Matjaž MerljakMatjaž Merljak
Marko ZupanMarko Zupan
Alen SalihovićAlen Salihović

Bolezen v družini: Začetek konca ali priložnost?

| 19.10.2016, 21:20 Marjana Debevec

V radijski katehezi smo tokrat gostili zakonca Saro in Bojana Doljak, ki se soočata z ženino boleznijo: sklerozo multipleks. Prisluhnili smo namreč papežu Frančišku, ki je spregovoril o tem, kako se soočiti z boleznijo v družini, o pomenu molitve in cerkvenega občestva.

OBJAVLJAMO PREVOD CELOTNE PAPEŽEVE KATEHEZE

Dragi bratje in sestre, dober dan!

Nadaljujemo s katehezami o družini in v tej katehezi bi se rad dotaknil nečesa, kar je zelo skupno v življenju naših družin in sicer bolezni.

Gre za izkušnjo naše krhkosti, ki jo največkrat živimo znotraj družine vse od otroštva in nato kot ostareli, ko se pojavijo starostne tegobe.

Znotraj družinskih vezi, nas bolezen oseb, ki jih imamo radi, prizadene z večjo bolečino in bridkostjo. Ljubezen je vzrok za to močnejše trpljenje.

Velikokrat je za očeta in mater težje prenašati bolezen sina ali hčerke, kot svojo osebno. Lahko rečemo, da je družina od vedno bila najbližja »bolnišnica«.

Tudi dandanes je v mnogih predelih sveta bolnišnica privilegij nekaterih in je pogosto daleč. Mama, oče, bratje in sestre so tisti, ki zagotavljajo nego in pomagajo k ozdravljenju.

V evangelijih veliko strani govori o Jezusovih srečanjih z bolniki in o njegovi zavzetosti, da bi jih ozdravil. Jezus se javno predstavlja kot nekdo, ki se bori proti bolezni in ki je prišel, da bi človeka ozdravil od vsakršnega zla, tako duhovnega kot telesnega.

Zares je ganljiv evangeljski prizor iz Markovega evangelija, ko smo ga pravkar slišali. Pravi takole: »Ko pa se je zvečerilo in je sonce zašlo, so prinašali k njemu vse bolnike in obsedene« (Mt 1,32).

Če pomislim na velika sodobna mesta, se sprašujem, kje se nahajajo vrata, pred katera bi prinašali bolnike v upanju, da bi ozdraveli! Jezus se ni nikoli izogibal skrbi zanje. Nikoli ni šel mimo, nikoli ni glave ni obrnil na drugo stran. In ko sta oče ali mati ali tudi preprosto prijatelji prinesli bolnika pred njega, se ga je dotaknil in ga ozdravil, in to ne glede na čas. Ozdravljanje je bilo pred postavo, tudi pred tako svetim pravilom, kot je bil sobotni počitek (Mr 3,1-6). Učitelji postave so Jezusa grajali, ker je ozdravljal v soboto; v soboto je delal dobro. Jezusova ljubezen je bila v tem, da je ozdravljal in delal dobro. To mora biti vselej na prvem mestu!

Jezus pošilja učence, naj opravljajo ista dela kot on. Daje jim moč ozdravljanja, oz. sposobnost, da se bodo približali bolnikom in zanje v celoti poskrbeli (prim. Mk 10,1). Dobro si moramo zapomniti to, kar je Jezus rekel učencem glede človeka, ki je bil slep od rojstva (Jn 9,1-5). Učenci so vpričo slepega razpravljali, kdo je grešil, ali on ali njegovi starši, da se je rodil slep. Gospod pa je jasno rekel: niti on niti njegovi starši. Tako je zato, da se na njem razodenejo Božja dela. In ga je ozdravil. To je Božja slava! To je naloga Cerkve! Pomagati bolnikom in se ne podajati v čenče besedičenje, vedno pomagati, tolažiti, dvigati, biti blizu bolnim. To je potrebno.

