Ljubljana, torek, 27. junij 2017, 00:19

Ko se strokovnjaka poigrata s koncepti o teoriji spola

Mojca Magdič Belcl
Foto © ARO
%s1 / %s2

Če vam je kdaj pod roke prišla knjiga od Judith Butler »Težave s spolom« in ob branju le-te niste razumeli čisto nič, ne skrbite. Kljub temu, da je knjiga svetovno znana in polna navedb eminentnih filozofov (Foucault, Derrida), psihoanalitikov (Freud, Lacan) ter znanih feministk (de Beauvoir, Kristeva, Wittig, Irigaray), se človek med branjem le-te stežka prebija skozi novoustvarjene koncepte, ki jih Butlerjeva navaja. »Fiktivni biološki spol«, »spol kot performans«, »jezik, ki ustvarja realnost«, »lažna enost človeka«, »iluzija o stalnem sebstvu«, »prisilna heteroseksualnost«, itd. so izrazi za katere bralec ne more biti povsem prepričan, da jih razume, kaj šele da bi ti odslikovali resničnost. Toda po več kot dvajsetih letih od objave te knjige, v določenih akademskih krogih postaja vse bolj splošno sprejeto, da je stvarnost zgolj plod jezikovnih struktur, te pa še posebej kontrolirajo našo spolno identiteto in spolnost.

Butlerjeva, ki spada med poststrukturaliste, v svoji skrajnosti celo trdi, da je bil biološki spol »nasilno oblikovan v dejstvo«. Kako so lahko kromosomi, gonadi, hormoni, zunanji in notranji spolni organi oblikovani nasilno? Od koga? Od čigave volje? A Butlerjeva je prepričana, da so naši jezikovni sistemi pod težkim vplivom patriarhalnih konceptov, ki celo vplivajo na oblikovanje naših bioloških teles. Kdor želi razumeti, naj razume.

Ker je takih in podobnih umetnih tvorb o spolu vse več, sta se letos dva akademika, Peter Boghossian in James Lindsay odločila, da v stilu Butlerjeve napišeta članek na tematiko teorije spola (ki pa bo namerno vseboval popolne nesmisle) in ga poskušala objaviti v kakšni znanstveni reviji. Prepričana sta namreč bila, da če bosta v članku izpostavila, da je moškost sama po sebi slaba in da je korenina vsega zla ravno penis, bo članek odobren in objavljen. In ne boste verjeli, imela sta prav.

Zabavna potegavščina

Boghossian, ki je redni profesor filozofije in Lindsay, doktor matematike, sta se pod 3.000 znaki inkoherentnega, žargonskega, občasno vulgarnega in preprosto absurdnega članka, podpisala kot Peter Boyle in Jamie Lindsay. Njuni »strokovni« publikaciji pa sta dala naslov: »Konceptualni penis kot socialni konstrukt«. Preden sta tekst poslala prvi znanstveni reviji, sta se še dodatno prepričala, da članek resnično ne bo vseboval ničesar inteligentnega, a da bo poln popularnih feminističnih fraz. Žrtev potegavščine je bila Mednarodna revija za moške študije, ki je študijo sicer zavrnila, a jima je priporočila, naj jo objavita v reviji Cogent Social Sciences, s katerimi sodelujejo.

Tam so njuno delo pohvalili kot odlično. Pregledovalci teksta so bili zelo opogumljajoči, v skoraj vsaki kategoriji so jima dali visoke ocene. Prosili so ju le za manjše popravke, ki bi članek samo še izboljšali.

»Odlično« besedilo je vseskozi sledilo besednjaku ideološkega poststrukturalističnega kvir feminizma, ki celotno realnost dojema kot družbeni konstrukt, ki ga je izoblikoval oblasten patriarhat. Zvesta temu toku sta avtorja namenoma uporabljala izraze, ki so zveneli »feministično-znanstveno«: »toksična hiper-moškost«, »hiper-patriarhalna družba«, »kultura posilstva«, »penis, ki reproducira moške vrednote v družbi« (agresivnost, ponos, itd.), »promocija zatiranja«, »zagotavljanje družbene hierarhije«. Obenem pa sta te trendovske pojme povezovala v skrajno nesmiselne stavke, kot na primer: Sedeč moški položaj (noge narazen), »je z vidika konceptualnega penisa … jasno gospodovalno zavzemanje fizičnega prostora, ki je podobno posiljevanju praznega prostora okoli njega.«

Članek se je dalje poigraval s povsem nejasnimi izrazi, jih povezoval z vsemogočimi »izmi« in trditve opremljal s citati, ki sploh niso šli v kontekst.  Recenzenti so še najbolj pohvalili sam zaključek znanstvenega prispevka, ki se je glasil takole: »Sklepamo, da penisa ne moramo dojemati kot moški spolni organ ali reproduktivni organ, temveč kot uzakonjen socialni konstrukt, ki je hkrati škodljiv in problematičen za družbo in prihodnje generacije. Konceptualni penis predstavlja velike težave za spolno identiteto in reproduktivno identiteto v okviru socialne in družinske dinamike, je izključevalen do prikrajšanih skupnosti (t.j. skupnosti brez državljanskih pravic, op.p.), ki temeljijo na spolni ali reproduktivni identiteti, je trajen vir zlorabe žensk in drugih skupin ter posameznikov, ki so marginalizirani zaradi spola, je univerzalen performativni vir posilstva, in je konceptualno vodilo za številne podnebne spremembe.«

Za konec

Če sta vas sam zaključek in nato še povezava med »konceptualnim penisom« in klimatskimi spremembami nasmejala, vam dam prav. To je bil tudi namen avtorjev članka. Poleg tega, da njun sestavek sploh ni bil znanstven, kaj šele smiseln (a tako je želel delovati), sta Boghossian in Lindsay dokazala, da se z določenim »politično korektnim« nakladanjem da pretentati tudi urednike strokovne interdisciplinarne revije. Toda, ste v zaključku prepoznali določene izraze, ki so neprestano del našega vsakdanjega diskurza?

Ob koncu sta avtorja še z ogorčenjem ugotavljala kakšna besedila dobijo naziv »znanstvena publikacija«, ko pa uredniki niti ne preverijo imen in dejanskega obstoja raziskovalne skupine za katere pisci trdijo, da so del le-te, kaj šele sam intelektualni doprinos k reviji sami.

Za Cogent Social Sciences je bil ta pripetljaj najbrž prava šola. A lahko je v razmislek tudi nam: vprašamo se lahko, koliko smo teoretikom spola že nasedli oz. v kolikšni meri so nas že »pridobili« na svojo stran. Pogosto namreč ne vidimo, da ti umetno vzdržujejo določene probleme, ki že zdavnaj niso več prisotni v naši kulturi in napihujejo situacije, samo da bi nas prepričali, da je moški še vedno kriv za vso slabo stanje v družbi. Pozabljamo pa na radikalne feministke, ki so z določenimi potezami ženskam naredile veliko slabega. Toda tak članek, četudi poln zgodovinskih in družbenih dokazov, da feminizem drugega in tretjega vala ženskam ni prinesel obljubljene svobode, najbrž ne bi prišel do objave v sociološki znanstveni reviji, saj ne bil v skladu z »duhom časa«.

Vir: Časnik.si

Ne spreglejte: