Ljubljana, sreda, 18. januar 2017, 19:05

Za vsak denar se je vedelo, kdaj, komu in koliko je bilo nakazano.

Foto © ARO
Vera Mejak in novinar Tone Gorjup
Foto © ARO
Audio posnetki:
%s1 / %s2

V tokratnem »Pogovoru o« smo gostili poznavalko financ in gospodarskega prava Vero Mejak, rojeno Đokovič. Spregovorila je o položaju Slovenije v nekdanji skupni državi, o njenem osamosvajanju in se kritično ozrla na prehojeno pot mlade demokracije. Prepričana je, da sedanje stanje v državi lahko spremeni le nekdo, ki ima znanje, samozavest, korajžo in poštenje.

Vera Mejak, rojena Đokovič, nam je najprej na kratko predstavila svoj rod in svojo življenjsko pot. Prihaja iz Zgornje Savinjske doline in je po mami iz premožne družine Fedran, ki je včasu Marije Terezije pridobila naslov plemeniti. Stari oče je bil trgovec z lesom in je skrbel za njegov transport do Beograda, kjer so ga prodajali. Za njim je skrb za družinsko podjetje prevzela njena mama in zato leta 1922 odšla v Beograd. Tam se je pozneje zaposlila pri Judih. Med vojno se je poročila z oficirjem kraljeve vojske Đokovičem in maja 1943 dobila hčerko Vero. Oče je še pred prihodom Rdeče armade 13. ali 14. oktobra 1944 postal žrtev revolucionarjev. Vera je s ponosom povedala, da je pred kratkim dobila sodbo senata višjega sodišča iz Beograda, v kateri je zapisano, da je bil njen oče Đoko Đokovič, ustreljen s strani komunistov iz ideoloških razlogov, nedolžen. Pri tem je opozorila, da so v Srbiji proces rehabilitacije žrtev komunizma vzeli resno in da se izvaja. Arhivi so ohranjeni in to v celoti. Ob tem je razsikovalce iz Slovenije, ki zaradi množičnega uničevanja arhivov, ne morejo do podatkov, opozorila, da jih lahko dobijo v Beogradu. Obžaluje tudi, da teh postopkov nismo sposobni izpeljati v Sloveniji, da nismo sposobni sprejeti podobnega zakona, da nihče od likvidatorjev nedolžnih ljudi ni bil kaznovan. »Dokler ta narod ne bo zmožen sprejti odločitve tako glede tistih, ki so likvidirali kot onih, ki so nedolžni postreljeni, ne bo miru v vesti.«

Vera se je leta 1947 z mamo vrnila v Slovenijo, obiskovala osnovno šolo v Bočni in gimnazijo v Celju. Začela je s študijem medicine v Zagrebu, kjer pa je imela težave zaradi priimka. Da bi se čimprej osamosvojila, je nadaljevala s študijem prava. Imela je odlične profesorje, ki so bili strokovnjaki za svoja področja in ne režimski podaniki. Mama, razgledana ženska, z izredno širino, ji je pustila, da je šla svojo pot, čeprav se ni z vsem strinjala. Ko je ob obletnici oktobrske revolucije odšla v Ukrajino in naprej v Rusijo, ji je rekla: »Pojdi, ker je treba iti po svetu dokler si mlad in dokler si študent. In videti tudi druge sisteme in druge režime. Boš videla revščino v Rusiji!« Takoj po študiju se je vrnila v Celje. Ker na sodišču ni bilo prostora, je odšla na SDK v finančno inšpekcijo. Tam je dodobra spoznala finančni ustroj države, nad katerim je bdela Narodna banka Jugoslavije, konotrolo izpolnjevanja finančnih obveznosti do države (SDK), finančno-davčni sistem. O Službi družbenega knjigovodstva v njenem času je povedala: »Bila je dobro organizirana, s strokovnimi kadri, disciplinirana in je bilo finančno poslovanje, tako napajanje zveznega kot republiškega proračuna, tekoče.« Kot je še povedala, so bili vsi arhivi in vse bilance urejene. Za vsak denar se je vedelo, kdaj, komu in koliko je bilo nakazano. Kot meni, so v času Drnovškove vlade prav zato obglavili SDK. Ko je ta služba izginila, je na tem področju zavladala anarhija. Iz finačnega poslovanja ni potrebno delati znanosti. Že od srednjega veka naprej so po kmečki logiki vodili izdatke in dohodke ter na koncu dodali stanje. To velja še danes.

O tem, da Slovenija ne more obstati v skupni državi, ji je postalo jasno sredi osemdesetih let, ko so v Beogradu prišli na oblast ljudje, brez ekonomskega znanja, ko se je razbohotila javana uprava z vojsko … Takrat je Vera delala v Narodni banki. Sledil je sprejem zveznega deviznega zakona, po katerem so morale vse devize v Begorad. Signal, da se bo res nekaj spremenilo, je bila litostrojska stavka. Njen predpostavljeni ji je takrat dejal: »To je pa pogreb tele države!« Kot strokovnjakinja za finance je pozneje odšla na ustavno sodišče in tam doživljala spremembe, ki so omogočile prve volitve, plebiscit in nazadnje sprejem nove ustave. Kot je povedala, so na delo prve vlade gledali s prizanesljivostjo, saj je bila »naša«. Pričakovanja pa se niso uresničila, tudi zato, ker se voditelji niso držali osnovnih načel. »Osnovna karakterna poteza posameznika, družbe, države, je poštenje,« je poudarila. Nujno je medsebojno spoštovanje. To vrednoto je v največji meri uničilo samoupravljanje. Norma vedenja je z izgubo spoštovanja padla na izredno nizko raven, ki jo ohranjamo še danes tako v medsebojnih odnosih kot v medijih. Ob tem je še dodala, da je sopotnica nespoštovanja laž. Tretja stvar, ki smo jo v veliki meri izgubili, pa je vera.

Vera Mejak je bila kritična tudi do sedanje vlade. »Ta vlada samo troši, pobira in navija davke …, ker mora samo sebe vzdrževati in plačevati, nima pa v vladi sposobnih ljudi.« Kot je poudarila, so v vladi zelo samoupravno misleči: »Predlagat, usklajevat, razmišljat, ne odločat … Ali nimajo poguma, ali nimajo znanja, ali pa jih na vajetih od zadaj vodi nekdo drug?« Odločilne poteze za ves narod po njenih besedah lahko potegne le nekdo, ki ima znanje, samozavest, korajžo in poštenje. Te stvari so potebne, če hočeš kaj spremeniti. Kot je še dodala, potrebne spremebe lahko pričakujemo šele po naslednjih volitveh.

Ne spreglejte:


Radijski blogi