Ljubljana, torek, 28. marec 2017, 06:18

Referendum – grožnja ali spodbuda?

Referendum
Foto © Splet
Audio posnetki:
%s1 / %s2

Naj za nevedne zapišem povzetek prvih treh členov slovenske ustave: Slovenija je demokratična republika, v kateri ima oblast ljudstvo.

Poleg volitev je referendum neposredna oblika izvajanja oblasti državljanov in izredni pripomoček, s katerim lahko izražamo svoje (ne)strinjanje s sprejetimi ali nameravanimi odločitvami tistih, ki smo jih izvolili, da bi v našem imenu urejali in odločali o skupnih zadevah.

Če politika še vedno pomeni skrb za dobro državljanov, si jo predstavljam kot prizadevanje za delovanje v skladu s pričakovanji volivcev – s tem namenom namreč izbiramo vsakokratne kandidate, ki nam z mnogimi všečnimi in lepo zvenečimi besedami sadijo rožice, obljubljajo mleko in med ter nam živo predstavljajo svoje prihodnje žrtvovanje za nas. (Ne glede na to, da se zdi, kot da večina izmed njih misli, da je z obljubami tudi že opravila svoj del zaveze: kot da je njihov cilj zgolj in samo poslanski stolček, namesto da bi to bilo zgolj izhodišče za njihovo plemenito in požrtvovalno delo v smislu izpolnjevanja obljub.)

Zato se mi zdi še kako smiselno pogostejše preverjanje mnenja državljanov, zlasti pred sprejemanjem pomembnih, prelomnih odločitev. Temu je namenjen posvetovalni referendum, ki s predhodno pridobljenim mnenjem večine omogoča sprejemanje odločitev, ki ne bi povzročale jeze, negodovanja, razprtij in naknadnega zavračanja v dolgotrajnih referendumskih postopkih, ko niti dobre rešitve, ki jih sporni zakon prinaša, ne morejo veljati.

Nič več Damoklejev meč …

Gotovo ni prijetno, če nad delovno zagnanostjo kot Damoklejev meč stalno visi grožnja z referendumom – če jo kdo jemlje kot grožnjo. Dejansko bi moralo prav zavedanje, da lahko volivci ovržejo sprejete zakone, spodbujati bolj premišljeno in odgovorno odločanje ter sprejemanje široko podprtih rešitev.

Nasprotno pa se zdi, da politike vodi drugačno razmišljanje: kako volivcem preprečiti ‘mešanje štren’. In v tem smislu vidim zadnje spremembe referendumske ureditve v letu 2013, ki s popravkom ustavnih določil sicer ohranja videz demokratične ponudbe v obliki referenduma, v praksi pa precej zmanjšuje možnosti za njegovo izvedbo in še bolj za priznanje morebitnega izraženega nasprotovanja.

Karkoli že so imeli poslanci vseh poslanskih skupin pred očmi ali v mislih (ali pod mizo) ob sprejemanju teh sprememb, eno jim je uspelo: močno zmanjšati vpliv volivcev na njihove odločitve v obdobju med volitvami. Pogoji za razpis in veljavnost referendumskega izida so tako zaostreni, da je potrebna res maksimalna angažiranost tistih, ki se z določenimi nameni ali sprejetimi zakoni ne strinjajo, pa je kljub temu uspeh njihovega truda zelo nepredvidljiv.

Poleg tega, da omejuje področja, o katerih se sme referendumsko odločati, je odpadla tudi možnost, da referendum predlaga skupina vsaj 30 poslancev ali Državni svet, kar je v nekaterih primerih močno olajšalo in pospešilo izvedbo referenduma. Odtlej kot edina možnost za sklic ostaja najmanj 40.000 overjenih podpisov volivcev – pa še to se poskuša na razne načine, tudi z ‘demokratičnim’ odločanjem v parlamentu preprečevati. Kot bi bili volivci res pomembni (t. j. potrebni) zgolj in samo pred volitvami …

Pravica – da. Kaj pa dolžnost?

Še večji oreh predstavlja t. i. zavrnitveni kvorum, ki za veljavnost večinskega ‘proti’ zahteva dovolj veliko število nasprotnikov: vsaj petino vseh volivcev, kar trenutno pomeni preko 340.000 glasov. To pa je številka, ki je ob kronični napredujoči apatičnosti volivcev težko dosegljiva, še zlasti ko je referendum izveden neodvisno, ločeno od morebitnih lokalnih ali državnozborskih volitev. Ne vem, če je v svobodni državi, kjer ima vsak polnoleten državljan pravico in možnost voliti in odločati na referendumu, potrebno določati minimalno število glasov, ki so potrebni za uveljavitev rezultata: kdor ne gre na volišče, prepusti odločitev tistim, ki glasujejo – ne glede na udeležbo. Mogoče pa bi bilo potrebno poleg pravice zapisati tudi dolžnost volivcev, da sodelujejo pri skupnem odločanju?

Poglavje zase je upoštevanje referendumskega rezultata. Medtem ko je pri posvetovalnem referendumu izid nezavezujoč, nekako usmerjevalen, naj bi bila odločitev zakonodajnega referenduma zavezujoča. To pomeni, da naj bi voljo večine volivcev glede sprejetih ali nameravanih zakonskih rešitev zakonodajalec vsaj eno leto po referendumu upošteval. Naj bi. Dejansko pa tudi tu poznamo omalovaževanje referendumske odločitve, ko se zavrnjene ideje uveljavijo v nekem drugem zakonu s poenostavljeno razlago, da velja prepoved zapisa eno leto zgolj v zakonu, ki je bil zavrnjen. Po črki zakona je seveda drugače: (25. člen) »Eno leto po razglasitvi odločitve na referendumu državni zbor ne sme sprejeti zakona, ki bi bil vsebinsko v nasprotju z odločitvijo volivcev.«

Zid pa še kar stoji …

V zakonodajnem postopku je predlog Družinskega zakonika. Tak, kakršnega so nam blagohotno in z zvrhano mero arogance ter nepripravljenosti vsaj prisluhniti predlogom za izboljšave in usklajevanje dali na vpogled, je – če bo sprejet – zrel za referendum. Poleg njega sta bila (zame, ki me zanima le ozko področje zakonodaje) v zadnjem letu sprejeta vsaj še dva zakona, ki bi potrebovala preverjanje pri volivcih (imeni ohranim zase). Toda ob misli, kakšno Sizifovo delo je to, kmalu zmanjka volje za začetek postopkov. In to utegne biti taktika tistih redkih, a vplivnih posameznikov, ki želijo večini vsiliti razne ideologije: »Enkrat se bodo že naveličali nasprotovati.« Da je kljub zunanjim neugodnim okoliščinam še vedno mogoče ljudi prebuditi ter preseči vsa nasprotovanja, podtikanja, zavajanja in medijski molk, dokazuje zadnji družinski referendum.

Naj to ne bo grožnja, ampak dobrohotno opozorilo tistim, ki namenoma teptajo voljo večine ter rušijo naravni red in temeljne vrednote. Z glavo skozi zid ne gre. Razen če računajo, da se bo zid po njihovih tolikih trčenjih vanj zmehčal ali preluknjal. Toda v tem primeru je tudi vprašljivo, kakšne posledice so ti trki pustili v njihovih glavah …

Vir: Časnik

Ne spreglejte:


Radijski blogi