Ljubljana, ponedeljek, 21. maj 2018, 01:23

Vse koruptivne skušnjave, ki jih prinaša politika

Marsikdo bi si verjetno želel, da bi bil 4. junij in da bi v ospredje znova prišlo to, kar je v tem trenutku nujno, potrebno in v korist vsem. Kmet natančno ve, kaj mora storiti danes, kaj jutri, kaj bo na tej njivi jeseni in kaj naslednjo pomlad. Tudi vinogradnik ve, kaj ga čaka in kaj vse mora storiti, da bo jeseni lahko napolnil sode. Kdor se je odločil za zidavo hiše, približno ve, kaj vse ga čaka in kdaj bo hiša pod streho. V politiki so stvari precej drugačne. V ospredju ni le to, kar je logično za kmeta, vinogradnika in še koga, ampak ima pomembno mesto ideologija, politična pripadnost, predvsem pa neskončna želja po oblasti in pripravljenost na trgovanje tudi za ceno požrtih obljub. »Volivci so navsezadnje že povedali svoje in zdaj je vse v naših rokah!« Morda tega ne povedo naglas, a tako je.


Strankomanija in novi obrazi

Tisti, ki ste sledili sestavi prvega demokratičnega parlamenta po prvih demokratičnih volitvah, se gotovo spomnite, kako so se nekateri mediji norčevali iz "novih" obrazov. Po petinštiridesetih letih komunističnega enoumja in obstoja ene same politične stranke, seveda nihče od novih ni bil izurjen v parlamentarni retoriki in načinu delovanja Parlamenta. Za to so stari komunistični parlamentarci bili za "nove" Demosove poslance pravi profesorji in učitelji. Takratno norčevanje iz nerodnih in neveščih poslancev je imelo en sam namen, pokazati na nesposobnost amaterjev, ki so se znašli v parlamentu, ter pričeli kvariti idilo enopartijskih poslancev.


Orbana že zdavnaj imamo

Veseli me, da je v minulem tednu kar nekaj opazovalcev madžarskih volitev podčrtalo neko bistveno razliko med Slovenijo in Madžarsko. Če se je z domače desne vsaj pridušeno oglasilo “Mi smo lahko Orban” in če so z leve sorazmerno glasno vpili “Oni bodo Orban”, je bila opomba pod črto k takšnemu vpitju več kot dobrodošla.


Politika hec, volitve pa šov?

Slovenija je velika država. Ne verjamete? Samo poglejte, koliko političnih strank imamo. Med tistimi, ki bi se šle kandidaturo na volitvah, jih je približno 20, kar za dvomilijonski narod ni majhna številka. Nemčija, ki ima več kot 82 milijonov prebivalcev, je lani na volilnih lističih imela 39 političnih strank, največja med njimi, socialdemokrati, je začela delovati že v 19. stoletju, sicer pa je večina strank nastala po drugi svetovni vojni. Pri nas pa jih ima ob dejstvu, kako malo časa imamo parlamentarno demokracijo, s politiko izkušnje kar lepo število ljudi.


Moja misel, čeprav ni moja

Pred dnevi sem srečala znanca in kot se spodobi, sva nekaj besed namenila tudi aktualnemu političnemu dogajanju. To je bilo ravno takrat, ko so številne evropske države zaradi zastrupitve nekdanjega ruskega vohuna in njegove hčerke odpoklicale svoje diplomate iz Rusije. Znanec je nemudoma pohvalil odločitev naše vlade, ker ni nasedla protiruski propagandi in ni kar tako, brez kakšnih koli dokazov o krivdi Rusije, sledila večini evropskih in drugih zahodnik držav. Pri tem se je trepljal po prsih, češ da je tega vesel, čeprav se s tako držo tudi on sam zoperstavlja proti večini, ki take odločitve ne podpira. Prav nič ni bil zadovoljen, ko sem ga opozorila, da njegovo mnenje ni prav nobeno plavanje proti toku, temveč ravno nasprotno, popolnoma sledi temu, kar trobi večina naših nosilnih medijev. Najin pogovor sva nato kar hitro zaključila ter odšla vsak sebi. Je pač tako, da nihče od nas noče slišati, da morda vendarle ni tako zelo gospodar svojih misli, kot je prepričan.


Vloga očeta pri vzgoji otrok

Očetu danes ni lahko: če je junak, potomce zatira s slavo, če je pridanič, s sramoto, če je zgolj običajen človek, s povprečnostjo (Pascal Bruckner: Pridni sinko). Nešteto knjig je napisano o vzgoji, vendar je zmeda staršev ob tem vse večja.


Svobodni, neodvisni in osamljeni

Med prazniki sem si ogledala zanimiv film z naslovom: Švedska teorija ljubezni. Gre za dokumentarec, ki opisuje, kako je država Švedska leta 1972 sprejela resolucijo, v kateri poudarjajo, da noben človek ne sme biti več odvisen od družinskih vezi in da ima pravico biti svoboden, neodvisen. Tako naj bi dosegel v življenju, kar si sam želi, in ne, tisto, s čimer ga pogojujejo družinske vezi.


Komunistični kapitalizem: vtisi s potovanja po Kitajski

Kako je možno, da gospodarstvo lahko deluje tako uspešno tudi v komunističnem režimu? Ali nista svoboda in demokracija predpostavki za funkcioniranje kapitalizma v pogojih proste podjetniške iniciative ter zasebne lastnine? To me je najbolj zanimalo ob začetku mojega tri tedenskega potovanja po Kitajski. Pridružil sem se namreč avstralski skupini fotografov, s katerimi smo spoznavali vzhodni del države ter obrobni, začetni del Tibeta. Posebna privlačnost je bila v večdnevnem praznovanju novega leta – kitajskega in tibetanskega (kar pa ni istočasno).


Česa se veseli kmetijski minister?

Konec lanskega leta je po etru, svetovnem spletu, tiskanih medijih in osebnih razglaševalcih zaokrožil dokument s pompoznim naslovom, ki je veliko obetal in, kot pritiče takšnim razglasom, razočaral. Pa ne preveč, ker vemo, kaj lahko pričakujemo od komisije, ki jo vodi nekdo, ki pogosto deluje, kot da sodi v neko drugo inštitucijo.


O, sveti križ!

Veliki petek je, dan spomina na trpljenje in smrt našega Gospoda Jezusa Kristusa. V ospredju današnjih liturgijskih obredov je križ - najbolj ljubljen in hkrati najbolj osovražen simbol, simbol, ki je od orodja smrti postal orodje odrešitve in zmage nad smrtjo.


Novejše novice | Starejše novice