Cerkev vabi k stalni molitvi za naše drage, ki jih je prizadela bolezen. Molitev za bolnike ne sme nikoli manjkati. Nasprotno! Še več moramo moliti, tako osebno kot v skupnosti. Spomnimo se na evangeljski prizor o kanaanski ženi (prim. Mt 15,21-28). Poganska žena je. Ne pripada izraelskemu ljudstvi. Poganka je, ki Jezusa prosi, naj ozdravi njeno hčer. Jezus pa, da bi preizkusil njeno vero, najprej trdo odgovori: »Ne morem. Najprej moram misliti na izraelske ovce.« A žena ne odneha – Mama, ko prosi pomoči za svoje otroke, se nikoli ne vda, bori se za otroka! – in mu odgovori: »Ko se gospodarji najedo, se tudi psičkom kaj dá.« Kot da bi mu hotela reči: »Ravnaj z mano, vsaj kot s psičkom.« In Jezus ji odgovori: »Žena, velika je tvoja vera! Zgodi naj se ti, kakor želiš (v. 28)!«

V soočenju z boleznijo se zaradi človeške krhkosti tudi v družini pojavijo težave. Vendar na splošno čas bolezni prispeva h krepitvi družinskih vezi. Razmišljam, kako pomembno je otroke vse od malega vzgajati za solidarnost v času bolezni.

Vzgoja, ki hoče zaščititi pred občutljivostjo za človeško bolezen, osiromaši srca. Otroci ostanejo brezčutni do tujega trpljenja, nesposobni soočiti se s trpljenjem in doživeti izkušnjo omejitve omejenosti.

Kolikokrat vidimo priti na delo – vsi smo jih opazili – kakšnega moškega ali žensko z utrujenim obrazom, z držo telesa, ki govori o utrujenosti. Ko vprašamo: »Kaj se dogaja?« odgovori: »Spal/a sem samo dve uri, ker se doma izmenjavamo za dežurstvo pri sinčku, hčerkici, pri bolniku, pri dedku, pri babici.«

In nato se dan nadaljuje z delom. RES. To je junaško, to je herojstvo družin! To je skrito junaštvo, ki ga živimo, ko je nekdo bolan, ko to očka, mama, sin ali hči živijo z nežnostjo in s pogumom.

Krhkost in trpljenje naših najnežnejših in najsvetejših čustev je lahko za naše otroke in vnuke šola življenja. Pomembno je vzgajati otroke in vnuke v razumevanju te bližine v času bolezni v družini. Ko družina čas bolezni spremlja z molitvijo ter s prisrčno in skrbno bližino svojih članov, to zanje postane šola.

Krščanska skupnost dobre ve, da družino, ki je preizkušana z boleznijo, ne sme pustiti samo. Gospodu se moramo zahvaliti za vsa lepa doživetja cerkvenega bratstva, ko pomagajo družinam prehoditi težke trenutke bolečine in trpljenja. Ta krščanska bližina med družinami je za župnijo pravi zaklad. Je zaklad modrosti, ki družinam pomaga v težkih trenutkih in pomaga Božje kraljestvo dojeti bolje kot veliko govorov. To so Božja ljubkovanja. HVALA!

Prevod: s. Brigita Zelič

Obzorja duha (photo: Zajem zaslona) Obzorja duha (photo: Zajem zaslona)

Cenzura v oddaji Obzorja duha?

»Žalostna sem zaradi dogajanj... Nov prevod Svetega pisma iz izvirnih jezikov v slovenski jezik, vrhunsko delo v slovenski zgodovini za študij in razumevanje nam vsem, prispevek v oddaji Obzorja ...

Družine potrebujejo spodbud in medsebojne podpore ter zgledov.  (photo: lj_nadskofija) Družine potrebujejo spodbud in medsebojne podpore ter zgledov.  (photo: lj_nadskofija)

Vzemimo Boga zares

Živimo v duhovni shizofreniji, ki na prvi pogled ni prepoznavna. Na eni strani poudarjamo, kako imamo pravico izbrati lastni slog in stil življenja, kako je naša pravica izbira identitete, celo ...