Misijonarka s. Vesna Hiti navdušila farane v Markovcih
Slovenija | 19.09.2016, 15:54
Slovenski misijonarji med obiski v domovini čas izkoristijo tudi za srečevanje z dobrotniki. Tako se je včeraj v župniji sv. Marko niže Ptuja predstavila ter se jim zahvalila za podporo s. Vesna Hiti, ki deluje v Ruandi že 25 let. Faranom je spregovorila o svojem delu.
"Tukaj sem med vami, da se z vami zahvaljujem za vse čudeže, za vse to, kar Bog po nas stori. Morda boste rekli, kako pa oznanjate Jezusa, saj govorite o delu. Dejansko pa brez Njega ne bi mogli nikoli nič storiti. Z Jezusom začenjamo vsako jutro, z molitvijo začenjamo dan, v sveto mašo polagamo vse naše delovanje tistega dne, ljudem govorimo z ljubeznijo, dejanji in tudi z besedo. Naše misijonsko delovanje je pač takšno, da se preko naših rok, preko naših src Bog dotika teh ubogih ljudi. Hvala vam, ker ste z nami misijonarji tudi vi," je zbranim dejala s. Vesna, ki se je posebej zahvalila domačemu župniku Janezu Maučecu za sprejem in lepe besede. Spomnila pa je tudi na veliko misijonarko, ki je bila pred dnevi prišteta k svetnikom, na Mater Terezijo, ki je dejala: Kar jaz lahko storim, tega ti ne moreš storiti; kar ti lahko storiš, tega jaz ne morem storiti; vsi skupaj pa lahko naredimo nekaj lepega za Boga. "Hvala, ker pomagate, ker delate, da vsi skupaj lahko naredimo nekaj lepega za Boga. Naj vam bo On za vse to plačnik", je dejala misijonarka s. Vesna Hiti. Za njeno delovanje je bila nabirka pri dopoldanskih svetih mašah.
Župljani so bili nad pričevanjem misijonarke navdušeni, ona pa nad gostoljubnostjo, saj jo je posebej nagovorila družina s šestimi otroki, pri katerih se je ustavila tudi v popoldnevu. K sveti maši so v Markovce prišli tudi odrasli skavti iz župnije sv. Ožbalt, kjer so skupaj s farani zbirali denar za misijon s. Hiti v Ruandi. Skavt Jože Mikulec je misijonarki posebej predstavil projekt, ki so ga začeli pred približno tremi leti in je obrodil lepe sadove. Želijo si, da bi s to gesto pomoči nadaljevali.
Pozno popoldne je sestra Vesa Hiti poromala še na Ptujsko Goro k Mariji s plaščem. Tam se je na kratko sestala tudi z minoritom patrom Martinom Gašparičem.
Sem se sestra Vesna HITI, Usmiljenka. Letos obhajam srebrni jubilej misijonskega poklica, saj sem priletela v Ruando natanko ob rojstvu naše domovine Slovenije – torej 25. junija 1991. Skoraj vsa ta leta delam na istem misijonu, visoko v hribih na 2.000 metrov nadmorske višine med preprostim ljudstvom na podeželju. V teh letih se je pri nas marsikaj dogajalo, saj smo misijonarji skupaj z ljudstvom doživljali globoke pretrese bratomornega ubijanja pred letom 1994, najhujše pač v tem usodnem letu 94 in huda obračunavanja v naslednjih letih. Skupaj se trudimo v delovanju za narodno spravo in se veselimo vsakega napredka. Le-teh ni malo!
V teh letih se je življenje v Ruandi bistveno spremenilo. Splošen razvoj je viden zlasti v glavnem mestu in v drugih večjih centrih. Žal napredujemo na podeželju s prekratkimi koraki in v nelogičnih kontrastih. Tako ni nič nenavadnega opazovati mamico z dojenčkoma hrbtu, z bosimi nogami, s košaro in motiko v eni roki, v drugi pa z mobilnim telefonom na ušesu. Ob vsem tem pa se že tisočletja ni spremenil način kmetovanja, saj se vse obdeluje le z motiko.
Življenje ljudi na podeželju je trdo in zahtevno, saj je to pravzaprav boj za obstanek; boj za preživetje. Družine so velike, saj ima vsaka v povprečju šest otrok. Navadno imajo premalo obdelovalne zemlje, zato je tudi premalo hrane za vse in podhranjenost še dolgo ne bo izkoreninjena, čeprav v Ruandi uradno »podhranjenih otrok ni!!!« Ljudje so pridni in trdo delajo. Navajeni so na težke napore, dolga potovanja. Medtem, ko matere kmetujejo doma, ali gredo v dnino k bogatejšim sosedom, gredo možje velikokrat iskat zaslužek v oddaljene kraje, kjer naj bi se bolje zaslužilo. Nekateri imajo srečo, drugi ne. Naš sosed Damjan je hodil dolga leta v oddaljen kraj, da bi z zaslužkom preživel družino. Premnogokrat se je vrnil domov brez vsega in za nameček še s hudo malarijo. Ko je bilo nazadnje njegovo življenje na nitki, se je ponudila priložnost, da mu pomagamo preko projekta «z delom do dostojnega življenja». Od tedaj naprej njegov obraz žari in je ves ponosen, da lahko dela in z lastnimi rokami preživlja družino, ter omogoča otrokom šolsko izobrazbo.
Osnovne potrebe naših ljudi so pač te-le:
- Košček obdelovalne zemlje, ki bo omogočila družini prehrano za preživetje
- Domače živali, ki bodo predvsem vir za gnojilo in zaslužek ob prodaji
- Streha nad glavo
- Šolanje otrok
Od vseh dejavnikov je najpomembnejša izobrazba, ker se bo le na ta način izoblikovala boljša prihodnost. Vsa mladina si želi v šolo. Šolnina je sorazmerno draga in starši večkrat prodajo kravico, da vpišejo otroka v prvi letnik, naslednji letnik kos zemlje in tako naprej.... Če otrok napreduje in dobi službo se to obrestuje. Zna se zgoditi tudi to, da družina zaradi šolanja enega otroka ostane brez vsega. Tako se vrtijo v začaranem krogu revščine.
S pomočjo, ki prihaja iz Domovine, skušamo odgovarjati na te osnovne potrebe najrevnejših med revnimi. Vedno iščemo tiste, ki so postavljeni na skrajni rob človeške družbe. Večinoma dobro izbiramo; zna se zgoditi, da se včasih tudi zmotimo. Vendar se v skupnosti ogromno pogovarjamo; tehtamo vse »za« in »proti«, se posvetujemo s sodelavci, ki še bolje poznajo življenje na terenu in vsakega posameznika.
Pomoč, ki prihaja preko Slovenske Karitas – Za srce Afrike, pa tudi pomoč, ki prihaja preko Ministrstva za zunanje zadeve in iz Misijonskega središča, je porabljena predvsem za če začrtane projekte, ki so namenjeni v splošni blagor vsega prebivalstva. Tu gre predvsem za dejavnosti, ki imajo daljno ročne cilje: Gradnja in vzdrževanje infrastruktur, oprema in drugi pomembni objekti.
Dolg je spisek vsega, kar se je v zadnjih letih naredilo konkretno v Ruandi in v Burundiju, pa tudi v Centralno-afriški republiki s pomočjo Slovenske Karitas, Misijonskega središča in Ministrstva za zunanje zadeve. V mojem srcu in v srcih vsega prebivalstva je globoka hvaležnost za vse, kar se je naredilo. Mnogi se sprašujejo, od kod temu malemu slovenskemu narodu tolikšna plemenitost in velikodušnost.
Zavedam se, da ne moremo rešiti vseh problemov v Afriki, lahko pa rešimo s skupno pomočjo vsaj nekaj družin. Ta razplet, ko se družina postavi na lastne noge je nekaj najlepšega. Je kakor novo rojstvo, nov začetek, novo upanje. V Afriki je še veliko družin, ki so potrebne takšne pomoči in smo hvaležni vsem, ki mislite nanje!
