Ljubljana, ponedeljek, 23. oktober 2017, 15:10

FOTO: Na Brezjah že 49. romanje bolnikov, invalidov in ostarelih

Foto © Matjaž Merljak
Romanje bolnikov k Mariji Pomagaj
Foto © Benjamin Pezdir
Audio posnetki:
%s1 / %s2

V narodnem svetišču Marije Pomagaj na Brezjah poteka že 49. vseslovensko romanje bolnikov, invalidov in starejših. Tako kot vsako leto tretjo soboto v juniju, je tudi tokrat romanje pripravila revija Ognjišče, somaševanje pa je vodil ljubljanski pomožni škof Franc Šuštar. V pridigi je spregovoril o Marijini ljubezni in odrešilnem zaupanju in veri v Boga.

Romanja se je udeležilo več kot 4000 ljudi iz vse Slovenije, ki so prišli pred Marijo s prošnjami in zahvalami. Kot so nam povedali, zelo zaupajo v Marijo, saj je njihova priprošnjica, ki jih tudi sliši in usliši. Za nemoten potek je skrbelo več kot 70 pomočnikov: to so bili skavti, Malteški vitezi, člani mladinskih in veroučnih skupin.

Med udeleženci je bil tokrat ustanovitelj revije Ognjišče in pobudnik teh romanj mons. Franc Bole. Kljub skoraj 85-im letom je bil vrsto let med organizatorji, letos pa je prišel ob pomoči opornic, a je s škofom Šuštarjem somaševal. Romanju je pomen s svojim obiskom izkazal predsednik državnega zbora Milan Brglez.

Škof Šuštar je v pridigi spregovoril o Marijini ljubezni, ki nas želi sprejeti, potolažiti in usmeriti na Jezusa, na njegovo besedo in način življenja. Pojasnil je, da pred Marijo in Jezusa stopamo vsak s svojim križem, ki je lahko bolezen, invalidnost, starostna oslabelost, strah za prihodnost, slabi medsebojni odnosi, osamljenost, nevera, oddaljenost od Boga ali kaj drugega.

Vse te preizkušnje pa nas lahko ubijejo ali pripeljejo v raj. Slednje pa je mogoče, če verujemo in zaupamo v Boga. Škof Šuštar je dejal, da se moramo zahvaliti v srcu za vse, ki so nam posredovali vero, da nam niti trpljenje ne more do živega in se zaradi tega še bolj oklenemo Jezusa. Poudaril je, da sta vera in zaupanje velik čudež.

Somaševalci
Somaševalci

Ob tem pa je spregovoril tudi o čudežih svete maše – evharistije, o čudežu spovedi in o čudežu bolniškega maziljenja. »Kar pomislimo, kaj se pri tem zgodi; kakšna sprememba se zgodi po molitvi duhovnika nad kruhom in vinom, v človekovi duši po odvezi, na človekovem telesu po bolniškem maziljenju!«

V zvezi s slednjim je dejal, da je čudovito Božje zdravilo za telo in dušo. Ob tem je pojasnil, da so duhovniki vedno pripravljeni obiskati bolnega človeka, ki prosi za zakramente. »Zato vabim vse kristjane, da bi verovali v Jezusovo odrešenjsko delo, cenili svete zakramente in zanje tudi prosili.«

Romarji
Romarji


Škof Šuštar je dejal, da moramo pokazati, da si tega želimo. Ob tem je pojasnil, da je pomembno, da se v času bolezni ali starosti pogovarjamo o moči molitve in svetih zakramentov. Vse, ki ne verujejo, pa je pozval, da bližnjim, ki si želijo zakramentov iz spoštovanja to tudi omogočijo.

Tradicija romanja bolnikov in ostarelih na Brezje

Vsako tretjo soboto v juniju se na Brezjah na pobudo revije Ognjišče že tradicionalno zberejo bolniki in invalidi. Urednik Božo Rustja se posebej zahvaljuje posameznikom in župnijskim Karitas, ki naredijo veliko veselja starejšim in bolnim, ki bi sicer težko prišli sami. »Tukaj so si prizadevale in res naredile veliko dobrega, ko organizirajo leto za letom romanja. S tem naredijo veliko veselje starejšim, ki morda ne bi šli na to romanje, ali pa sploh na nobeno romanje; ko jim omogočijo en tak lep dan na romanju, ko grejo iz svojega okolja, pa tudi dan je posvečen duhovnosti.«

Bolniško maziljenje
Bolniško maziljenje

Romarji so  se na Brezjah zbrali ob devetih zjutraj v molitvi rožnega venca, sledila je slovesna sveta maša, med katero je na trgu navzoča milostna Marijina podoba, ki jo bodo ob koncu vsi zbrani lahko pozdravili. Srečanje se bo sklenilo z litanijami ob 13.30 uri.

»Lepo je, če nekdo ima že izkušnje, ampak vsakdo je nekoč bil prvič na romanju; in vsakdo je nekoč prvič prijel voziček in ga peljal; vsakdo je nekoč prvič prijel vodo in jo nesel nekomu. Tako da so dobrodošli tisti, ki imajo izkušnje, dobrodošli pa so tudi tisti, ki je nimajo, in jim zagotavljam, da bodo to izkušnjo hitro dobili,« še pravi Božo Rustja.

Pridigo ljubljanskega pomožnega škofa Franca Šuštarja objavljamo v celoti

Spoštovani bratje in sestre,

Najprej lepo pozdravljeni vsi preizkušani bratje in sestre, ki ste zaznamovani s križem in trpljenjem in ste danes z velikim zaupanjem poromali k Mariji Pomagaj sem na Brezje! Lepo pozdravljeni bratje frančiškani, ki že vsa leta z veliko ljubeznijo in odprtostjo sprejemate množice vernikov, bolnih in zdravih, da lahko molijo in prosijo Nebeško Mater Marijo; lepo pozdravljeni sodelavci in sodelavke Založbe Ognjišča, ki že 49-ič vsako leto organizirate to čudovito molitev pred Marijo; lepo pozdravljeni vsi prostovoljci in domači, ki pomagate preizkušanim, bolnim in ostarelim, da so lahko prišli na Brezje!

Marija nas vse sprejema v svoje naročje, kamor je že pred tem sprejela Božjega Sina Jezusa Kristusa. Kar poglejmo na sliko brezjanske Marije Pomagaj in vidimo, da ima v svojem naročju še prostor poleg Jezusa - za mene in tebe. Tako kot Jezusa, tudi nas želi objeti z vso svojo materinsko ljubeznijo, nas potolažiti in usmeriti na svojega Sina Jezusa: na njegovo besedo in na njegov način življenja. Prav zato smo prišli; po tolažbo, po zdravje za dušo in telo; še posebej smo prišli po utrditev v veri, da bi zmogli živeti po Božji volji. Pred Marijo in Jezusa danes prihajamo takšni kot smo: vsak s svojim križem, ki je lahko bolezen, invalidnost ali starostna oslabelost; lahko je tudi križ skrbi in strahu za prihodnost; lahko je križ slabih medsebojnih odnosov in osamljenosti; morda je križ zaradi nevere in oddaljenosti od Boga… Križev je zelo veliko, vsak ima svojega…

Zato smo danes tudi izbrali evangelij, ki govori o križu; tistem križu v katerega z velikim zaupanjem upiramo svoj pogled in pričakujemo rešitve; tistem križu na katerem je viselo Zveličanje sveta in nam vsem prineslo slavo in veselje odrešenja; tistem križu, h kateremu prislanjamo tudi svoj osebni križ. Kako človeško nerazumljive so dvojice: križ in upanje, smrt in življenje, trpljenje in darovanje, stiska in rešitev. Seveda bi vsak od nas želel čimprej se rešiti svojega križa, da bi lahko z lahkoto živel naprej.

Pri Jezusu pa se naučimo še veliko več. Jezus je šel prostovoljno na križ, da bi se nam približal in bi nihče ne mogel reči, da nas Jezus le od daleč poučuje o križu, trpljenju in upanju. Danes v evangeliju Jezusa srečamo na križu med dvema razbojnikoma, ki sta prav tako trpela na križu in bila obsojena na smrt. Vsi trije so trpeli. Ob tej misli, se tudi mi lahko znajdemo ob Jezusovem križu, kot sta bila tam tista dva trpina. Oba sta trpela, oba sta v življenju storila veliko stvari narobe in bila zato obsojena; obema se je bližala smrt. Vendar je bila med njima velika razlika. Eden se je v tem trpljenju obrnil na Boga, drugi se je norčeval in ni hotel prositi. Enega je prav ta njegova pot in končno tudi trpljenje na križu približalo usmiljenemu Bogu, drugega je zagrenilo in je obupoval. Enega je križ pripeljal v raj z Jezusom, za drugega ne vemo kje je pristal.

Bratje in sestre, pomislimo na sebe in na mnoge ljudi, ki trpijo. Ali nismo tudi mi na križu, ki bi se ga radi čimprej znebili, pa ne gre. Ali naj se človek jezi in obupuje, kot levi razbojnik? Ali naj se obrača proč od Jezusa in ga celo zasmehuje? Marsikdo to dela! Ali pa naj se obrne na Jezusa, ki dobro pozna to trpljenje in se mu priporoči. Enega človeka isto trpljenje lahko ubije, drugega pripelje v raj. Razlika je v veri in zaupanju v Boga!! Dragi bratje in sestre, zahvalimo se za dar vere in Božjo bližino! Zahvalimo se v srcu za vse tiste ljudi, ki so nam posredovali vero, da nam niti trpljenje ne more do živega in se zaradi tega še bolj oklenemo Jezusa. Ali ni to velik čudež – vera in zaupanje!

Po veliki noči sem se velikokrat srečal z birmanci pred birmo. V pogovoru sem jih tudi spraševal o poznavanju Jezusa in o njegovih čudežih – čudeži so bili namreč znamenje za vero. Veliko so jih znali našteti. Bolj so bili v zadregi, ko sem jih vprašal, če Jezus tudi sedaj dela kakšne čudeže. Vedeli so za čudeže na Brezjah, v Fatimi in Lurdu in o kakšnih posebnih dogodkih. Ko sem jih vprašal, če so bili zraven kakšnega čudeža, so bili precej tiho. Spomnil sem jih na posebno velik čudež: čudež svete maše – evharistije, na čudež spovedi, na čudež bolniškega maziljenja. Saj res, tudi to so čudeži! Kar pomislimo, kaj se pri tem zgodi; kakšna sprememba se zgodi po molitvi duhovnika nad kruhom in vinom, v človekovi duši po odvezi, na človekovem telesu po bolniškem maziljenju! V tem je tisti zaupljiv pogled na Jezusa, ljubeč in hrepeneč: Gospod spomni se me v svojem kraljestvu! Bratje in sestre, pomislite na te čudeže v svojem življenju. Arški župnik Janez Vianej je rekel, da če bi te skrivnosti globlje razumel, bi od samega čudenja kar umrl. Naj nam čudeži v zakramentih pomnožijo vero in upanje.

Zaustavimo se ob čudežu bolniškega maziljenja. To je za človeka čudovito Božje zdravilo za telo in dušo. V drugem berilu smo slišali: »Če je kdo med vami bolan, naj pokliče starešine Cerkve in naj nad njim molijo ter ga v Gospodovem imenu pomazilijo z oljem« (Jak 5,14). Vsi duhovniki so pripravljeni vedno priti na obisk k bolnemu človeku, ki prosi za zakramente, tako na dom, kot v bolnišnico. V vseh bolnišnicah je duhovna oskrba. Po vsej Sloveniji je navada, da ob prvih petkih in za velike praznike župniki obiščejo starejše in bolne na domovih ter v domovih za ostarele. Poleg tega so vsako leto tukaj na Brezjah, po božjepotnih cerkvah in župnijah posebna srečanja za bolne in ostarele, kjer je možnost za spoved, maziljenje in obhajilo. O vsem tem so poučeni otroci pri verouku; vsi verniki pri različnih nagovorih in pridigah. Kljub temu je marsikje prisotna napačna miselnost, da je zakrament maziljenja primeren le za zadnje ure življenja. Zato vabim vse kristjane, da bi verovali v Jezusovo odrešenjsko delo, cenili svete zakramente in zanje tudi prosili.

Razmišljanje o pomembnosti zakramenta bolniškega maziljenja in duhovne oskrbe bolnikov zadeva vse, tako mlade kot starejše. Mladi rod je poučen, oziroma nepoučen, od svojih staršev. Če starši nosijo v sebi globoko vero in cenijo svete zakramente, se to vidi tudi na zunaj. Starši in stari starši naj o tem govorijo z resnostjo in to tudi pokažejo s svojimi dejanji. Če starši pokličejo duhovnika in tako duhovno poskrbijo za svoje ostarele starše, sorodnike in sosede, to otroci vidijo; dobro si zapomnijo, kaj je potrebno storiti ob resni bolezni. Pomembno je, da se ljudje med seboj pogovarjamo v času bolezni ali starosti o moči molitve in svetih zakramentov. Morda so otroci zelo zaskrbljeni za zdravje svojih staršev in v sebi nosijo edini cilj ozdravljenje? Morda so zelo uvidevni in ne želijo omeniti resnosti bolezni in smrti? V spoštljivem in odprtem pogovoru pa se je možno pogovarjati tudi o smrti in večnosti pri Bogu, ki je naše upanje. Včasih se zgodi, da so starši verni, njihovi otroci pa ne in ne spoštujejo zakramentov. V tem primeru bi prosil te otroke, da bi spoštovali svoje starše, njihovo vero ter njihove želje po zakramentih; če že iz svoje vere ne povabijo duhovnika, naj to storijo iz spoštovanja do svoje mame in svojega očeta.

Tukaj na Brezjah je obilica Božjih darov. Sedaj bom šel skupaj zduhovniki med vas in vsem ki ste pripravljeni in želite prejeti zakrament, bomo podelili zakrament bolniškega maziljenja. Amen.


Ne spreglejte: