Ljubljana, ponedeljek, 21. avgust 2017, 13:53

Človek tega tisočletja bo religiozen, ali pa ga ne bo...

Tadej Sadar
Foto © Nika Gorenc

"Naša naloga je oznanjevanje vesele novice. Povečali smo odstotek duhovnih vsebin!"

%s1 / %s2

V tokratni številki revije za prijatelje Radia Ognjišče bomo predstavili našega novega odgovornega urednika Tadeja Sadarja. No, „novega“ vzemite malo z rezervo, saj je Tadej na radiu že od vsega začetka, od leta 1994, res pa je, da je nova funkcija odgovornega urednika. Do zdaj jo je opravljal msgr. Franci Trstenjak, ki še naprej ostaja glavni urednik.

Tadej, najprej čestitke ob imenovanju. Zakaj se je sploh pojavila potreba po nastavitvi odgovornega urednika? Kako si sprejel ponujeno priložnost in kakšne so zdaj tvoje naloge?

Hvala za lepe želje, bi pa ob tem dodal stavek, s katerim odgovorim vsakemu, ki mi čestita: "Počakajmo kakšno leto in če bo napredek, mi čestitajte takrat." Ponujeno priložnost sem sprejel z dobršno mero skrbi. Po naravi sem zelo previden, previdnosti pa se tesno drži odgovornost. Nikoli ne obljubim, če vem, da nečesa ne morem izpolniti, skratka obljubim po temeljitem razmisleku. Naloge so povezane predvsem s programom. Temeljni okvir sporeda je znan, vsebino pa v veliki meri določamo na različnih sestankih skupaj. Mnogo je že utečenega in se odvija "samo po sebi". Seveda dobršen del dela zajema tudi načrtovanje.

Imenovan si bil sicer že konec prejšnjega leta (1. 11. 2016) in smo tako nekaj tvojih idej že uvedli v program, pa vendarle, k čemu naj bi po tvoje stremel program Radia Ognjišče?

Če bi moral odgovor strniti v stavek, bi odgovoril, da je naša naloga »oznanjevanje vesele novice«. Morda bo vse povedalo dejstvo, da sem v prvem mesecu, ko sem spreminjal kvote v našem dovoljenju, ki jih radijskim postajam odmerja država (na kratko to pomeni, koliko je govora in koliko glasbe ter različnih programskih vsebin, od športnih, mladinskih ...), odstotek le-teh zmanjšal, povečal pa se je odstotek verskih vsebin. Mislim, da dodatna razlaga ni potrebna.

Trenutno smo še precej v starih shemah. Ali za prihodnje načrtuješ kakšne večje spremembe programa? Kam vsebinsko naj bi zaplula „barka Radia Ognjišče“? Koga želimo še posebej nagovoriti?

Večjih sprememb ne bo. Vsebinskih sploh ne. Menim, da ima Radio Ognjišče dobro strukturo in tudi nekaj nosilnih oddaj, ki so zelo prepoznavne med poslušalci, zato bi bilo neumno spreminjati nekaj, kar ima zgodovino in po mojem mnenju tudi perspektivo. Bi pa želel, in lahko rečem, da to mnenje delimo praktično vsi radijci, da vsebino teh res odličnih oddaj bolje predstavimo in to kar najširšemu poslušalstvu. Če je nek gost izjemen, je škoda, da ga zamudimo, če nismo pri radiju točno tisto soboto popoldne, toda zakaj ne bi njegove misli odmevale v tednu, ki sledi. Enako je s »Pogovorom o ...« ali z izjemnimi strokovnjaki, ki so z nami v oddaji »Za življenje, za danes in jutri«. Vsebina nikoli ni bila vprašljiva, drugače pa je pri podajanju te vsebine. Nekaj požrtvovalnih posameznikov se že nekaj let trudi tudi s spletnim portalom Radia Ognjišče in facebookom ter twiterjem. Nujno je biti prisoten na trgu novih tehnologij, seveda pa moramo biti modri, da nam, majhnim, kot smo, te stranske, podporne dejavnosti ne poberejo preveč energije in bi tako trpela naša temeljna dejavnost, ki pa je program. Koga nagovarjati? Vsakogar, ki išče resnico, tolažbo, stik z Bogom.

Poslušalci so z naklonjenostjo sprejeli denimo vsakodnevni prenos svete maše v adventu in postu. Kakšen je tvoj pogled na verske vsebine v programu Radia Ognjišče? Jih je po tvojem premalo, dovolj ali preveč? Bo Radio Ognjišče nagovarjal bolj katoliško publiko ali bi rad poslušalstvo zajel bolj na široko?

Delavniška maša je res dobro sprejeta. Veliko hvaležnih odmevov smo prejeli. Naj takoj povem, da smo neizmerno hvaležni frančiškanski skupnosti na Tromostovju v Ljubljani, ki je sprejela ta izziv. Ni namreč tako enostavno, kot se morda zdi, ko so vsak večer vključeni mikrofoni in vsako malenkostno napako sliši široko poslušalstvo. Naj ob tem povem, da sem v začetku želel, da bi maše prenašali iz kapele Kliničnega centra, od tam, kjer je Bog bolnikom najbližje, kjer je srce trpečih. Žal zaradi različnih razlogov to ni bilo mogoče in verjamem, da je bila vmes tudi Božja volja. Frančiškani so res zelo požrtvovalni; s petjem, z orgelsko spremljavo, nagovori ... Skratka, hvala gvardijanu Ambrožu in vsej skupnosti. Ob temu naj dodam še, da je prenos zanimiv tudi s tehničnega vidika, saj mešalno mizo krmilimo kar iz radijskega studia in tudi tu pohvala in zahvala predvsem radijcu Marku, ki je to tehnologijo "pripeljal" in izpeljal projekt.

Na vprašanje o tem, koga želimo nagovarjati, bi odgovoril: "Vse tiste, ki iskreno iščejo." Ob tem, da se moramo mi, ki pripravljamo program, zavedati, da imajo naši poslušalci različno spoznanje, eni so v veri globoki, drugi šele na začetku iskanja. Vse te moramo nagovarjati. Če nam to uspe, bomo res lahko zadovoljni.

Kaj pa vsebinsko? Kje vidiš niše, ki jih lahko zapolni naš radio?

Naj kar nadaljujem, kjer sem v prejšnjem odgovoru končal. "Človek tretjega tisočletja bo religiozen človek ali pa ga ne bo," je napisal že Karel Rahner. Žeja po duhovnosti, po presežnem, je že nekaj let v vzponu, naša dolžnost pa je, da najdemo način, kako tega sodobnega človeka, ki je razvajen od vse mogoče ponudbe, nagovoriti. Že Jezus je nagovoril ribiče v njihovem jeziku, učenike spet drugače kot preprosto ljudstvo. In vsi so mu prisluhnili. Vsem je govoril o isti resnici, toda uporabljal je drugačen način, druge besede in to moramo napraviti tudi mi. Saj to že delamo, toda nekaj prostora na to temo je še.

Kakšen je nasploh tvoj pogled na razvoj medijev? Kje je radio in kako program združevati z novimi mediji, ki jih prinaša splet? Kakšna je prihodnost digitalnega radia?

Razvoj medijev je tako hiter, da mu težko slediš. Veliko je poskušanja. Koliko prisotnosti na spletu, skozi katera socialna omrežja, katere vsebine so primerne za splet, v kakšni obliki in podobno. Vse to so vprašanja, ki zahtevajo veliko energije in se v njih lahko tudi hitro izgubiš. Biti povsod navzoč tako kot zahteva današnji poslušalec, je nemogoče, to zmorejo le "veliki". Mi se bomo morali osredotočiti na tisto, kar je res naše, in to predstaviti v najboljši luči. Glede digitalnega radia sem zmerno zadržan. Bojim se, da je tehnologija prišla prepozno, oziroma jo bo internet prehitel. Poslušalec se bo po mojem mnenju vedno bolj osredotočal na »oddaje na zahtevo«, ki jih bo poslušal, ko bo imel čas. Tako je urejen radijski arhiv prioritetna naloga, ki smo se je že lotili.

Sicer si do imenovanja opravljal nalogo glasbenega urednika za resno in klasično glasbo. Kakšno je po tvojem mnenju razmerje glasbenih zvrsti, ki naj jih predvaja Radio Ognjišče? Na tem mestu ti lahko zastavim še vprašanje o zavezanosti slovenski glasbi in ali ima tudi Radio Ognjišče težave s kvotami, ki tako razburjajo nekatere radijske postaje?

Z glasbo na radiu je križ, to ve vsak glasbeni urednik. Kar je neizmerno všeč enemu, gre strašno na živce drugemu. Ker skušamo biti radio za vse generacije, saj je naš temeljni imenovalec oznanjati Kristusa vsem, smo že ves čas našega obstoja pred pravzaprav nemogočo nalogo: biti všeč vsem. Kljub vsemu se mi zdi, da kar dobro krmarimo med tako različnimi okusi, ki narekujejo paleto od narodnozabavne do klasične glasbe. Moje osnovno vodilo je, da specifično glasbo predvajamo v določenem terminu znotraj oddaje. Tako poslušalec ve, kaj pričakovati, sicer pa med programom izbiramo glasbo, ki nagovori z vsebino, je kakovostna, pa vendar "ne moti". Ob rob temu vprašanju bi dodal še svojo srčno željo, da bi bili poslušalci strpni do okusa drugih. Včasih se mi ob kakšnem ogorčenem klicu zdi, da kdo pokliče takoj, ko mu kaj ni všeč. Če bi samo malo počakal, bi prišlo na vrsto tudi kaj takšnega, kar je po njegovem okusu.

S kvotami, o katerih toliko govorijo zadnje čase, Radio Ognjišče nima nobenih težav, ker je poleg duhovnosti naša največja zaveza in poklicanost naša domovina. Slovenske glasbe je v našem programu kar 70 odstotkov. Je pa žalostno, da je zaradi pomanjkanja narodne zavesti do teh predpisov sploh prišlo. In čeprav osebno menim, da niso najboljša rešitev, povsem razumem tako državo kot glasbenike, da se borijo za slovensko besedo in glasbo. Dobri so, da prenašajo žalitve raznih radijskih postaj in njihovih posameznikov, ki omalovažujoče govorijo, da pri nas tako in tako ni nič kakovostnega. To, prvič, ni res in, drugič, sredstva, ki jih v glasbeno industrijo vlagajo v ameriško govorečem okolju, so popolnoma neprimerljiva. Zadeva je kompleksna in me tudi osebno boli, ko opazujem teptanje in posmeh nečesa zgolj zato, ker je domače in ne tuje.

Veliko si se ukvarjal s koncerti, ki smo jih snemali in predvajali. Še posebej si navezan na sodobno slovensko duhovno glasbo. Glede na to, da jo praktično predvajamo samo na Radiu Ognjišče, kakšno prihodnost ji napoveduješ?

Joj ... Še ena tema, o kateri bi lahko napisal pol intervjuja. Tudi ta tema ni enostavna in je večplastna. Na področju sodobne krščanske glasbe so vse težave slovenske glasbe (majhnost tržišča, pomanjkanje denarja ...) samo še potencirane. Vesel sem, ko zadnje čase opažam, da je festival Ritem srca zdaj prepoznaven. Kdor je kdaj pogledal kakšen posnetek podobnih koncertov s tovrstno glasbo v tujini, ve, kako močan vtis naredi glasba na mlade, seveda glasba, ki jim je blizu. Ko na posnetkih vidiš, kako se mladi v solzah skrušijo v molitvi in adoraciji ob kakšni mirni pesmi, ali slavijo Boga ob kakšni živahni, ti je jasno, da je to nekaj, kar bi moralo biti del pastorale za mlade tudi pri nas, v celotni Cerkvi na Slovenskem. Prihodnost bo svetla, če se bomo znali povezati, saj majhni, kot smo vsak zase, ne bomo zmogli, vsaj na dolgi rok ne. Skupaj, le skupaj bomo lahko ustvarili pogoje, da bo ta glasba na nivoju, kot ga mladi danes zahtevajo. Ne pozabimo, v produkcijo sodobne glasbe v tujini vlagajo po sto tisoče dolarjev na zgoščenko in s takšno produkcijo vsak poslušalec primerja "naše" izdelke. Spet, kot pri prejšnjem vprašanju, krivično do naših izvajalcev, ampak tako je. S tem se je potrebno soočiti in včasih namesto celega CD posneti le eno ali dve pesmi.

Poznamo te tudi kot nekdanjega scenarista Klica dobrote, pa enega od snovalcev festivala Ritem Duha, ki je zdaj Ritem srca. Nam lahko morda razkriješ kakšne podrobnosti o teh plateh tvojega življenja?

To delam rad. Domišljam si, da razumem dramaturški lok (smeh), ki se odvija na odru in ga morajo podpreti glasba in luč in dogajanje na odru. Zakaj »domišljam«? Ker seveda nimam posebnih in strokovnih ocen, ali to res obvladam ali ne. Oder, scena in luč me neustavljivo privlačijo, seveda pa tega ne bi delal za denar. Oba koncerta, prvi, ki je dobrodelni, in drugi, ki je pravzaprav katehetsko pastoralni, imata zelo plemenite cilje in vesel ter ponosen sem, da sem smel sodelovati. Je pa Klic dobrote neskončno težji projekt, ker je zraven še televizija in je potrebno to vseskozi imeti pred očmi.

Kako bi sicer ocenil „kondicijo“ Radia Ognjišče? Bo potrebno delati na mlajših kadrih? Zdi se, da se večina stara skupaj z radiem.

Pravzaprav že vprašanje nakazuje, kje bi se utegnile pojaviti težave. Radio sam je v solidni kondiciji, malo drugače pa je z nami. Dolgo časa že delamo v precej visokih obratih in naše "mašine" so že kar dobro "obrabljene". Poiskati bomo morali način, da vse to, kar počnemo, ohranimo, hkrati pa pridobimo vsaj nekaj manevrskega prostora pri količini dela in času. Tako kot športniki nujno potrebujejo čas za regeneracijo, tudi mi, ki moramo biti vseskozi ustvarjalni, potrebujemo čas, da spočijemo možgane, preberemo kakšno knjigo in tako nahranimo svojo domišljijo. Seveda pa vsi skupaj razmišljamo tudi o mlajših kadrih in nekaj že delamo na tem.

Sicer si tudi diakon. Kako tvoja poklicanost vpliva na tvoje delo?

Biti stalni diakon ni nekaj, kar bi bilo »za zraven", to je del mene, karkoli že počnem. Vpliva toliko, kot vpliva name sodelovanje pri bogoslužju, redna molitev brevirja, nošenje bogoslužne obleke ... Vse to me prekvaša in posredno vpliva na vse moje delo.

Kaj ob novih zadolžitvah pravi družina? Otroci so zdaj že veliki ...

Ja, res je dobro, da so veliki, saj sem kar naenkrat v službi redno prek osem ur. Malo jim že preseda, ker so, posebej ob jutrih, vsi radiji po hiši prižgani in nastavljeni na frekvenco Radia Ognjišče. Rečejo (še) nič, potrpežljivo spremljajo mojo novo zadolžitev. Sem se pa vedno potrudil, da družine z ničimer nisem obremenjeval prek mere. Resnično upam, da mi (nam) nekako uspeva.

Kaj pa dejavnosti izven radia? Kaj te izpolnjuje takrat, ko si prost, ali je vedno nekje v ozadju tudi misel na radio?

Prostega časa pravzaprav nimam, ampak če iskreno pomislim, je vse, kar počnem, tisto, v čemer uživam, ker je vse tako ali drugače povezano z Bogom. Pa s tem nič ne pretiravam niti ne skušam biti všečen. Vedno me je nezadržno vleklo v spoznavanje in oznanjevanje vsega, kar je Božje.

Ne spreglejte: