VIDEO: Papež v Assisiju: Samo mir je svet in ne vojna!

Svet | 20.09.2016, 19:29 Marjana Debevec

»Danes je dan molitve, kesanja in joka za mir; dan, da bi zaslišali reveževo vpitje«, je že med jutranjo sveto mašo preden je odpotoval v Assisi na medversko molitev za mir dejal papež Frančišek. Molitvenega srečanja se je udeležilo 500 verskih voditeljev z vsega sveta, vodje raznih ustanov za dialog oziroma mir, Nobelovih nagrajencev, žrtev vojne in beguncev. Srečanje za mir, ki ga vsako leto pripravi Skupnost sv. Egidija, je letos potekalo pod naslovom Žeja po miru: religije in kulture v dialogu.

Papež Frančišek se je po kosilu, ki se ga je udeležilo tudi nekaj žrtev vojn, zasebno srečal s petimi verskimi voditelji. Med njimi so bili patriarh Bartolomej I, predstavnik muslimanov, anglikanski primas Justin Welby, sirsko-pravoslavni patriarh Antiohije in predstavnik judovske vere.

Na različnih krajih po mestu se je ob 16. uri začela molitev za mir. Kristjani vseh veroizpovedi so se zbrali v spodnji cerkvi bazilike sv. Frančiška, kjer so molitev na čelu s papežem Frančiškom vodili, ekumenski patriarh in anglikanski primas. Slednji je spregovoril o pomenu Božjega usmiljenja, spomnil pa je tudi pomen prizadevanja skupnosti sv. Egidija pri delu za mir v svetu.

Patriarh Bartolomej pa je spregovoril o pomenu ljubezni, ki je temelj miru. To ljubezen pa je treba dokazati v življenju v skupnosti z brati in Bogom, je poudaril. Jezusa naj bi prinašali svetu predvsem v skupnosti, je dejal in tako pričevali zanj, ki je živa voda. »Da bi lahko z našimi brati, ki so žejni miru, tudi mi klicali: 'Pridi Gospod Jezus', se moramo kot Cerkev spreobrniti. To pa mora nujno vključevati korenito spremembo miselnosti, da bomo sposobni uresničiti to, k čemur nas vabi knjiga Razodetja: poslušanje, spreobrnitev in preroško pričevanje«.

Papež pa je premišljeval o Jezusovi besedi: Žejen sem. V tem Njegovem kriku so povzeti kriki vseh trpečih, nedolžnih malih, ki jim je prepovedano ugledati luč sveta; žrtev vojn, vseh, ki so prisiljeni zapustiti domove in bežati v neznano. Kot Jezusu, tudi njim pogosto damo grenak kis zavračanja, je dejal papež. Prepogosto se srečajo s sebičnostjo in brezbrižnostjo, hladom, ki utiša njihov krik, ko preprosto zamenjamo televizijski kanal, je dejal sveti oče. »Kristjani smo poklicani premišljevati o skrivnosti neljubljene Ljubezni in izlivati na svet usmiljenje«, je dejal in dodal: »Poklicani smo biti drevesa življenja, ki absorbirajo onesnaženost brezbrižnosti in svetu vrnejo kisik ljubezni«. Ob tem je sveti oče pozval k sočutju z vsemi žejnimi današnjega časa. Zaželel pa je tudi, da bi kristjani kmalu postali ena sama stvar.

Predstavniki različnih verstev so se nato v procesiji odpravili na trg pred baziliko, kjer je potekala sklepna slovesnost s papeževim nagovorom in branjem poziva za mir, ki so ga predali otrokom različnih narodnosti.

Medverska slovesnost na trgu pred baziliko

Zbrane sta na trgu najprej pozdravila asiški škof Domenico Sorrentino in p. Gambetti, kustos asiške bazilike, ki je spregovoril o pomenu konference za mir in predvsem dialoga ter molitve za mir. Poudaril je pomen odpuščanja in pripravljenosti dati tudi življenje za mir. Po njegovih besedah je bilo tokratno srečanje preroško.

Ustanovitelj skupnosti sv. Egidija Andrea Riccardi je spregovoril o odkrivanju semen miru v vseh verstvih. Nato pa je pomislil na vse trpeče zaradi vojn: žrtve, zapornike, matere, ki so izgubile otroke. Religije naj bi bile vir upanja za vse, ki si želijo miru, je poudaril. Spomnil je na prvo medversko srečanje pred 30. leti, ki ga je sklical sv. Janez Pavel II. Vsaka verska skupnost, ki moli, lahko širi okrog sebe mir, je zagotovil. Spomnil je na grozote vojne v Siriji.  »Ko si enkrat izkusil vojno, je mir ideal, za katerega je vredno živeti«, je dejal. Po njegovih besedah lahko ob izgubah idealov sodobnega sveta vsi znova najdemo ideal, za katerega je vredno živeti in to je mir, po katerem žeja svet. »Za vedno je treba odstraniti vojno, saj je to mati vsake revščine«, je dejal Riccardi.

Mir se po njegovem gradi z dialogom, ta namreč dokazuje, da sovraštvo ni nepremagljivo, je še zarerdi ustanovitelj skupnosti sv. Egidija.

Sledilo je pričevanje mlade ženske iz Aleppa Tamare Michalli. Spomnila je, da pred vojno ni bilo razlik med kristjani in muslimani. Povedala je, da še vedno sliši krike otrok, ali pa staršev, ki so iskali svoje otroke. S sosedi so si delili najnujnejše za preživetje. Edina moč pa jim je bila molitev. Tri leta so vztrajali v upanju,d a se bo vojna končala. Živeli so v veliki revščini. Ko so bombardirali njihovo hišo, so prebegnili v Libanon, ter nato v Italijo. Zahvalila se je vsem, ki so jim znova povrnili nasmeh, ki so ga izgubili.

Patriarh Bartolomej: Biti moramo samokritični!

Zbrane je nagovoril tudi pravoslavni patriarh Bartolomej I. Poudaril je pomen prijateljstva med predstavniki različnih religij. Mir je vpisan v vsako človeško srce, je zatrdil.  »Obnovili smo naše zavzemanje za mir v novem duhu, v prijateljstvu, s pogumnimi dejanji. Odprli smo nove poti za dialog in sodelovanje med kulturami in veliki verskimi družinami sveta«, je medversko srečanje v Assisiju opisal ekumenski patriarh.

Kot temelje miru pa je izpostavil: medsebojno spoštovanje, pravičnost svetovne ekonomije ter sodelovanje med vsemi narodi sveta. Solidarnost ni pomoč, ampak pomeni čutiti bolečino drugega ter biti dosledni s tem, kar govorimo; pomeni, da se ne smemo čuti več ali manj od našega bližnjega; da bi vsak lahko živel v svojem domačem okolju.

Vsaka kultura mora v tem zgodovinskem trenutku pogledati sama vase in biti samokritična; pogledati moramo, kje smo naredili napake ali pa nismo bili dovolj pozorni, da so se pojavili fundamentalizmi, je dejal patriah in dodal: »Biti moramo sposobni očistiti se v luči naših verovanj«. Po njegovih besedah bi morali skupaj poseči v zgodovino in skupaj zaščititi vsakega človeka od spočetja do naravne smrti. Dolžnost imamo zaščititi naš skupni dom in vse, kar je v njem, je še dejal patriarh Bartolomej.

Sledilo je pričevanje rabina, ki je preživel holokavst in se že deseto leto udeležuje medverskega srečanja v Assisiju. Dejal je, da v papežu Frančišku vidi vzor ponižnosti in svetosti za današnji čas.

Predstavnik muslimanov pa je poudaril, da je duh Assisija še kako pomemben za današnji čas. Hvaležen sem papežu Frančišku za vse napore in prispevke k miru, pa tudi za islamsko muslimanski forum, ki ga je papež spodbudil, je dejal in zaželel, da bi skupaj gradili svet miru.

Zbrane je nagovoril tudi predstavnik budizma tendai iz Japonske.

Papež: Kdor zlorabi religijo za nasilje, izda njene najgloblje in pristne navdihe.

Papež Frančišek je najprej izrazil svoje spoštovanje in ljubezen do vseh navzočih. »V Assisi smo prišli kot romarji z željo po miru; žejni smo miru, želimo pričevati za mir, predvsem pa moramo moliti za mir, saj je mir Božji dar, ki ga moramo prositi in sprejeti.« Bog nas po njegovih besedah vabi, da premagamo veliko bolezen današnjega časa: brezbrižnost, zaradi katerega se rojeva novo žalostno poganstvo.

Svet danes potrebuje mir in ne moremo biti brezbrižni pred tem, je dejal. V očeh beguncev smo videli bolečino vojne. Spomnil je na trpljenje družin in otrok, ki so v življenju spoznali le nasilje; ostarele, ki so prisiljeni bežati. Vse te tragedije ne smemo prezreti. Oni vedo, da vojna nima prihodnosti. »Mi nimamo orožja, verjamemo pa v ponižno in krotko moč molitve«, je dejal. Mir za katerega so prosili, ni le protest proti vojni ali pa rezultat političnih pogajanj, ampak je rezultat molitve. Znova je obsodil trgovino z orožjem in poudaril, da razlike med udeleženci molitve niso vzrok za nasprotovanja. Brez mešanja religij ali relativizma so namreč drug ob drugem molili za mir. »Kdor zlorabi religijo za nasilje, izda njene najgloblje in pristne navdihe. Kakršnakoli oblika nasilja ne predstavlja prave narave religije. Prispeva pa k njenemu uničenju. Nikoli se ne utrudimo ponavljati, da ime Boga ne more nikoli opravičiti nasilja. Samo mir je svet! Samo mir je svet in ne vojna!«, je zatrdil Frančišek.

Molitev pa nas po njegovih besedah spodbuja h konkretnemu delu za mir, ki ni iluzija ali pa cinizem tistega, ki si umije roke, češ da problemi niso njegovi, ali pa tistega, ki sedi pred računalnikom in si ne želi umazati rok zaradi človeka v potrebi. Naše mesto je po papeževih besedah ob tistem, ki trpi in hoditi po poteh miru.

Beseda mir povezuje zemljo z nebesi; mir pomeni odpuščanje in se rojeva od znotraj je dejal. Mir pomeni sprejemanje, pripravljenost in dialog; sodelovanje z drugimi, ki so dar in ne problem; mir pomeni vzgajanje za težko umetnost skupnosti in kulturo srečanja. Mi tukaj verjamemo v bratski svet, je zatrdil. Zaželel je, da bi se ljudje vseh verstev povsod povezovali in delali za mir. Naša prihodnost je živeti skupaj, zato se moramo osvoboditi brezbrižnosti, fundamentalizmov in sovraštva. Verniki bi morali biti ustvarjalci mir, je še dejal. Verski voditelji pa naj bi bili mostovi za gradnjo dialoga.

Zbrane je še povabil, naj sprejmejo odgovornost za gradnjo miru, ki ga Bog želi, človeštvo pa ga je žejno.

Skupna izjava: Vojna v imenu religije postane vojna proti sami religiji

Sledila je minuta tišine za vse žrtve vojn po svetu ter nato poziv k miru, ki so ga podpisali vsi udeleženci. V njem so se zavzeli za mir in proti zlorabi vere za nasilje. »V vojni so vsi poraženci, tudi tisti, ki zmagajo«, je zapisano v omenjeni izjavi. »Kdor kliče Božje ime, da bi opravičil terorizem, nasilje in vojno, ne hodi po Njegovi poti: vojna v imenu religije postane vojna proti sami religiji«, je zapisano v izjavi, v kateri so se predstavniki verstev sveta zavzeli proti vojni, da ne bi ostal preslišan glas bolečine mnogih nedolžnih.

Omenjeno izjavo so otroci potem ponesli predstavnikom narodov. Sledilo je prižiganje plamena miru.