Ljubljana, četrtek, 20. julij 2017, 18:30

Vstajenja dan za Evropo!

Dr. Bojan Ravbar
Foto © Izidor Šček
%s1 / %s2

Kot blisk so minili dnevi ob 60-letnici Združene Evrope. Tudi z valov Ognjišča smo mogli slediti spominskim slovesnostim, ki so vzbujale mešane občutke. Ni goli slučaj, da sem prav v tistih dneh bral o strahu, ki preveva Evropo1. O Evropi v stiski, ki preživlja težke trenutke. Ob tem se vprašamo, ali še vidi jasno smer, v katero so jo pred 60 leti napotili ustanovitelji?

Dogaja se podobno kot v Genezi, ko se Bog obrne k človeku v njegovem tragičnem trenutku: “Adam, kje si?” Vprašanje človeku, ki poln strahu doživlja sramoto in se skrije v goščavo, ker hoče ubežati pred Božjim pogledom. Zaveda se svoje eksistencialne golote in bede. V tej podobi se odraža današnje stanje Evrope, ki se hoče zavarovati z barikadami in trinšejami, ker se zdi, da ni pravega izhoda. Prevladuje občutek, da nas je strah. Nekdo me je opozoril, da vse žice in pregrade, ki jih postavljamo, začenši z Makedonijo, Srbijo, Madžarsko, pa tudi znotraj marsikatere naše družbe, niso nič drugega kot zgovoren dokaz, kako se hoče Evropa zavarovati pred svojimi omejenostmi in krivdami, ki so jo zasužnjile skozi zgodovino. Zapira se v trdnjavo, da se zavaruje pred migranti in begunci. To njeno početje opozarja še na drugo resničnost: Pred nami stoji ‘suvereni Evropejec’ kot resnični brezdomec, brez strehe nad glavo in brez domovine, ki doživlja najbolj usodni beg med vsemi begi: beg pred samim seboj. Mar mu v tem begu ne preti smrt? Misel se dotakne “Ekstaze smrti” našega Srečka Kosovela, ki v navdihu vidi “tisočkrat mrtvega evropskega človeka” / in “smrt Evrope”, /ki bo “kakor razkošna kraljica v zlatu / legla v krsto temnih stoletij”

Ob šestdesetletnici je italijanski prvi minister Gentiloni pomembno ugotovil, da je bila za Očete ustanovitelje ideja Evropske unije nekakšna “čudovita obsesija, da se nikoli ne sme cepiti in deliti, marveč samo združevati”. Po vseh polomijah, ki jih je videla vojna, je to zanje bilo samo po sebi umevno. Zato je danes “potreben pogum, da obrnemo stran”. Tudi drugi so z grenkobo ugotavljali usodni odklon od začetnih idealov. V svoji samozavesti, v opojnosti svojih dosežkov je Evropa hote pozabila na svoje krščanske korenine. Zato v tej zmedenosti potrebuje nov klic od Boga. Klic, ki zadeva njeno usodo, njeno poslanstvo in njeno odgovornost do sebe in do sveta: “Adam /Evropa, kje si?”

Morda je ta klic prišel na vigilijo samega dogodka. Po številnih mestih Evrope, začenši s samim Rimom, se je iz mnogih združenih src v molitvi dvigal k Bogu. In isti dan je 27 evropskih veljakov – predsednikov držav in vlad – obdalo papeža Frančiška, da bi iz njegovih ust sprejeli smernice za prihodnost. Kot vedno je tudi tokrat bil Frančišek jasen, ko je tako rekoč pribil, “naj se ustanovitveni ideali ne upogibajo pred gospodarskimi in finančnimi potrebami”. Združena Evropa namreč pomeni “način, kako si predstavljamo človeka, računajoč na njegovo transcendenčno in neodtujljivo dostojanstvo” in ni zgolj kot “skupek pravil, ki jih je treba upoštevati”. Papeža so zanimali sestavni deli “skupnega projekta” izpred šestdesetih let, ki jih je strnil v pet nosilnih stebrov: “središčni pomen človeka, dejavna solidarnost, odprtost svetu, delo za vzpostavitev miru in razvoja, odprtost prihodnosti”. Posebno pozornost je posvetil solidarnosti.

V teh šestdesetih letih se je svet spremenil, je poudaril papež. Če je očete ustanovitelje navdihovalo upanje v boljšo prihodnost, je današnji čas močno zaznamovan s krizami. A beseda kriza, je razložil, “nima nujno le negativnega prizvoka, ne pomeni samo težkih trenutkov, ki jih je treba premagati, ampak pomeni raziskati, ovrednotiti, pretresti, presoditi”. Današnji čas je torej “čas za premislek, ki nas vabi naj ovrednotimo bistveno in na tem gradimo”. To je “čas izzivov in priložnosti”.

Naj vas sedaj še povabim, da se skupaj zazremo v dneve, ki so pred nami. Cvetna nedelja, ki odpira vrata v veliki teden. Hozana s palmami, ki se prelije v pasijon. Za tem veliki dnevi tragičnih izzivov in nepojmljivih priložnosti. Pomislimo, kaj se je zgodilo pri zadnji večerji: Človek-Bog se da ujeti v majhnost kruha in vina, da bi za svet postal vir življenja. Njegova oporoka v novi zapovedi medsebojne ljubezni postane temelj vesoljnemu bratstvu. In prošnja Očetu za edinost, ne za kakršnokoli edinost, ampak za isto združujočo vez znotraj nesmrtnega Boga. Vse to bo plačal in zapečatil s smrtjo, najstrašnejšo smrtjo na križu. Ne le smrtjo telesa, ampak smrtjo duha, ko v strašnih mukah vpije: “Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil”? Janez Pavel II. bo ta krik imenoval “paradoks” in “skrivnost v skrivnosti”; Sergej Bulgakov pa bo v njem videl “smrt Boga”. Za Chiaro Lubich je tu vrhunec ljubezni Boga, ki da življenje za nas. Ljubezen, ki kliče ljubezen. In v tem kriku zapuščenosti odkrije “Boga našega časa”, “Boga za naš čas”. Zapuščenega Kristusa srečamo v slaherni bolečini, razdeljenosti, porazu, absurdu - našem osebnem, v človeku ob sebi, v družbi, v svetu. Tudi v sedanjem trenutku Evrope… Treba ga je prepoznati, vzljubiti.

V križanem in zapuščenem Jezusu je most, ki nas ponovno združi z Bogom, most, ki nas med seboj poveže v eno. Iz groze izničenja in smrti se je Sin s tistim ‘Oče, v tvoje roke izročam svoje življenje’ uspel povzpeti v nesmrtni objem Trojice.

Evropa, moja in naša Evropa, s srcem polnim upanja ti želim, da se iz sedanje teme uspeš prebiti v zarjo vstajenja!

 

Ne spreglejte: