Ljubljana, nedelja, 22. oktober 2017, 21:15

Ekumenizem boja ali ekumenizem vključevanja?

Restavriran starodaven križ
Foto © ANSA/RV
%s1 / %s2

V medijih je bil v teh dneh zelo odmeven članek urednika jezuitske revije Civilta' cattolica Antonia Spadare in urednika argentinske izdaje Osservatore romano Marcela Figueroe. Kritična sta bila namreč do nove presenetljive oblike ekumenizma med evangeličanskimi fundamentalisti in katoličani integralisti, ki jih združuje isti cilj verskega vplivanja na politiko.

Po mnenju obeh avtorjev članka gre za ekumenizem sovraštva, ki je v nasprotju s smernicami papeža Frančiška, saj demonizira sovražnike in sprejema politično manihejstvo. Takšen krščanski fundamentalizem zagovarja teologijo blagostanja in pojav nekega pomembnega lika, kar je navdihovalo predsednike kot so Richard Nixon, Ronald Reagan in Donald Trump ter pastorja Normana Vincenta Peala, ki je opravil prvi obred zakonske zveze sedanjega ameriškega predsednika in pokopal njegove starše.

Omenjega teološka in politična misel nenazadnje širi posebno obliko zaščite verske svobode. Upadanje verske svobode je sicer jasna grožnja v okolju, kjer je vse bolj razširjen sekularizem. Avtorja pa opozarjata pred tem, da bi zaščita te pravice postala neposreden virtualni izziv laičnosti države.

Iz vsega tega izhaja neka čudna oblika ekumenizma med fundamentaličnimi evangeličani in katoličani integralisti, pišeta Spadaro in Figueroa. Skupaj delujejo predvsem na področju splava, zakonske zveze med osebama istega spola, verske vzgoje v šolah in drugih moralnih vprašanjih. Oboji so tudi kritični do tradicionalnega ekumenizma, obenem pa razvijajo ekumenizem konflikta. Povezujejo jih skupne sanje o teokratski državi, svet pa delijo le na dobro in slabo ter ponujajo teološko podlago apokaliptični geopolitiki. Najbolj nevaren pogled tega čudnega ekumenizma, pišeta avtorja članka, je ksenofobija in islamofobija, ki dviguje zidove in izvaja čistke.

Jasna je torej razlika z ekumenizmom papeža Frančiška, ki temelji na vključevanju, miru, srečanju in gradnji mostov.

»In če spletna stran Vojskujoča se Cerkev spodbuja predsednika Trumpa, da bi postal novi Konstantin, je danes bolj kot kdaj prej potrebno očistiti oblast njenih konfesionalnih razkošij«, sta prepričana Spadaro in Figueroa. Teopolitični načrt hoče vzpostaviti kraljevanje božanstva tukaj in zdaj, kar rojeva ideologijo osvajanja. Resnično krščanski teopolitični načrt pa je eshatoliški, usmerjen v poslednje reči, in sicer v tem smislu, da gleda v prihodnost in usmerja sedanjo zgodovino k Božjemu kraljestvu, kraljestvu pravičnosti in miru.

Tudi zato vatikanska diplomacija želi vzpostaviti neposredne odnose s super silami, noče pa vstopati v vnaprej pripravljene zaveze in mreže. Papež jim tako ne daje prav, niti jih ne graja, saj se zaveda, da je v temelju vsakega konflikta boj za oblast. Ne moremo si torej predstavljati vojske za moralne argumente, ali še huje za duhovne.

Ob sklepu članek govori o tem, kako papež Frančišek sistematično deluje proti spodbujanju strahu. Tudi zato ne da nobenega teološko političnega priznanja teroristom in islama noče omejiti na islamistični terorizem. Nobenega priznanja ne daje tudi tistim, ki se zavzemajo za sveto vojno in gradijo meje z bodečo žico. Edina bodeča žica za kristjana je namreč trnjeva krona, ki jo ima na glavi Kristus, še piše članek urednika Civilta cattolica in argentinske izdaje Osservatore romano.


Ne spreglejte: