Ljubljana, nedelja, 17. december 2017, 22:02

Jutri bom svoboden

Ograja, rešetke
Foto © Evropska komisija
%s1 / %s2

Po naključju ali pa tudi ne je pred dnevi mojo pozornost pritegnil duhovnik in pisatelj, ki se je rodil pred sto leti v Krníci pri Zgornjih Gorjah. Na svet je prišel 4. junija 1917 in dobil ime po sv. Antonu Padovanskem, današnjem svetniku. To je Tone Polda. Na na spletnih straneh hitro najdeš nekaj skopih podatkov o njem. Njegov smrtni dan leta 1945 me je dodatno spodbudil k iskanju. Zvedel sem, da mu je 21. junija v skupini enajstih zapornikov posrečilo zbežati iz teharskega taborišča, toda na begu v smeri Hrastnika so ga ubili terenci. Bilo je dovolj.

V radijskem arhivu sem našel oddajo, v kateri smo gostili Janeza Zdešarja. Natančno je popisal, kako je večer pred pobegom med sojetniki poiskal kurata Poldeta, da bi opravil dobro spoved, življenjsko spoved, kakor je dodal. „Jutri bom svoboden!“ je razlagal. Spovednik ga je najprej skušal odvrniti od njegove namere, ki je mejila na norost: taborišče je obdajala dvojna žičnata ograja, tam so bili dobro oboroženi stražarji … Ker pa se je število jetnikov z vsako nočjo naglo manjšalo, se je za pobeg odločil tudi Polda. Skupaj z desetimi fanti se je srečno umaknil kroglam, ki so se usule za njimi. A najtežji trenutki so jih še čakali. Le štirje so preživeli. Za preostale so bile naslednje ure, morda dnevi, usodni.

Tone Polda je bil pesnik, pisatelj. Čeprav je njegova literarna zapuščina večinoma izgubljena, so objave dijaških in študentskih let pustile vidno sled. Kot bogoslovec se ni vračal domov na Gorenjsko, ki so jo zasedli Nemci, ampak je počitnice preživljal pri prijatelju v Zdenski vasi v župniji Dobrepolje, kjer je imel junija 1943 novo mašo in ostal tam kot kaplan. Ob kapitulaciji Italije se je s tamkajšnjimi vaškimi stražarji umaknil proti Ljubljani, se spotoma ustavil na Turjaku, kjer je bil zajet, a izpuščen. Pridružil se je domobrancem in bil kot vojni kurat dodeljen  postojanki na Rakeku. Nadaljnja usoda je znana. Slabi dve leti je opravljal duhovniško službo, sredi vojne vihre spremljal umirajoče na poti v večnost. Tudi v taborišču smrti, v Teharjah, je delil odvezo tistim, nad katerimi so se izživljali mučitelji, njim, ki so izginjali v noč in onim, ki so od izčrpanosti ugasnili v barakah ali na vročem soncu. Tudi zadnji ure pred pobegom je delil odvezo.

Na misel mi pride drug stoletnik, Izidor Završnik rojen aprila 1917. Tudi on je prestajal težke trenutke v celjskem Starem Piskru in zatem v Mariboru. Komu vse je omogočil, da se je lahko pred smrtjo spravil z Bogom. Sredi vojne je ta slovenski Kolbe omogočil življenje mlajšemu od sebe. Tudi Franc Ksaver Meško, ki je kot ujetnik četnikov spremljal Drinske mučenke del poti proti Goraždam, je slutil, da jih je pripravljal na pot v večnost. A to je bil čas vojne. Tone Polda je moral umreti, ko je bila Evropa osvobojena ali vsaj velik del Evrope, ko so bila nemška koncentracijska taborišča osvobojena, ko so Rdeči križ in druge organizacije pomagale iskati pogrešane in jih vračati njihovim družinam.

Po zgledu Buchenvalda, ki je bil osvobojen pred koncem vojne, v nekaj tednih pa je postal Taborišče št. 2, ki ga je do leta 1950 upravljala sovjetska NKVD, je tudi taborišče Teharje prešlo iz nemških rok v partizanske. Nekaj tednov po koncu vojne so se v njem znašli tisoči. Bili so pretepeni, mučeni in nazadnje vrženi v jamo. Nekateri, zlasti mlajši, so bili izpuščeni, zato pa zaznamovani za vse življenje. Desetletja niso upali spregovoriti, če pa so, jih je vzela noč. Spregovorili so tisti, ki so ušli, med njimi Janez Zdešar. V Ljubljano, ki je bila še vedno obdana z bodečo žico in zastražena, je prišel 8. julija. Po treh mesecih skrivanja je nadaljeval z begom in sredi oktobra prispel v Beljak.

V poznih osemdesetih letih sem prvič občutil, kako usodno je mesec junij 1945 zaznamoval slovenski narod. Če se je začel naš veliki petek 6. aprila 1941, je dosegel svoj vrh junija 1945, ko je bila Evropa že več tednov osvobojena. Zato so se v zdomstvu spominjali "krvavega junija". Na naši zahodni meji je začela rasti nevidna železna zavesa, revolucija pa nas je vodila naprej in obljubljala vse mogoče. Čeprav smo bili svobodni, je v petdesetih in šestdesetih letih na tisoče ljudi zbežalo čez mejo, nekateri dvakrat ali celo trikrat, nekateri so obležali pod streli. V mesecih pred Titovo smrtjo sem sam doživel, kako močna je lahko želja po svobodi. Bila je večerna maša med tednom in v klopeh znani verniki, le mlajši moški pod korom je izstopal. Po maši je prišel k duhovniku v zakristijo z njim na kratko spregovoril in odšel. Ta je pozneje povedal, da ga je prosil za blagoslov in da namerava pobegniti čez mejo, na kateri so takrat še streljali. Naslednje jutro smo na tržaškem radiu slišali, da so karabinerji na policijsko postajo pripeljali begunca. Uspelo mu je.

Revolucija je ostala krvava do začetka devetdesetih let. Čeprav se ji nekateri ne želijo odpovedati niti danes, je prišel čas, ko bi morali skupaj reči „Nikoli več!“ Naj 15. junij - dan krivde, odpuščanja in sprave ne bo prazna beseda.


vabljeni k ogledu

Ne spreglejte: