Kako sprejeti vsakega otroka?

Slovenija | 05.12.2016, 09:28 Marjana Debevec

V Zavodu ŽIV!M so pripravili knjigo Sprejeti vsakega otroka, ki vsebuje 16 osebnih zgodb, ki govorijo o raznih stiskah s katerimi se lahko soočamo v času nosečnosti, in ki bi lahko bile povod za razmišljanje o prekinitvi življenja. Namen knjige je spodbuditi Slovence k razmišljanju o vrednosti in svetosti življenja ter veselju, ki ga prinašajo otroci, četudi v začetku niso zaželeni ali za ta svet niso »popolni«. Odločitev za življenje je tista, ki prinese notranji mir.

»Sem. A lahko me tudi ne bi bilo. Tudi zato, ker je zdravnik rekel mami, da morda ne bo vse v redu z mano in da bi bilo morda bolje, če bi … A mama je zamenjala zdravnika. In bolnišnico.

Resda se moj »kraj rojstva« razlikuje od »krajev rojstva« mojih sester in brata … resda morda ni čisto vse v redu z mano … (kar vprašajte moje bližnje) … a sem. Lahko me tudi ne bi bilo.«

To je le del pripovedi Gregorja Čušina, ki v novi knjigi Sprejeti vsakega otroka govori o svoji izkušnji, o tem, kako je njegova mama izbrala življenje in ima možnost danes biti med nami. Na naš Zavod se namreč obračajo tako starši, ki trpijo za posledicami splava, kot tisti, ki so (bili) postavljeni pred to vprašanje in so se odločili otroka sprejeti. Tudi, če so v stiskah. Tudi, če nimajo podpore. Tudi, če je otrok bolan. Tudi, če morda ne bo preživel …

Kot uvod v branje teh zgodb nas s svojim strokovnim mnenjem popeljem specialna pedagoginja Ančka Čeligoj, duhovno razsežnost o vrednosti življenja pa razsvetli duhovnik Matevž Mehle.

S svojimi pričevanji sodelujejo tudi Nina Ivanič (dramska igralka), Dani Siter (Družina in Življenje), zakonca Cerkovnik (Prenova v Duhu), Marcos Taveres (nogometaš) in mnogi drugi.

Zgodbe so navdihujoče, so tiste zgodbe, ki so navadno skrite, a se lahko marsikdo prepozna v njih, se opogumi in napolni z veseljem. So zgodbe, ki učijo ljubiti življenje ter dragocena pričevanja, saj bo ob njih vsak lahko spoznal kakšen čudež in dar je vsak od nas.

Nekaj več o knjigi:

"Včasih smo v zavodu ŽIV!M kar malo presenečeni, a zelo hvaležni, kako veliko ljudi nam zaupa svojo izkušnjo dragocenosti življenja. Nima vsaka zgodba klasičnega srečnega razpleta, ki bi si ga želel vsak od nas. Velikokrat gre za težke preizkušnje, za nasprotovanja, za prave boje. A prav vsaka zgodba govori o pogumu staršev, o vrednosti vsakega še tako kratkega življenja, govori o zmagi življenja nad smrtjo. V zgodbah, ki smo jih zbrali, se odražajo na prav poseben način vera, upanje in ljubezen staršev, ki jim odločitev za življenje morda ni prinesla vedno »popolnega« otroka, je pa prinesla notranji mir. Zato je namen knjige zbuditi veselje v Slovencih nad vsakim človekom, tudi če ta ne ustreza pričakovanjem posameznika ali družbe, in osvetliti dejstvo, da nam je življenje darovano."

»Sedim. Premišljujem o času čez 7 mesecev. Tedaj bom rodila svojega drugega otroka. In umrla. V meni je mir. Imam raka na materničnem vratu. V roki napotnico za splav. In dogovorjen datum operacije. A jaz ne morem,« začne pripovedovanje svoje zgodbe Sabina Korošec, ko govori o nosečnosti s hčerko Normo. Ob koncu pričevanja pa nadaljuje: »Nisem vam povedala, kako se je končalo z mojim rakom. Pol leta po porodu ni bilo ne duha ne sluha o rakavih celicah. In čez petnajst let mi je, zabavno, prav na Šlajmerjevi, ginekolog povedal, da otrok pod srcem lahko pozdravi materinega raka.«

Vse zgodbe nimajo srečnega konca, vsaj ne takšnega, kot si mi navadno predstavljamo ali želimo: »Nikoli ni bila oblečena v nobeno otroško oblekico, nikoli ni spila enega mililitra mojega mleka, ki sem si ga črpala zanjo. A popolnoma je izpolnila Božjo voljo,« sta zapisala zakonca Celestina. Pokazala pa sta, da je odločitev za življenje otroka tista odločitev, ki prinese notranji mir: »Kot Marija pod križem sva gledala in izkušala vse to trpljenje. Ampak, če bi bila še enkrat pred isto odločitvijo: obdržati otroka ali ga splaviti – z vsem vedenjem kaj naju čaka -  bi se ponovno odločila ZA življenje najine Klare.«

Pogosto so straši soočeni s težko preizkušnjo, ko v nosečnosti odkrijejo, da bo imel otrok »napako«, da ne bo zdrav in se bo rodil z motnjo v razvoju. Pogosto se starši bojijo, kakšno breme bo ta otrok za ostale brate in sestre, zato je pričevanje Mateja Razpotnika še toliko bolj dragoceno: »Naša Darja ali Darčica, kot jo pogosteje kličem, je ena prav posebna oseba. V prvi vrsti je strastna športnica. Poleg svoje velike pripadnosti športu pa tudi rada bere, se pogovarja, preučuje zgodovino in je specialistka za delanje rezancev. Ob vsem opisanem ima Darja še eno prav posebno lastnost, ki jo svet pozna pod imenom Downov sindrom.« Matej namreč pove, kakšen dar je njegova sestra in kako hvaležen je, da jo ima: »Ob njej sem spoznaval in še vedno spoznavam, kaj je brezpogojna božja ljubezen in kaj pravo odpuščanje. Kaj je iskrenost in kaj hvaležnost. Ob njej uvidevam kaj je Življenje in kaj je v njem pomembno.«