Papež: Župnika Mazzolari in Milani zgled za vse duhovnike

Cerkev po svetu | 20.06.2017, 13:25 Marta Jerebič

Papež Frančišek je dopoldne poromal na grobova dveh italijanskih duhovnikov: Prima Mazzolarija in Lorenza Milanija. Gre za dva pastirja 20. stoletja »z vonjem po ovcah«, ki sta blizu papeževemu pogledu na Cerkev, ki se sklanja k ubogim in spremlja pot vseh, še zlasti oddaljenih. Nista pa bila v svojem času vedno razumljena in cenjena. Don Milani je pokopan v župniji Barbiana blizu Firenc, don Mazzolari pa v kraju Bozzolo blizu Mantove. Za slednjega bodo septembra odprli škofijski postopek za beatifikacijo.

Čeprav je šlo za zasebni obisk, je Frančiška v Bozzolu pričakala velika množica ljudi, predvsem otrok, ki so po poročanju medijev začeli prihajati že ob 4h zjutraj.

Papežev govor je bil namenjen Cerkvi po vsem svetu. Don Prima Mazzolarija, ki je umrl leta 1959, je označil za 'župnika Italije', ga postavil za zgled vsem duhovnikom, Gospoda pa prosil, naj nam pomaga, da takih preroških duhovnikov ne bomo več podcenjevali, kajti videli so daleč.

Don Mazzolari ni objokoval Cerkve preteklosti, ampak je poskušal spremeniti svet prek goreče ljubezni in brezpogojne predanosti. »Duhovnik ni nekdo, ki zahteva popolnost, ampak nekdo, ki vsakomur pomaga, da od sebe da največ, kar zmore,« je dejal papež, ki je spregovoril o treh tveganjih, treh poteh, ki ne vodijo v evangeljsko smer, vse pa so aktualne na današnjem posnetku Cerkve. Ne smemo biti samo opazovalci od daleč in kritiki; poudarjati moramo to, kar nas združuje, ne kar nas ločuje, pred težavami in razočaranji pa se ne smemo zatekati le v duhovnost. Takšen apostolat je brez ljubezni.

Don Mazzolari je udejanjal Cerkev, ki gre ven, med ljudi. »Don Mazzolari je bil župnik, ki je bil prepričan, da prihodnost sveta zori na obrobjih,« je dejal papež in dodal, da je bil upravičeno poimenovan za župnika oddaljenih, saj jih je vedno imel rad in jih iskal. Frančišek je poudaril, da ni izvajal prozelitizma in dodal, da Cerkev raste zaradi privlačnosti.

Spomnil je tudi, da je don Mazzolari živel kot reven duhovnik. Cerkev po papeževih besedah potrebuje spreobrnjenje, da bi spoznala življenje ubogih in jih ljubila takšne, kakršni so.

Don Milani: Duhovnik, ki je ubogim povrnil njihovo dostojanstvo

Sledil je obisk groba don Lorenza Milanija, kjer je papež Frančišek pozdravil tudi nekatere njegove še živeče učence. »Vi ste priče tega, kako je ta duhovnik živel svoje poslanstvo, kamor ga je poklicala Cerkev, v polni zvestobi evangeliju in prav zato tudi v polni zvestobi vsakemu od vas«, je sveti oče dejal zbranim in tako dal priznanje duhovniku, ki ga je Cerkev v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja večkrat kritizirala, kasneje pa razumela njegovo poslanstvo za uboge.

Don Milani je ubogim vrnil besedo in s tem dostojanstvo, saj brez besede ni niti dostojanstva niti svobode in pravičnosti, je zatrdil sveti oče po obisku groba don Milanija, ki si je posebej prizadeval za izobraževanje revnejših slojev. V Barbiani je poskusno uvedel celodnevno šolo, da bi omogočil pouk otrokom iz vasi po vsej okolici.

Del polne človeškosti, ki jo zahtevamo za vsakega človeka na tej zemlji, je poleg kruha, doma, dela, družine, tudi možnost besede, kot orodja svobode in bratstva, je poudaril sveti oče.

Poslanstvo vzgojiteljev je po njegovih besedah predvsem poslanstvo ljubezni. Med mnogimi stvarmi, ki jih poučujejo, je po njegovih besedah temeljnega pomena vzgoja svobode vesti, ki se bo sposobna soočiti z realnostjo in v njej ravnati tako, da jo bodo vodile ljubezen, želja po tem, da nase vzame napore in rane drugih ter da se izogne vsaki sebičnosti, da bi služila skupnemu dobremu.

Nato se je sveti oče obrnil še na navzoče duhovnike, med katerimi so nekateri službovali skupaj z don Milanijem. Zatrdil je, da je bil temelj njegovega duhovništva globoka vera, ki ga je vodila do popolnega darovanja Gospodu. »Brez te žeje po Absolutnem smo lahko dobri upravitelji svetega, ne moremo pa biti duhovniki, resnični duhovniki, sposobni postati služabniki Kristusa v bratih«, je dejal Frančišek in duhovnike še povabil, naj vedno ljubijo Cerkev, kot jo je ljubil tudi don Lorenzo Milani.