 30 letno predzgodovino, saj je s. Agneza Saje, Dolenjka po rodu, dolga desetletja molila in prosila Boga, da ji pokaže prostor za samostan na Dolenjskem. Za njeno željo je vedela njena prijateljica iz mladostnih let Angela Makše in karmeličankam v oporoki zapustila hišo z zemljo v Mirni peči. Septembra 1992 se je s. Agneza, skupaj s s. Cirilo po 47 letih vrnila v rojstne kraje.

»12. septembra leta 1992 sta prišli sem živet prvi dve sestri in ta dan je za nas ustanovni dan naše skupnosti. Bila je sobota, v bogoslužju spomin Marijinega imena. S tovornjakom so pripeljali opremo, med katero je bil tudi majhen lesen oltar, klopi za kapelo, blago, oprema za peko hostij in panji s čebelami. Že tistega prvega dne ste prišli pomagat dobri ljudje, da ste vse to raztovorili in potem še naslednje dni. Preprosto ste prišli in ne praznih rok in to vsa leta, vse do danes. Pomagali ste in to še zvesto delate, ko nam pomagate z darovi, prevozom, z delom, še posebej, ko je potrebna moška roka, z vsakovrstnimi uslugami… Zato je naša hvaležnost še toliko večja«, je med sinočnjo predstavitvijo med drugim povedala sedanja priorica s. Mirjam Rovtar.

Danes v samostanu živi osem sester, med njimi je tudi 90-letna ustanoviteljica samostana s. Agnes Saje, ki bo jeseni praznovala 70 let redovnih zaobljub.

Ustanoviteljica samostana, 90-letna s. Agneza Saje in priorica s. Mirjam Rovtar v pogovoru z mirnopeškim župnikom Janezom Rihtaršičem.
Ustanoviteljica samostana, 90-letna s. Agneza Saje in priorica s. Mirjam Rovtar v pogovoru z mirnopeškim župnikom Janezom Rihtaršičem. © Družina

Objavljamo predstavitev zgodovine samostana, ki jo je pripravila priorica s. Mirjam Rovtar:

Danes se Bogu in vsem dobrotnikom zahvaljujemo, da smemo biti tu že 25 let in mu služiti. Psalmist nas spodbuja, da ohranjamo spomin in hvaležnost: »Spominjajte se čudovitih del, ki jih je Gospod storil« (Ps 105,5). »Zahvaljujte se Gospodu, ker je dober, vekomaj traja Njegova dobrota« (Ps 118,1). Sestre strani te naše zgodovine odpiramo z velikim spoštovanjem in hvaležnostjo, čeprav 25 let pravzaprav ni veliko, pa vendar se zavedamo, da je vse to dar in da smo v Božjih rokah. Najlepše bi bilo, če bi mati Agneza, ki je naša ustanoviteljica, zato ji rečemo mati, lahko sama pripovedovala o tem, vendar ji moči tega žal ne dopuščajo več.

Kakšen je bil torej začetek našega karmela?

12. septembra leta 1992 sta prišli sem živet prvi dve sestri in ta dan je za nas ustanovni dan naše skupnosti. Bila je sobota, v bogoslužju spomin Marijinega imena. Iz karmela v Sori sta prišli m. Agneza in s. Cirila. Mnogi med vami se tega dogodka še dobro spominjate, saj ste bili tu, za razliko od sester, ki smo prišle kasneje. S tovornjakom so pripeljali opremo, med katero je bil tudi majhen lesen oltar, klopi za kapelo, blago, oprema za peko hostij in panji s čebelami. Že tistega prvega dne ste prišli pomagat dobri ljudje, da ste vse to raztovorili in potem še naslednje dni. Preprosto ste prišli in ne praznih rok in to vsa leta, vse do danes. Pomagali ste in to še zvesto delate, ko nam pomagate z darovi, prevozom, z delom, še posebej, ko je potrebna moška roka, z vsakovrstnimi uslugami …

Vse dobrotnike in sorodnike bi rade omenile po imenu, pa je to vendar kar težko, saj tako hitro koga nehote izpustiš. Zato je naša hvaležnost še toliko večja. Imamo pa zaupanje v Boga, da vam povrne, kakor zmore le On, zato ga vsak večer prosimo, da »z večnim življenjem povrne vsem, ki nam zaradi Njegovega imena kaj dobrega store«.

Samostan v Mirni peči
Samostan v Mirni peči © Ksenja Hočevar

Ozreti se moramo v predzgodovino, ko je Bog po svoji Previdnosti povezal molitev matere Agneze in dobroto gospe Angele Makše. Mati Agneza je preko 30 let molila za Dolenjski Karmel. Ob koncu vojne je vstopila na Selo pri Ljubljani in samostan so že po nekaj letih razpustili. Zaposlila se je in odšla v karmel v Avstrijo, ko se je odprla ta možnost. Zavzela se je, da so se leta 1967 vrnile v Slovenijo in si v Mengšu uredile samostan. Sledila je selitev v Soro. Njeno srce je pa še vedno želelo na Dolenjsko. Angela Makše, s katero sta se poznali iz osnovne šole, je izvedela za to njeno željo. Že leta 1981 je ponudila parcelo za samostan, ki pa ni bila zazidljiva. Ostali sta pismeno povezani. Mati Agneza je še naprej molila in iskala.

Prišel je 16. maj leta 1992. Župnik iz Mirne Peči, gospod Andrej Šink, je s. Agnezi sporočil, da je umrla Angela Makše in v oporoki karmeličankam zapustila hišo in zemljišče na Rogovili 1, pod pogojem, da tam ustanove svoj samostan. Sledili so nadaljnji koraki, težavno urejanje uradnih zadev, negotovosti, pa tudi upanje in vera, kar vse se je nadaljevalo še po vselitvi 12. septembra.

Naslednji dan po tistem zgodovinskem 12. septembru je bila nedelja in sestri sta šli k sveti maši v mirnopeško župnijsko cerkev. Mater Agnezo je močno ganila pesem »Vrnil se bom k Očetu v tihi domači kraj …« Pevci so jo izbrali glede na evangelij tiste nedelje, zaradi Jezusove prilike o izgubljenem sinu. In ona je bila v domači župnijski cerkvi po 47 letih. Dolga pot z več postajami, pa čeprav se je že pri odhodu od doma za vedno želela ustaliti v zavetju klavzure.

Kako sta sestri živeli, si lahko predstavljamo po zapisu iz kronike, ki jo je pisala mati Agneza. Mesec dni po prihodu takole beremo: »Bog mi ne bi mogel dati boljše sestre s seboj, kot je s. Cirila! Silno skromna, nezahtevna, pripravljena za žrtve, a molitvena in za vsako delo pripravna … je prava opora ob začetku! Vstaneva ob 5h zjutraj, moliva in greva ven samo k sv. maši. Vsa druga opravila in posle oskrbi moja sestra Anica ali kdo drug. V vmesnem času urejava hišo in okolico, ki je že bolj domača. Ta teden sva prvič pekli hostije. V duhu želje pokojne Angele bova prali tudi cerkveno perilo za župnijsko cerkev. Gospod župnik pride na kosilo, če ni povabljen drugam.« Gospod Andrej Šink je bil sestram vseskozi v pomoč pri vsem, kar so potrebovale. Podpiral jih je tudi g. nadškof Alojzij Šuštar, kljub velikim skrbem in težavam.

Po enem letu se je pridružila s. M. Mihaela. Sestro Cirilo je aprila 1994 zadela kap in je ostala vezana na invalidski voziček. Ni bilo lahko, a skupaj so še trdneje upale in verovale. V tem času so začele načrtovati gradnjo. Leta 1995 jih je sprejel samostan iz Schefielda v Angliji in s tem se je rešilo težko vprašanje pravne ureditve s cerkvene strani. Sestre so lahko živele po prvotnih Konstitucijah sv. Terezije Velike. Razveselile so se prihoda s. Marjete iz Avstrije.

Tako konec leta 1995 beremo v kroniki: »S. Agneza je s kmečko potrpežljivostjo reševala točko za točko in vsa pereča vprašanja … Pravijo, da grem velikokrat čisto svojo pot … Morda res. A lahko rečem, da se za vsak korak posvetujem z Bogom, s sestrami in še s kom, šele potem odločam …«

O dogajanju iz vsakdanjega življenja pa je napisano: »S. Mihaela je oskrbovala s. Cirilo, s. Marjeta je kuhala, s. Agneza je cepila drva od dreves, ki so jih posekali njeni sorodniki na kraju, kjer naj bi stal novi samostan. Gradbeni odbor se je redno sestajal.« Denarno stisko so sestre vseskozi zaupale priprošnji svetega Jožefa. Odzvalo se je veliko dobrotnikov, največja med njimi sta zdaj že pokojna gospa Ida Haselbacher iz Avstrije in že omenjeni samostan v Schefieldu iz Anglije s takratno priorico m. Marijo.

Tako so prišle do tega, da se je junija 1996 začela gradnja novega samostana, ki je bil blagoslovljen 1. maja 1997. Prišli sta s. M. Pavla in s. M. Veronika, iz Anglije s. Marija in s. Rafaela. Že po nekaj tednih so dobile tudi hišnega duhovnika prelata Martina Špringerja. Leta 1998 je Kongregacija v Rimu dovolila ustanovitev samostana in tako je polno zaživel dolenjski Karmel, posvečen Mariji, Kraljici angelov.

KARMELSKA KARIZMA

Kaj sploh je Karmel?

Tako se imenuje gora v Palestini, kjer so dolga stoletja živeli puščavniki in gojili duha kontemplacije, samote, molka in predanega dela. V srednjem veku so se začeli seliti v Evropo, kjer so drug za drugim rasli karmelski samostani. V enega od teh samostanov je v 16. stoletju v Španiji vstopila Terezija de Ahumada, sedaj poznana kot sv. Terezija Velika. Spomnimo se, da se je prav tedaj po Evropi širila reformacija. Terezija je gledala, kako se rušijo cerkve in kako ljudje slepo sledijo novi veri, ki odpravlja zakramente in ne časti Božje Matere Marije.

Kaj lahko stori ona, uboga ženska, redovnica, za povrh še v samostanu s klavzuro? V molitvi je iskala in klicala h Gospodu. Naj bodo duhovniki goreči, naj oznanjajo Jezusa in pravi nauk, naj bodo tisti prijatelji, ki jih Gospod ima, res Njegovi pravi prijatelji.

Hkrati pa je doživljala, kako ji Bog izkazuje posebne milosti in jo vodi globoko v kontemplativno molitev in naprej v mistiko. Skozi težke notranje boje je spoznala globoke zakonitosti duhovnega življenja in čisto spontano postala učiteljica molitve tudi za druge, vse do današnjih dni.

Na eni strani torej bolečina zaradi duš, ki se pogubljajo, na drugi strani pa radost in okušanje Božje bližine v molitvi. Sv. Terezija je našla čudovit način, kako reke teh skritih milosti usmeriti, da se stekajo v isti ocean – za dobro Cerkve in vsega sveta.

Ne bo se torej šla boriti z orožjem, ne bo šla drugih prepričevati, kako se motijo … Spoznala je svojo vlogo, ki je v tem, da duhovnike podpira z molitvijo, delom, predanostjo in skritim življenjem, da zelo zvesto živi svoje zaobljube. In da po tej poti vodi tudi redovnice, ki jih je Gospod poklical. Izbrala je torej življenje, ki je na zunaj tako preprosto, da nima česa pokazati. Bog potrebuje ljudi, in to so Njegovi prijatelji, ki imajo močno vero in trdno zaupanje v Boga in se mu popolnoma izročijo.

Zato je ustanovila majhen klavzurni samostan v Avili in za njim še mnogo drugih. In ta naš samostan je prav takšen.

V enem takih samostanov v Franciji je dobrih 300 let pozneje vzcvetela sv. Mala Terezija. Takole je zapisala: »Biti Tvoja nevesta, o Jezus, biti karmeličanka, biti v moči združenja s Teboj mati duš, to bi mi moralo biti dovolj. Pa mi ni! … v sebi čutim še druge poklice … poklic BOJEVNIKA, DUHOVNIKA, APOSTOLA, UČITELJA, MUČENCA …

Doumela sem, da LJUBEZEN v sebi druži vse poklice, da je ljubezen vse, da obsega vse čase in vse kraje … Vse, tudi najmanjše stvari, bom delala iz ljubezni. Trpeti hočem in veseliti se hočem v ljubezni … Jezus je žejen ljubezni … src, ki se mu izroče brez pridržka, ki doumejo vso nežnost Njegove neskončne ljubezni.«

Odkrila je svojo malo pot. Ker je v resnici prepričana v svojo majhnost in nezmožnost, jo bo Jezus zaradi njenega zaupanja dvignil k sebi. Našla je preprosto dvigalo do Boga. Zaupanje je tisto, ki nas vodi in pripelje k ljubezni.

Močna želja po zveličanju duš in molitvi za Cerkev torej vodi tudi nas. Tudi nas je Jezus poklical, da bi živele v velikem prijateljstvu z Njim. Potem vemo, da nas usliši vse, kar ga prosimo. Zato smo bolj zaprte, da smo lahko Jezusu bližje, da je manj stvari in stikov, ki bi lahko zmotili to bližino, ki je potrebna, da je naše življenje lahko res posvečeno molitvi. Iz tega prijateljstva izvira vse, kar določa življenjski okvir in dnevni red našega skritega in preprostega življenja, ki ima svoj vzor v Jezusovem in Marijinem življenju v Nazaretu. Imamo sveto mašo, določene ure molitve brevirja, dve uri premišljevanja, duhovno branje, delo na vrtu in v hiši, od kuhanja, pospravljanja, pranja, šivanja, peke hostij, krašenja sveč … v Božji navzočnosti, molku, samoti, tihoti, zatajevanju, pokori, pa tudi v medsebojni sestrski povezanosti, zlasti v urah in dneh skupnega razvedrila.

Kakšna je torej naša naloga? Da živimo kot karmeličanke, evangelij na karmelski način, kakor je določen v Cerkvi: v majhni sestrski skupnosti, pod varstvom krajevnega škofa, v klavzuri, z zaobljubami uboštva, čistosti in pokorščine, po nauku cerkvenega učiteljstva in sv. Terezije Velike, ki nas je ustanovila in po spisih naših svetnikov.

Slovenija, Cerkev na Slovenskem
Križev pot na Ljubljanski grad (photo: Zan Senicar) Križev pot na Ljubljanski grad (photo: Zan Senicar)

Mladi na ljubljanske ulice ponesli molitev

Molitveno vzdušje je vladalo sinoči na ljubljanskih ulicah, ko je več kot sto mladih molilo križev pot. Jakob Rus iz Katoliške mladine je pojasnil, da so molitev začeli na Kongresnem trgu, ...

Peter Prevc (photo: STA) Peter Prevc (photo: STA)

Peter Prevc: Vzgonski veter Svetega Duha vedno deluje

Današnji dan v Planici se bo zapisal v zgodovino. Najuspešnejši slovenski skakalec vseh časov Peter Prevc je pred več kot 20 tisoč gledalci pomahal v slovo več kot 15 letni profesionalni karieri.

Šunka zorjena po tradicionalnem postopku (photo: KZ Laško) Šunka zorjena po tradicionalnem postopku (photo: KZ Laško)

Kako skuhati sočno velikonočno šunko?

Eno od vprašanj, ki se gospodinjam postavlja v teh dneh je, kako skuhati velikonočno šunko, da bo res sočna in okusna. Peter Oprčkal iz Kmetijske zadruge Laško pravi, da je to najbolj odvisno od ...

Pirhi obarvani z naravnimi barvami (photo: Miša Pušenjak) Pirhi obarvani z naravnimi barvami (photo: Miša Pušenjak)

Miša Pušenjak: Naravne barve za pirhe

Skoraj vsaka gospodinja dobro obvlada pripravo pirhov v rjavo rdečih odtenkih, ki najpogosteje temelji na kuhanju jajc v čebulnih olupkih. Bolj kot je čebula temne barve, bolj izrazit je tudi ...