Bog vznemirja
| 07.11.2016, 17:16
Zdi se, da je sodobna družba vse bolj mlačna do vprašanja vernosti in Boga. Nekaj naslednjih primerov želi dokazati, da Bog , če to hočemo ali ne, ostaja prisoten in nas vznemirja na povsem različne načine.
Pred nekaj dnevi smo se z družino na praznik vseh svetih vračali iz vzhodne Štajerske, kjer smo obiskali grobove prednikov. Vozimo mimo manjših in večjih krajev, kjer so se ljudje v popoldanskem času zbirali k skupnem molitvenem bogoslužju in blagoslovitvi grobov. Z veseljem opazim, da je zbranih na grobovih skoraj več kot sveč. Nekateri so tam zaradi globoke vere, drugi zaradi pietete, tretji kar tako iz običaja ali lepega vedenja. A sklepam lahko, da na različne načine Bog vznemirja vsakega, ki se v trenutku skupne molitve znajde na vrtu večnega miru, ter vabi k razmisleku. Da, ljudi ne gre podcenjevati, čeprav je njihov pristop k minljivemu različen v načinu in poglobljenosti.
Prišel je čas, ko smo začeli vse svoje mrtve pokopavati in jih na dan vseh svetih spoštljivo obiskovati. To je znamenje kulture našega srca. Resnica sicer prav počasi prihaja na dan, ob vseh očitnih dejstvih pa nekateri še kar ne nehajo tajiti, lagati in spreobračati. Prav ti zavirajo temeljita spravna dejanja, brez katerih narod nima mirne bodočnosti. V modernih družbenih sistemih postaja življenje vse bolj ujeto v strukture ( mislim na stanovska društva, institucije, parlamentarne skupine), kjer se tudi mnogi intelektualci in umetniki spremene v kimavce in konformiste. Pravi ljudje, ki bi bili lahko stebri družbe, pa med njimi ne dobe mesta. Pričakujemo njihovo glasnejše oglašanje. In vendar se najdejo posamezniki, ki jih storjena krivica in greh težita. Nedavno objavljena osmrtnica v časopisu Delo omenja skesanca, ki je našel pot na Brezje, priznal svojo krivdo in se opravičil prizadetim. Na dnu srca vsakega človeka torej potrpežljivo čaka Gospod.
Dan prej vsemi svetimi smo praznovali dan reformacije. Po vseh medijih so se z oddajami spoštljivo dotaknili tega prelomnega trenutka v verski zgodovini. Trubar, prvotno katoliški duhovnik in kasneje pastor, se je Slovencem s svojim vnetim delovanjem za domač jezik zapisal z zlatimi črkami v narodovo zgodovino. A kako verodostojno razložiti njegovo osebnost: ali je upornik, ki kritizira svojo institucijo od vrha do tal, ali kulturnik, ki trmasto uresničuje posredovanje Božje besede v domačem jeziku? Problem današnjega praznika ostaja, saj je pravo bistvo njegovega delovanja premalo poudarjeno. Vprašanje uporabe domačega jezika v liturgiji in sakralni umetnosti je namreč že davno dobljena bitka. Nihče nima več pomislekov, ko posluša Bachove pasijone ali motete v nemščini in ne v latinščini. Razmišljamo predvsem o sporočilni moči teh impozantnih del. Le pri nas se še nismo premaknili iz točke, ko Trubarja omenjamo predvsem kot nekakšnega jezikoslovca, književnika oz. prevajalca, pri tem pa se izogibamo kritično omenjati bistveno: njegove misli in posredovanje božje besede v vsem razumljivem jeziku. V preteklosti je politika dobesedno zlorabila reformacijo za podlo borbo proti katoliški cerkvi. Ker ateizem v tej borbi ne bi predstavljal nobene teže oz. protiargumenta, je bilo spet treba delati po principu, deli in vladaj, oziroma dajte se med seboj. Neprestano ukvarjanje oblasti z vernostjo njenih državljanov pa na koncu koncev potrjuje vprašanje, da tudi politiki Bog ne da miru.
V zgodovini srečamo različne vrste upornikov. V zadnjem času je v svetu odmeval primer sodobnega barda Boba Dylana, ki je vse življenje družbeno kritičen s kitaro v roki, njegovo orožje sta beseda in glasba. Kot letošnji dobitnik Nobelove nagrade za literaturo je sprva prestižno priznanje povsem ignoriral. Samo ugibamo lahko, kaj ta njegova gesta pomeni: morda zgolj čudaštvo ali celo manjši protest. A poznavalci menijo, da si nagrado zasluži, saj bi mnogi ljudje, ki sicer sploh ne berejo literarnih tekstov, nikoli ne prišli v stik s poezijo. Čeprav se Dylan nima za tradicionalno vernega človeka, v eni svojih pesmi sočutno in neposredno nagovarja z besedami: "S smrtjo ni konec! Tega se spomni, ko si žalosten in zapuščen, ko nimaš prijatelja, ko doživiš padce, ko se znajdeš na križišču nerazumevanja, ko izginejo vse sanje in ne veš, kaj te čaka za ovinkom, ko se zberejo težki oblaki okoli tebe in ni nikogar, ki bi te potolažil, s smrtjo ni konec, saj iz nebes prihaja svetloba odrešenja in neumrljivega duha." Bob Dylan potuje skozi življenje po nevarnih ovinkih, a Božja milost ga je v določenem trenutku vznemirjala do te mere, da je navdahnjen ustvaril nekaj prelepih, iskrenih, duhovnih verzov. Tudi njega je Bog nagovoril.
Bližamo se koncu leta in dolgi vrsti praznikov. Vsako leto na zgodnejši datum se začne naše glavno mesto bleščati v lučkah in čara lažno realnost. Zato naj tudi jaz pohitim s svojimi mislimi in vas, dragi poslušalci, spomnim na Kristusa Kralja in Kralja, ki prihaja, saj je le ta kralj naša prava pot in življenjski odgovor. Od ponudbe tega sveta se raje obrnimo k ponudbi, ki ni od tega sveta. Največ bomo naredili zase in za bližnje, če nas ne uspe pogoltniti potrošniška mrzlica. Oglasi in sporočila po različnih medijih že na veliko vabijo na potepanja po širnem svetu. Meja med turizmom in romanjem postaja danes zelo nejasna, skoraj spolzka. Vse strani uporabljajo iste izraze, ko vabijo nas turiste - vernike, da se udeležujemo potovanj v adventno Opatijo, čarobni Božič v Salzburgu in na Dunaju, nepozabne dneve v Budimpešti itd, itd. Ali smo tisti, ki se odločamo ostati doma, prikrajšani za čudovita doživetja in lepe trenutke? Spomnim se, da mi je bilo lansko leto prav lepo in toplo pri srcu, ko sva se z možem udeležila silvestrske svete maše v domači župniji in nam je nato g. župnik pater Gregor pripravil še majhen agape in zdravico. Morda postajam manj zahtevna v teh letih, a prav ničesar nisem pogrešala v trenutkih, ko sem se s hvaležnostjo in mirom v srcu ozrla na preteklo leto. Saj je vsakdanje življenje v teh časih dovolj razgibano in dinamično.
Pomislimo torej, kaj smo prav in dobro storili včeraj, kakšen bo naš naslednji korak in ali nas, kristjane, Bog še vznemirja?
