Ljubljana, sobota, 27. maj 2017, 21:33

Moralizirajmo …

Dr. Andrej Marko Poznič
Foto © ARO
Audio posnetki:
%s1 / %s2

V arzenalu družbenih diskvalifikacij najdemo tudi besedo »moralizira«. Uporabnik te etikete poskuša na ta način onemogočiti sogovornika in preprečiti razpravo o moralnem redu, oz. o moralki ali o tem kaj je prav in kaj ni. Moralka je urejen sistem vedenjskih norm, ki so temelj zakonodaji in s tem družbi kot taki. Potrebno je, da se celotna zakonodaja ozira na moralni red, ker sicer zlahka pride v nasprotje sama s seboj. Moralni red pa ni politična kategorija, temveč verska oz. vsaj filozofsko/ideološka kategorija. Moralka je urejen red vedenjskih norm, ki so med seboj logično in trdno povezane tako, da če pade ena, padejo vse. Te vedenjske norme ne nastanejo hipoma, temveč poznajo zakon rasti in razvoja, pa tudi prilagajanja spremembam, ki se zgodijo v družbi. Poleg tega vse to še ne pomeni, da tisti, ki zagovarja, kar je moralno sam tako tudi ravna. Kristjani taki drži pravimo grešnost, zavestni zakrknjenosti v svojem prav farizejstvo, ki je oblika hinavščine.

Moralni sistemi so si med seboj različni, čeprav imajo tudi mnogo skupnega. Več kot ena pametna glava je poskusila sintetizirati kaj je tisto, kar imajo skupnega med seboj vsi moralni sistemi tega sveta. Iskanje se nadaljuje, a to ni tema tega komentarja. Moralka ima več različnih temeljev. Imamo take, ki temeljijo na konkretni veri in njenem nauku. V bistvu postane moralka urejena aplikacija vere v obnašanju ljudi in družbe v času in prostoru, torej sta neločljivo povezana. S prejetjem določene vere, se sprejme tudi njen moralni nauk. Vsakemu je takoj jasno, da potemtakem ni vseeno v katerega Boga verujemo in to je velika težava. Kajti ni vseeno, če verujemo v Troedinega Boga, ki je v sebi dialoški in potrpežljiv pa veleva, da moramo moliti celo za tiste, ki nam delajo krivico in presegati samega sebe tako, da jim delamo dobro ali pa nas bog sili v širjenje vere z ognjem in mečem. Ni isto, če Bog uvede razlikovanje med Božjim in cesarjevim ali pa je sveto popolnoma odvisno od cesarjevega. Ni isto, če v imenu boga ubijaš ali če za Boga umreš! In ni isto, če v Božjem imenu počenjaš grozodejstva, ki so v nasprotju z naukom ali pa so taista dejanja »požegnana« od zgoraj. Zato ni isto, če si katoličan ali musliman.

Moralni sistemi, ki se sklicujejo na božji temelj prejemajo svojo trdnost od zunaj, saj temelja ne morejo spremeniti ali nanj vplivati. Marsikdaj to vernike uspava, da postanejo nekritični in leni do problemov človeštva, reši jih pa napuha, da bi sami odločali o tem kaj je dobro in kaj zlo, kaj prav in narobe kakor se to redno dogaja moralnim sistemom, ki temeljijo na zanikanju Boga.

Moralni sistemi, ki zanikajo Boga, torej ateistične moralke, se sklicujejo izključno na človeški razum. Na videz so v marsičem podobne prvim, vendar so po svoji zapovedni moči šibkejše saj se takoj postavi vprašanje »kdo (konkretno kateri človek) je tisti, ki odloča o dobrem ali slabem«. V verskih sistemih je to božanstvo, v ateističnih pa človekov razum v točno določeni glavi ali družbenopolitično močni skupini. Zaradi te šibkosti vsak ateistični moralni sistem prej ali slej postane podpornik takega ali drugačnega totalitarizma, naj si bo preteklega komunističnega ali prihodnjega, ki izvira iz kombinacije feminizma, teorije spola in normalofobije, ki ta trenutek prevladuje. Za uveljavitev svojega prav, potrebujejo ateistične moralke državo (oblast), ki jo okupirajo in prepojijo z zakoni, ki čedalje bolj regulirajo vsak posameznikov korak tako, da kmalu ni (oz. ne bo več) prostora za svobodo. To doživljamo prav zdaj, ko korak za korakom uničujejo svobodo govora, svobodo zbiranja in manifestiranja, svobodo mišljenja, svobodo za ugovor vesti… postopnost tega početja nas uspava, kakor počasno ogrevanje uspava žabo v vodi vse tja, dokler se ne skuha.

Ker so si moralni sistemi med seboj v bistvu tako različni, bi morali skrbeti za to, da bi vsi »moralizirali«. To je nenehno razpravljali, brez ideoloških predsodkov in prisile politične korektnosti, o tem kaj je dobro in prav in kako se moramo vesti drug do drugega. Moralizirajmo v službi iskanja resnice, kajti sposobni smo spoznati resnico, čeprav pogosto nismo sposobni po njej živeti. Na tej točki pa se ljudje silno razlikujemo med seboj. Nekateri na tej točki sprejmejo resnico, drugi pa poskušajo resnico tako spremeniti, da bo ustrezala njihovim predstavam.

Moralka je potrebna, ker nam olajša sožitje. Zaradi tega, ker vemo kaj je dobro in kaj je prav, ker vemo, da je »ne kradi« moralni zakon, govorimo o korupciji, ki je pravno/civilni prekršek, a ni nič drugega kot kraja. Ker vemo, da »ne ubijaj« stoji v korist vsakega človeka, zato nihče ne more trditi, da splav ni umor človeka in je toliko slabe vesti pri tistih, ki splav agresivno zagovarjajo… in tako je z vsako moralno zapovedjo. Resnična moralna zapoved stoji sama zase in ima pozitivni učinek na družbo in posameznika.

Imejmo pogum, da si bomo upali v družbi (t.j. urejeno in sistematično) razpravljati o tem kaj je res in kaj, kaj je dobri in kaj je zlo. Zahtevajmo od parlamenta, da sprejema zakone, ki bodo praktični odsev naših spoznanj, da bodo naši zakoni skladni med seboj in naše življenje zaradi tega lažje in mirnejše. Upajmo si »moralizirati« pa tudi, moralno živeti.

Vir: Časnik.si

Ne spreglejte: