Ljubljana, sreda, 26. julij 2017, 02:50

Pa jo imamo! Mejo določeno

Piranski zaliv
Foto © Wikipedija
%s1 / %s2

Četrt stoletja smo potrebovali, da so nam drugi uredili mejo med Slovenijo in Hrvaško, ki pa je slednja zaenkrat še ne priznava. Če pogledamo nazaj na minuli četrtek, ko so v Haagu brali razsodbo arbitražnega sodišča je bila vznesenost v Sloveniji izjemno velika.

Zunanji minister Karl Erjavec se je na vseh posnetkih smejal kot počen fižol, češ, kako dobro je to za Slovenijo, a po tem, ko je premier Miro Cerar obiskal nekaj krajev, ki jih to vprašanje zadeva, lahko ugotavljamo, da odločitev le ni tako briljantna in v korist naše države. Da bomo danes imeli mešane občutke, je bilo slutiti že kmalu po razsodbi, ko se je pred uradno Ljubljano odzvala uradna Hrvaška in je njen predsednik vlade Andrej Plenković dejal, da "odločitev arbitražnega sodišča o meji s Slovenijo na nikakršen način ne zavezuje Hrvaške niti se Hrvaška nima za zavezano, da bi uveljavila njeno vsebino". Nekdanja zunanja ministrica Vesna Pusić je celo dejala, da, kar zadeva kopensko mejo, je ta zanje sprejemljiva. Iz tega jasno izhaja, kot poroča tudi današnji Večer, da hrvaška stran v nobenem primeru ni zanikala arbitraže, in se ob tem sprašuje, ali gre za medijsko mehčanje ostrih hrvaških stališč.

Prvi, ki je za naš radio še pred uradno Ljubljano zelo kritično komentiral razsodbo, je bil dolgoletni borec za pravično mejno rešitev direktor Zavoda 25. junij Marjan Podobnik, ki je dejal, da je razsodba obžalovanja vredna. Poudarja, da od tega trenutka Slovenija ni več pomorska država. "Dobili smo le pravico, da ladje skozi hrvaške teritorialne vode po koridorju neškodljivo pripeljejo do nas in gredo od nas. Prav tako letala nad morjem. Izrecno je bilo poudarjeno, da nimamo pravice koristiti virov, na primer nafte, plina, nimamo pravice delati raziskav, nimamo pravice razglašati epikontinentalnega ali ostalih pasov. Vse to so pravice pomorskih držav," je dejal Podobnik.

Da je bila v vrhu slovenske politike prisotna velika zmeda, kažejo tudi zelo pozni odzivi na arbitražno razsodbo in streznitev v trenutku, ko so se oglasili župani. Če so ljudje, ki imajo parcele na pol, pričakovali pozitivno rešitev tega stanja, so danes lahko razočarani. Da bo razočaranje še večje, pa skrbijo Cerarjeve službe, ki ljudem skupaj z njim ob belokranjski pogači in prekmurski gibanici zagotavljajo, da bo sedaj zanje bolje, kot je bilo prej. A Cerar in Erjavec se ne zavedata, da delata račun brez krčmarja. Ni dovolj, da obljubi samo Slovenija, odločbo bo morala implementirati tudi Hrvaška. Če sem prej govoril o sumih, da Hrvaška mogoče le malo mehča svoje ostre izjave, pa vse do dokončne realizacije o kakršni koli pozitivni razsodbi za Slovenijo ne moremo govoriti.

Temu pritrjujejo tudi zadnji dogodki na morju, ki bodo po Plenkovićevo pač prinesli nekaj diplomatskih not med državama, vprašanje pa je, kakšne bodo te note ter kako dolgo bo vse ostalo zgolj na diplomatski ravni. Kaj kmalu se namreč lahko zgodi, da se bo diplomacija preselila na druga območja. In kaj potem? Spomnimo se, kako po letu 2014 več ni prišlo do srečanja slovenskih in hrvaških romarjev. Leta 2015 je izbruhnila prisluškovalna afera in Cerkev na Hrvaškem, ki odločno podpira vlado pri tem vprašanju, vse do danes ni bila zainteresirana, da do tega srečanja pride. Lani so sicer napovedali, da naj bi nas 14. oktobra povezala Stična v duhu 100-letnice Fatimskih prikazovanj, a do takrat je še daleč. Bi morebiti bil čas, da bi tudi Cerkev v Sloveniji postala bolj odločna na tem področju? Dolgoletni predsednik Komisije Pravičnost in mir pri Slovenski škofovski konferenci, upokojeni ljubljanski nadškof Anton Stres, je v pogovoru za Radio Ognjišče leta 2015 skoraj edini izrazil obžalovanje zaradi ostrih izjav Komisije Pravičnost in mir pri Hrvaški škofovski konferenci. Ta je ob prisluškovalnih dogodkih poudarila, da nasprotuje arbitraži. Nadškof Stres je takrat dejal, da bi morala Cerkev v takšnih primerih delovati povezovalno. Podobno je dejal leta 2015 tudi upokojeni mariborski nadškof Marjan Turnšek, ki je glede na takratne dogodke pričakoval skupno sejo obeh komisij pravičnost in mir. A do tega seveda ni prišlo.

Kakšno črto lahko torej potegnem pod vsem? Nikakor ne ravne ali sredinske, katastrske ali obmejne. Če so slovenski politiki, z izjemo opozicijskih SDS in NSi, ki z razsodbo še daleč nista zadovoljni, v četrtek v en glas poudarjali, kako je "fantastičen dan", so danes k vsaj malo streznitve prispevali ljudje na terenu, ki ostajajo še vedno ujeti med dvema ognjema. Ja, sedaj je na vrsti diplomacija, a dejstvo je, da je bila hrvaška diplomacija vedno korak pred nami, tudi v Vatikanu. Ni zanemarljivo, da je celo papež Benedikt XVI. v govoru diplomatom hvalil arbitražno rešitev med Slovenijo in Hrvaško, na katero pa se danes Hrvati (še) požvižgajo. Gotovo jim je že leta 2015 postalo jasno, kaj se bo zgodilo s Piranskim zalivom in bolje je bilo najti način, kako čim prej odstopiti od nje. In kaj smo se iz tega naučili? Upam, da vsaj to: "Ne vrag, le sosed bo mejak."

Ne spreglejte: