Ljubljana, sobota, 25. november 2017, 12:03

Bečiči od blizu

Dan počitniških majic
Foto © ARO
%s1 / %s2

Turistično naselje Bečići je bogatejše za nekaj hotelov, vil, predvsem pa majhnih prodajaln in lokalov. Kot večina podobnih naselij. Šele, ko se umakneš vsemu temu in se podaš do obale, začneš odkrivati, zakaj se ljudje vračajo na ta kraj. Če odmisliš postrojene ležalnike in senčnike, je pred tabo široka peščena plaža, ki jo v Dalmaciji zaman iščeš. Petdeset metrov grobe mivke, tik pred morjem pa nekajmetrski pas drobnih kamenčkov, ki te spremljajo tudi ko stopiš v morje. Ker je dokaj čisto, zlahka opaziš ribe, ki se igrivo podijo sem in tja. Prvi močnejši piš vetra, prebudi valove, ki se v svojem ritmu razlivajo na obrežje.

V nedeljskem jutru je bilo morje povsem spokojno. Ob obali je speljana sprehajalna pot, ob kateri spoznaš, da Bečići niso namenjeni samo turistom, ampak tudi domačinom. Res so ob poti postavili vse, kar bi utegnilo zanimati turiste, a že deset, dvajset metrov stran stojijo hiše domačinov z vrtovi, sadovnjaki in celo majhnimi njivami. Po slabem kilometru hoje pozornost pritegne poraščen hribček in ko se približaš, opaziš, da se sredi med borovci dviga zvonik cerkvice. Tik ob sprehajališču po nekaj stopnicah prideš do obokanega vhoda, ki ga krasita ikoni na kamnitih stebrih, ki nosijo kovinska vrata, za njimi pa stopnice, ki vodijo do svetišča na majhni vzpetini. Mlajši par se ustavi pred svetima podobama in se spoštljivo nekajkrat prekriža, kot je v navadi pri pravoslavnih vernikih. Sprehajalna pot te po dveh kilometrih pripelje do vzhodnega dela omenjene plaže, nad katero stoji povsem nov hotel. Po okolici hitro spoznaš, da lastnik prihaja iz Rusije. Tudi hotel na skrajnem zahodu plaže oziroma že na polotoku, ki zapira zaliv in je nekaj deset metrov nad morjem, je v ruskih rokah. Oba se lahko pohvalita z naravno oblikovano plažo, ki jo presekajo skrilaste sklane gmote.

Ves čas hoje po sprehajalni poti ob plaži te spremlja precej visoko razgibano gorovje, v katerem kraljuje Lovčen, ki ga sicer večkrat opaziš na poti iz Boke Kotorske proti Budvi, iz Bečićev pa ga le slutiš. Če se ozreš po morju, pa hitro opaziš otoček, oziroma polotok Sveti Štefan. Sprehajalna pot se pri hotelu ne konča, ampak pelje naprej v tunel. Ko prideš iz njega, se pod potjo razteza še ena, sicer precej manjša plaža, Sveti Štefan pa je že dokaj blizu, oddaljen le še dobre pol ure hoda.

Črna Gora brez cirilice?

Proti pričakovanju nam je prehod iz Hrvaške v Črno Goro vzel kar precej časa. Zato je povsem razumljivo, da smo potrebovali kratek postanek za stranišče. Zavili smo na prvo črpalko. »Stranišče je pokvarjeno!« so nam povedali na prvi, drugi in tretji bencinski postaji. Na prvi večji avtobusni postaji so nas sprejeli in verjetno zaslužili kot že dolgo ne. Medtem nas je presenetilo, da ni nikjer napisov v cirilici. Že na mejnem prehodu samo Crna Gora in Montenegro. V nadaljevanju poti smo z lahkoto brali krajevna imena, oznake na trgovinah, reklamne napise. Neverjetno koliko napisov je v angleščini! Po dobrih deset kilometrih vožnje prve besede v cirilici, a še to na starejši hiši, ki jo že dolgo prodajajo. Tudi registracije avtomobilov so nas presenetile. V modrem okencu za levem robu tablice je bil nenavadno stisnjen MNE; šele čez čas se nam je posvetilo: Montenegro! Po nekaj dneh smo se navadili, da so v hotelskem naselju napisi v angleščini skoraj tako pogosti kot v domačem jeziku, seveda le v latinici. Celo restavracija Beograd ima oznake le v latinici. Drugi ali tretji dan sem le opazil hotel, kjer je bila cirilica dostojno zastopana. Ko sem prišel bliže, sem videl, da gre za ruščino. Tudi bližnje restavracije so imele ponudbo predstavljeno v ruščini, ne pa v srbski cirilici. Kot kaže, se Črna Gora ali vsaj njen del odmika od Beograda in odpira tistim, ki prihajajo in prinašajo denar.

Nekaj dni del Cerkve v Kotorju

V katedrali sv. Trifuna smo imeli mašo ravno na dan posvečenja tega svetišča. Krajevni škof Ilija se je razveselil našega obiska, saj smo napolnili cerkev skoraj do zadnjega kotička. Kot je povedal, tudi za božič nima takega obiska. V škofiji je le osem tisoč katoličanov; toliko jih ima pri nas srednje velika župnija.


Ne spreglejte: