Ljubljana, sobota, 25. november 2017, 08:53

Čudaški simbol upora

dr. Aleš Maver
Foto © ARO
%s1 / %s2

Ker se mi ne ljubi pisati o čem pametnejšem, bom še jaz plačal svoj obol eni od postranskih pomembnih tem prejšnjega tedna. Za nameček bom zgolj dodal sprotno opombo ali dve k tistemu, kar je o njej, o rdeči zvezdi namreč, že povedal Žiga Turk, saj česa bistvenemu k njegovemu zapisu tako ali tako ne bi mogel dodati.

Statistika, da te kap

Izhajal bom iz statistike, glede katere se sicer razen na več kot desetletno osebno opazovanje ne morem sklicevati na nobene uradne podatke. Kljub temu sem precej prepričan, da obstaja v Sloveniji precej ljudi, ki jih pogled na zvezdo navda z bolečino in z otožno nejevero spremljajo njeno drzno renesanso v zadnjih letih. Še več je takih, ki se ob njeni omembi iz prepričanja ali pa preprosto zato, ker se da z njo kot v primernem okolju s skoraj vsakim simbolom pri nas dobro zaslužiti, strumno postavijo v pozor in potočijo solzo navdušenja ali dve. Največja je tretja skupina, sestavljena iz Slovenk in Slovencev, ki jim je ob misli na druge tegobe v njihovih življenjih preprosto vseeno. Kar je pričakovano. Ni pa čisto pričakovano, da se mnogi med njimi, četudi se glasno zaklinjajo, da jim vse prerekanje o zvezdi “dol visi”, kljub vsemu radi postrojijo za zvezdo, če gre zares.

Iz navedenega bi se dalo sklepati, da moralistično žuganje s prstom glede uporabe zvezde v imenu številnih žrtev, pokončanih v njenem imenu, pri večini Slovenk in Slovencev naleti na gluha ušesa. Še celo več, več, ko je pričevanj o nečednostih, storjenih pod njeno egido, ki jih je nanizal tudi Žiga Turk, bolj se najdejavnejši del našega občestva ob zvezdi razvnema. Lahko navedemo tisoč in en razlog, zakaj je tako, a dejstva samega se s tem ne da spremeniti. Tistim silam, ki so se z zvezdo v preteklih desetletjih najbolj okoristile, je namreč uspelo povprečnega državljana in povprečno državljanko prepričati (vsaj) o dvojem. Da je prav pod zvezdo Slovenec iz hlapca, kar naj bi bil vselej do polovice 20. stoletja, postal gospodar, ki je odvrgel tisočletne okove in ob tuji mimogrede pometel še z domačo gosposko, in da so pod njo itak pobijali zgolj najbolj gnile ude narodovega telesa. (Je bilo pač takih udov zelo veliko.)

Pogled z druge strani

Če je Slovenec za “širšo sliko” zvezde nekako slep in gluh, bi morda kaj zalegel nekoliko drugačen zorni kot. Poskušajmo odgovoriti, kaj in koga pravzaprav simbolizira rdeča zvezda na Slovenskem. Odgovor na to vprašanje verjetno ne bo ganil tistih, za katere rdeča petokrakica v času biološkega zatona pomeni preprosto za vedno izgubljeno mladost, pa tudi onih ne, ki znajo uporabo zvezde primerno monetizirati. Morda pa bo kdaj kaj povedal kakšnemu zagnanemu kulturniku in najmlajšim oboževalcem, ki v teh dneh in mesecih veselo mahajo z zvezdami.

Najmanj, kar lahko rečemo, je, da je rdeča zvezda v Sloveniji že več kot sedem desetletij simbol vladajoče elite. To ni brez zveze z dejstvom, da je bilo tistim, ki so kot mladci pod rdečo zvezdo ob koncu druge svetovne vojne Slovenijo v imenu svojih osvoboditeljskih zaslug vpregli v svoj jarem, po večini dano zelo dolgo življenje, deloma podaljšano v 21. stoletje. Prav tako jim je uspela mojstrovina, da so glavnino tukajšnjega občestva prepričali, da pravzaprav še vedno stradajo ob tabornem ognju v gozdu in krvavijo za dobro slovenskega in svetovnega proletariata v boju zoper okupatorja, čeprav oni in njihovi dejanski in duhovni potomci že desetletja stanujejo v elitnih četrtih v lepih stanovanjih, se mastijo z izbranimi jedmi, pijejo izbrane pijače in občudujejo likovne mojstrovine po svojih stenah. Tako kljub svojemu dolgoletnemu abonmaju na oblast še vedno prižigajo kresove za prvi maj, pa se domala nihče ne vpraša o verodostojnosti njihovega početja.

V okviru svojega paketa vsestranskega obvladovanja slovenske družbe, ki je poseglo na vsa področja od gospodarskega do kulturnega, so rdečo zvezdo ustoličili kot poglavitni ideološki simbol. Vsilili so jo vsem in povsod. Krasi spomenike tam, kjer je to vsaj v določenem kontekstu primerno, denimo v Gaju pri Framu, in tam, kjer je za večino prebivalstva lahko desetletja simbolizirala le uničenje in smrt, denimo v Šentjerneju. Podtaknili so jo v večino povojnih (nekdanjih) grbov slovenskih občin, pri čemer so izrinili prenekateri zgodovinski simbol. Podtaknili so jo kulturnim in gasilskim društvom, gledališkim skupinam in tovarnam. Na vsakem koraku naj bi izpričevala, da so zgolj oni oblast. Ker je bilo tako, lahko o rdeči zvezdi z besedami Matejevega evangelija zatrdimo, da je prejela svoje plačilo, kot so ga v zadnjih sedmih desetletjih prejeli njeni promotorji.

Zato lahko morda rdeča zvezda simbolizira kaj lepega v Latinski Ameriki, v delih Afrike in Azije, nemara tudi v Španiji in Grčiji. Na Slovenskem ne more biti simbol napredka. Je zgolj simbol najkonservativnejšega dela družbe. Na Slovenskem niti ne more biti simbol strpnosti. Je zgolj simbol enoumja, saj so v njenem imenu in zaradi nje desetletja zatirali druge simbole. Predvsem pa na Slovenskem rdeča zvezda nikakor ni in ne more biti simbol upora. Je zgolj simbol konformizma, pritrjevanja elitam, ki so si že pred sedmimi desetletji prilastile to deželo kot fevd, in njihovemu družbenemu modelu.

Mahanje z rdečo zvezdo na prireditvah, ki imajo za geslo nasprotovanje prevladujočemu družbenemu sistemu, bo pred zgodovino približno tako groteskno, kot bi bili protesti proti bližnjemu vrhu G20 v Hamburgu, če bi na njih mahali z zastavami s simboli Coca-Cole in Shella. In če bi protestniki ob tem s huronskim odobravanjem pozdravili nagovor Wolfganga Schäubleja.

Vir: Časnik.si


Ne spreglejte: