Ljubljana, četrtek, 27. april 2017, 16:53

Kdo se boji svobode?

Vlasta Doležal Rus
Foto © Splet
%s1 / %s2

V zadnjem času so različne revije tekmovale med sabo, katera bo objavila bolj imenitne posnetke velikih palač, ki si jih je naša nova jara gospoda zgradila na elitnih lokacijah po Sloveniji in tudi v tujini, najbolj pogosto na hrvaški obali, pet korakov od čudovitega Jadranskega morja. Slovenski značaj je sicer že pregovorno poln zavisti in neplemenitih čustev, če gre sosedu bolje kot nam samim, če uspe sosed pridobiti večje bogastvo, kot ga posedujemo sami. Poskušajmo analizirati, zakaj se naša čustva odzivajo na tako nepriljubljen način. Eden od odgovorov bi lahko bil zagotovo tale: mnogi starši, pa tudi mnogi vzorni učitelji otroke vzgajamo za poštenost, pridnost, postopnost, vse ob svojem času, vsega ne moremo imeti naenkrat, prigarajmo si blagostanje s svojimi rokami in z delom. Toda ob naštevanju vsega tega se mi je zazdelo, da sama ob prepričanju, da je tako prav, pravzaprav sodim v nek drugi čas, da se mi bo marsikdo posmehoval ob misli, da se blagostanje ustvari z delom.

Pojmi o tem, kako se dokopati do uspeha in blagostanja, so se na našem domačem igrišču popolnoma pomešali. Najpogostejša možnost, kako priti do razkošja, je tale: kandidiraj na neki politični listi, ki bo prelisičila volivce, tako se boš vzpel v parlament in lagodno življenje ti bo zagotovljeno. Saj je vseeno, če te v mandatu nihče ne sliši, si ne zapomni tvojega imena, se nikoli ne oglasiš. Če pa že kaj rečeš, vprašaš poslanskega šefa, kaj je treba reči. V tej anonimnosti preživiš štiri leta in nato prejemaš nadomestilo za čas, ko si prav počasi iščeš novo službo. Bil si vendar poslanec, to pa je že avtomatično referenca.

Vsekakor tovrstna kariera ne raste po enakih principih kot reelekcija profesorja na fakulteti, ki se mora izkazati s številnimi doprinosi; tudi ne tako kot imenovanje ravnatelja, ki ga preverjajo in tehtajo njegovo usposobljenost iz vseh strani, celo učitelj pri napredovanju v višji naziv se mora izkazati s kupom papirjev, ki imajo kritje v njegovi pretekli dejavnosti. Vsi našteti strokovnjaki skrbijo sicer za vzgojo nove generacije in je zato še kako pomembno, da svoje delo opravljajo kot oblikovane zrele osebnosti, da so dobro podkovani na svojem področju in stanovitni na delovnem mestu. Zamislite si, da bi učitelj ali ravnatelj ravnala tako kot naši poslanci: tega razreda sem se naveličal, učil bom drugega, moji nazori so se sredi mandata spremenili, sedaj bom šolo spremenil v tržnico…V resni ustanovi bi imenovali tako početje eksces in sledile bi sankcije. Naši poslanci pa si sestavijo odličen etični kodeks delovanja, ki je očitno popolnoma neobvezujoč. Pojdimo od začetka: naši mali, neodrasli divjaki, naši ljubi otroci, bodo čez leta skrbne vzgoje po najboljših pedagoških načelih postali odrasli ljudje, sposobni obvladovanja svoje egoistične nature in človeške neukrotljivosti. Finančna sredstva, ki jih družine in nato pedagoške institucije vlagajo v oblikovanje mlade osebnosti, so ogromna in upravičeno je pričakovati, da nekega dne rečemo: narejeno je. Toda ne v vseh primerih. Šola se v parlamentu za velik denar nadaljuje, tisti, ki se igric naveličajo, pa nenadoma naveličano izjavijo:« Jaz se tega ne grem več«. S kakšno pravico. Biti predstavnik ljudstva pač ni isto kot katera koli druga služba. Na nedavnih protestih v Romuniji mi je bil všeč človek, ki je dejal: »V parlamentu bi pričakoval in si želel več zaskrbljenih obrazov, vladne institucije morajo biti resne in trdne. »

Parlamentarne klopi so polne nezrelih in lahkotnih ljudi. Vsak ravnatelj šole, ki vodi učiteljski zbor, kopico otrok in odgovarja za svoje delo staršem, se mora ob svoji kandidaturi predstaviti s številnimi dokazili o svoji praksi, preteklimi izkušnjami in zaslugami za razvoj pedagoške znanosti in še je sito ozko. Če gre kasneje upravljanje slabo, skoraj vedno odleti. In tudi sam mora poskrbeti za svojo bodočo službo. Za predstavnike države, ki bodo odločali o usodi 2 milijonov državljanov, je dovolj namazan jezik in prazno govorjenje. Ko so izvoljeni, se pred našimi očmi učijo vladati in v medsebojnih sporih dokazujejo nekakšno notranjo demokracijo v strankah. Življenje naše politične elite je podrejeno povsem drugim pravilom kot smo jih dolžni spoštovati mi, navadni Slovenci. Naš parlament – hiša demokracije, je kljub pravilnikom in etičnim kodeksom videti kot slaba, neuspešna osnovna šola.

V prvih mesecih leta se vrste številne prireditve, februar kar poka po šivih od kulture. Tedaj šole pripravijo tudi informativne dneve, ko našo mladino seznanjajo z nadaljevanjem njihove življenjske poti. Učenci in starši imajo visoka pričakovanja do oseb, ki jim bodo zaupali mlade ljudi.

In ravno v tem prepletu številnih možnosti, ki jih sodobni svet ponuja, so se mi porodile misli, kako v našem sicer kratkem življenju nastaviti prave jezove, da nas povodenj ne odnese. Generacija, ki je trenutno na oblasti, odgovorni pa smo tudi mi vsi ostali v ožjih družinskih okoljih, je obremenjena s številnimi napakami in zgrešenimi projekti v preteklosti: prakticiramo odnos poln čudnega usmiljenja do mladih, nikoli dovolj blagostanja in obzirnosti, potuha na vsakem koraku, projekti socialne države, ki bodo prej ali slej zrušili staro celino, otrokove pravice, katerega seznama in groženj s sankcioniranjem ni konca. V tem nenaravnem, norem svetu se mladi z vsemi mogočimi modernimi sredstvi komuniciranja umaknejo v varno ozadje, kjer se ni treba izpostavljati z imenom in priimkom. A na mesto tega bi morali gojiti zdravo, inteligentno konfrontacijo, tekmo v pogledih in dobrih idejah. Svet, ki smo ga stari ustvarili, imajo mladi pravico rušiti in popraviti.

Nova generacija kot vsako leto spet stoji pred vrati srednjih šol in fakultet. Kolikokrat smo priča osupljivim idejam, ki jih mladina, ki ima pogum stopiti v prvo vrsto, sporoča nam, ki imamo v rokah škarje in platno. A, žal, delamo tudi napačne reze. Da, presenečajo me tudi zgodbe mladih Slovencev, ki so vzeli pot pod noge, odšli v tujino na študij ali za poslom in so tam spletli uspešne življenjske zgodbe. Njihove zgodbe bi morale biti učna vadnica za ljudi, ki imajo moč ustvarjati boljše pogoje za nas vse, zlasti za prihajajoče generacije. Eden od tovrstnih pogojev je tudi raznovrstnost šolskih programov. Ti isti ljudje na oblasti, ki se jih tako zelo bojijo in jih odklanjajo, svoje lastne otroke v velikem številu pošiljajo v privatne šole v tujino, ker vedo, da raznovrstnost poživlja, konkurenca pa ustvarja novo odličnost. Pa smo spet pri našem slovenskem značaju:« Nemo propheta in patria«. Če kristjani sprožimo idejo o malce drugačni šoli, jo je treba ovirati na vsakem koraku. »Če jo hočete, pa jo plačajte«. Kot da ne gre za naše slovenske otroke.

Tako zelo smo si želeli svobode, a nikakor ne moremo svobodno zadihati in imeti občutek, da je kreacija sveta jutrišnjega dne rokah nas vseh.

Ne spreglejte: