Ljubljana, sobota, 25. november 2017, 12:16

Bolčina: Sprejeti begunce in pribežnike pomeni stisniti roko osebi, ki ni bele polti

Oglej - bazilika - freske
Foto © ARO
%s1 / %s2

12. julija sta godovala sv. Mohor in Fortunat zato je bilo sinoči posebej slovesno v Ogleju, kjer je bilo ob 20. uri slovesno somaševanje, med prisotnimi škofi, ki so nekdaj pripadali ozemlju patriarhata pa sta bila tudi upokojeni koprski ordinarij Metod Pirih in pomožni ljubljanski Franc Šuštar. Poročilo o slovesnosti je pripravi škofov vikar za Slovence v goriški škofiji Karlo Bolčina.

Praznično bogoslužje svetih zavetnikov Mohorja in Fortunata predvideva v bogoslužni knjigi krajevne Cerkve tri odlomke Božje besede. Kardinal Francesco Montenegro je vse tri povezal v razmišljanje na podlagi petih izrazov 24. poglavja okrožnice papeža Frančiška »Veselje evangelija: Dati pobudo, vključiti se, spremljati,

obroditi sad in praznovati!«

Prerok Ezekijel pripoveduje o ovcah, ki jih vase zaverovani pastirji pustijo brez vodstva in zato tavajo same in zbegano, a Gospod obljublja, da jih bo sam obvezoval in kazal pot. Jezus je sam vzel v svoje roke delo oznanjevanja in je šel ven, med oddaljene, zapostavljene, zavržene. Danes Cerkev nima izbire med učiti navzven ali delovati navznoter: Cerkev ima samo eno metodo: iti ven, na periferije, med zavržene, med zanikane. Pastirji Cerkve – škofje – ne smejo danes voditi škofije iz škofijske palače, pač pa na trgih in ulicah.

Delo oznanjevanja pa ne pripada samo duhovnikom in škofom, pač pa vsem kristjanom. Vsi se morajo vključiti, tudi za ceno krvi. Mohor in Fortunat sta globoko verovala in jim ni bilo žal darovati življenja za Kristusa. Tudi danes kristjanom ne sme biti žal, če je treba darovati življenje za svojega Gospoda. Toda, vključiti se ne pomeni samo mučeništva, pač pa prej pričevanje: najlepše pričevanje Cerkve je danes to, da sprejme vsakega brata in sestro, četudi govori različen jezik, ima drugačno kulturo in se ga drži drugačne barve polt. Sprejeti begunce in pribežnike pomeni stisniti roko osebi, ki ni bele polti. Pomeni videti v njem osebo, ki išče prostost in vrednost življenja. Mi pa ožigosamo vsakega begunca za terorista ali kriminalca.

Osebe, ki jih srečamo na poti življenja, moramo spremljati. Tudi Janezov odlomek o dobrem pastirju to jasno naglaša. Dobri pastir spremlja ovce: včasih je pred njimi, včasih med njimi, včasih za njimi. Spremljati pomeni popolnoma se vključiti v življenje in trpljenje svojega bližnjega.

V čem se bodo poznali sadovi?

Poleg že omenjenega sadu mučeništva, prvi sad bo eno Božje ljudstvo. Bo zavest, da smo vsi Božji otroci in nihče ne more tega otroštva zanikati. Če nas bodo zaradi tega zasramovali celo pripadniki našega naroda, naše civilizacije, kaj nam mar? Mi sledimo nauku in zgledu Gospoda Jezusa.

In končno praznovanje. Kardinal je ponudil prisotnim podobo dobrega pastirja, ki najdeno izgubljeno ovco vzame na rame in se veseli, da jo je našel. Veseliti se, da se Božji otroci vračajo v Božji objem. Naši izrazi so velikokrat izrazi ogorčenja in poniževanja, ko vidimo, da se vračajo v Cerkev taki, ki so jo dolgo zapustili.

Povratek vsakega v Cerkev ali sprejem novega člana ali prijateljevanje tudi z nekristjanom mora biti vedno praznik.

In končno: Ali ne praznujemo spomina umorjenih mučencev? Ne bojimo je mučeništva, tudi danes je mučeništvo praznik.

V uvodu v bogoslužje je prisotne pozdravil domači nadškof Redaelli, ki je med drugim poudaril, da slavimo to, kar je papež Frančišek zapisal v zadnjem Motu proprio o darovanju življenja. Mohor in Fortunat sta darovala življenje, zato ju proslavljamo. Naj tudi nam danes ne bo žal povsem dati svojega življenja na razpolago za Gospoda.


Ne spreglejte: