Ljubljana, ponedeljek, 25. september 2017, 02:45

Antropološki vidik vzgoje in celi človek

Jože Mlakar
Foto © ARO
%s1 / %s2

Znanje in kompetence kot del družbenega vidika vzgoje in izobraževanja so lahko le del širše zasnovanega antropološkega koncepta v vzgoji in izobraževanju. S tega stališča je človek, otrok, učenec ali dijak osrednji subjekt vzgoje in izobraževanja.

Če smo pri vzgoji zgrešili v tem pogledu, so znanje in kompetence brez vrednosti. Človek brez osebnostne vzgoje je brez temeljne življenjske orientacije in v sebi ter svoji okolici povzroča nenehne zaplete, nesporazume in spore. Franc Pediček antropološki vidik označuje kot antropološko holistično paradigmo, ki izhaja iz prav takega znanstvenega pristopa k vzgoji in izobraževanju. Holistični pristop je odločilen, saj obravnava človeka kot celoto, kot telesno, duhovno, kulturno in religiozno bitje. Pedagogi, kot Pediček, Gogala, Svetina in drugi vidijo vzgojo kot proces, ki je usmerjen k oblikovanju celovite osebnosti, ki jo Gogala opiše kot celega človeka. Celi človek je izrazita individualnost v tem smislu, da v njem čutimo posebnega in enkratnega človeka, njegovo notranjo in osebno različnost od drugih in da ga prav zaradi te posebnosti tudi cenimo, spoštujemo in občudujemo ter mu skušamo slediti. Njegova individualnost nas v vzgojnem smislu izziva, čeprav ni vsiljiva ali samo zunanja. To je individualnost notranje, osebne in duhovne svojevrstnosti, ki je ni mogoče zamenjati z drugo, po idejni usmerjenosti podobno. Celi človek je notranje samostojen in svoboden, vendar odprt za druge zamisli in jih sprejema iz svoje proste volje brez prisile. Odlikuje ga močna neposrednost in pristnost brez preračunljivosti. Po naravi je vljuden in skromen in do drugih topel in razumevajoč.

Holistični pristop k vzgoji in izobraževanju na zelo neposreden in praktičen način predstavi Janez Svetina v svoji knjigi Slovenska šola za novo tisočletje iz leta 1990. Po njegovem mnenju najpomembnejši izviri človekove osebnosti tičijo v njegovi notranjosti, ki jo brez zadržkov imenuje duša. Duša je najgloblje, skrito jedro človeka, ki se ga po navadi sploh ne zavedamo in večinoma niti ne vemo, da ga imamo v sebi in da je to naša prava in resnična bit. Duša človeka sili k resnici, k dobremu in k lepoti. Vse troje je vir srčne dobrote in nesebične ljubezni. Je to, kar človeka nagiba k žlahtnosti in plemenitosti, k nesebičnosti, k pogumu in junaštvu. Je neusahljivi vrelec tihe in globoke notranje radosti in upanja, vir, iz katerega klijejo vera, upanje in ljubezen. Svetina se zaveda, da sodobna, znanstveno utemeljena psihologija duše ne priznava oziroma ne zaznava, zato je pojem duše bližji religioznemu občutju. Svetina povzema Jezusove beseda iz evangelija: Kraljestvo božje je v vas.

Ne spreglejte: