"Danes vsakdo potrebuje mentalno higieno"

| 28.07.2016, 17:00

Po številnih napadih posameznikov s psihičnimi težavami, kot so se zgodili zadnje dni v Nemčiji in na Japonskem, je jasno, da vse več ljudi potrebuje psihoterapevtsko pomoč. Po merilih Svetovno zdravstvene organizacije bi morali imeti v Sloveniji dva tisoč tovrstnih strokovnjakov; imamo pa jih le 300 strokovno izobraženih, od katerih se jih izključno terapevtskemu delu posveča le približno 40. Tri slovenske fakultete so zato podpisale dogovor za zakonsko ureditev psihoterapevtske in svetovalne dejavnosti v Sloveniji.

Ker psihoterapevtska in svetovalna dejavnost v Sloveniji še ni regulirana, se lahko za psihoterapevta izdaja marsikdo, kar pa lahko uporabnikom povzroči ogromno škodo, so opozorili strokovnjaki na nedavni novinarski konferenci. Zakon o psihoterapevtski dejavnosti bi urejal pooblastila psihoterapevtski zbornici, licence in nadzor, določil bi tudi standarde za poklic psihoterapevta, ki v Sloveniji še ni registriran.

Le približno 12 držav v Evropi ima regulirano to področje. Direktor Fakultete za psihoterapevtsko znanost Univerze Sigmunda Freuda v Ljubljani mag. Miran Možina je povedal, da so že pred 10 leti začeli z delovno skupino na ministrstvu za zdravje, da bi pripravili zakon o psihoterapevtski dejavnosti. Po besedah Možine so v štirih letih uspeli napisati dober osnutek, ki so ga pohvalili tudi kolegi iz Avstrije in Nemčije. V zadnjih 15 letih se je v Sloveniji zgodila akademizacija psihoterapije. Prvi, ki je uspel z akreditacijo magistrskega študija v Sloveniji in pozneje še doktorskega študija relacijske in družinske terapije, je bil dr. Christian Gostečnik.

Mag. Možina pa je preko Univerze Sigmunda Freuda na Dunaju v Slovenijo pripeljal študij psihoterapevtske znanosti. »Študij psihoterapevtske znanosti za razliko od prej omenjenega študija relacijske in družinske terapije združuje pod eno streho vse danes uveljavljene psihoterapevtske pristope. Po dveh uvodnih letih študija na 1. stopnji se študent odloči bodisi za psihoanalizo, sistemsko terapijo, kognitivno-vedenjskterapijo, gestalt terapijo in druge.« Gre za neposreden študij psihoterapije, na katerega se vpiše vsak, ki konča maturo, kar pomeni, da je odprta pot do poklica psihoterapevta.

Pomembna zgodba akademizacije se dogaja v Novi Gorici, kjer so leta 2011 akreditirali študij psihosocialnega svetovanja 1. in 2.- stopnje. Dr. Gostečnik je pozdravil kolegij vseh treh fakultet, po katerem bi skupaj pripravili zakon o psihoterapevtski dejavnosti. »Temu bi lahko rekli mentalna higiena. Kdo danes ne potrebuje pogovora, kdo danes v Sloveniji ne potrebuje nekoga, ki ga bo slišal? Pa da lahko iz krize, ki so normalen pojav, tudi zrastemo? Danes poznamo tudi vse mogoče družine, od nasilnih do nefunkcionalnih pa tudi onih, ki so zdrave in lepe, v katerih je veliko notranjega, čustvenega bogastva, vse potrebujejo včasih sogovornika. To postaja terapevt v svetu. V Ameriki ima vsaka družina svojega advokata, terapevta in zdravnika. To je nekaj, kar sodobni svet pričakuje, saj smo postali zelo zahtevni in želimo, da nas nekdo razume, posluša, da z nami sočustvuje, pride v naš svet in z nami zaživi, po domače temu rečemo, odnos. In tega nas nikjer ne naučijo, nobena šola nas ne uči, kako naj živimo drug z drugim. Samo lepi smo in privlačni, ko pa s moramo odločiti za odnos, ali za ljubezen pa nastanejo včasih težave, ker smo zelo zahtevni drug do drugega in prav je tako. In ravno tam vstopa terapevt in temu pravimo mentalna higiena.« Po Gostečnikovih besedah bo krovna zveza ali kolegij omogočal, da se združijo različni terapevtski pristopi in naredijo nekaj dobrega za slovenski narod. »Nujno je, da naredimo en pristop, ki bo pokril vse. Ker človeška psiha je neskončna. Tam je toliko skrivnosti, saj nihče ne ve, kaj se resnično dogaja v naših družinah, vsak ima drugačen pristop, vidik, način razmišljanja, čutenja in dojemanja, zato so tudi pristopi k pomoči ali sodelovanje pri družinah zelo različni. Ravno to nas bogati, globoko plemeniti in razširja naša obzorja, kar je cilj našega zakona, ki bo, upam, kmalu,« je pojasnil dr. Gostečnik.

Vse večja potreba po psihoterapevtih

Dekan Fakultete za uporabne družbene študije Matej Makarovič je pred podpisom pogodbe poudaril, da so potrebe po psihoterapevtskem delu v Sloveniji izjemno velike. Njihova fakulteta je decembra leta 2014 izpeljala obsežno raziskavo na nacionalnem vzorcu, kjer se je izkazalo, »da je vsak peti Slovenec po lastni izjavi že uporabil tovrstno pomoč, torej psihoterapijo ali psihosocialno svetovanje- Ali je to veliko ali malo, je stvar debate. Le neznatna manjšina prebivalcev Slovenije ni pomislila na to, da bi uporabila tovrstno pomoč. Potrebe po tem očitno so.« Makarovič ob tem izpostavlja dva problema; težava določene stigmatizacije, ki se s tem povezuje, torej ljudje bodo to izkoriščali še veliko bolj, če ne bi bilo do neke mere povezano s stigmo, ki jo premagujemo tako, da o tem govorimo. Področje psihoterapije je treba nujno regulirati, še trdi Makarovič. »Psihosocialno svetovanje je registriran poklic, a ta poklic ni reguliran in naše mnenje je, da je treba poklic regulirati v enem kompletu v okviru psihoterapevtske dejavnosti, regulirati to širšo svetovalno dejavnost, saj gre za resno in občutljivo delo z ljudmi, ki ima posledice.« Potem ko se je razvila psihoterapija in svetovanje v Sloveniji kot javno veljaven študij, je po Makarovičevih besedah čas za ustrezno zakonsko urejen in reguliran poklic terapevta oziroma svetovalca na tem področju. »Za tem mora biti tako ustrezna izobrazba, ki mora imeti neko javno veljavo, kot tudi ustrezna regulacija,« je zatrdil Makarovič.

Sočutnost je temelj za opravljanje tega poklica

Študentka 3. letnika psihoterapevtske znanosti Maja Kvartič in predsednica Društva študentov psihoterapije Slovenije, ki se zavzema za razvoj in izboljšanje pogojev študija psihoterapije, je povedala, da študij psihoterapije spodbuja predvsem razvoj lastne čustvene in socialne inteligentnosti. „Velik del študija je usmerjen k osebnostnemu zorenju študenta. Že ob sprejemu na fakulteto se ocenjuje posameznike, če so primerni za delo z ljudmi, če imajo kapaciteto za osebnostno rast. Po drugi strani pa se denimo na medicino in psihologijo vpisujejo pretežno maturanti, ki so dosegli visoko število točk na maturi, kjer se ne upošteva toliko osebnostne zrelosti in posameznikovega pristopa za sočutno delo z ljudmi, kar se mi zdi ključnega pomena za opravljanje tega poklica.“ Kvartičeva vidi v večini študijskih programov ogromno teoretičnega znanja, skoraj nič poudarka pa ni na razvoju študentove kompetentnosti vzpostavljanja nekih odnosov z ljudmi in ustreznega odnosa do samega sebe.

Emanuela Malačič Kladnik je predstavnica društva za pomoč osebam z depresijo in anksioznimi motnjami DAM in pobudnica civilne iniciative za zakonsko ureditev psihoterapije. Pravi, da so zaradi neurejenih razmer najbolj prizadeti ljudje, ki se najdejo na življenjskem razpotju ali pa imajo težave v duševnem zdravju. Ti namreč pogosto naletijo na psihoterapevta, ki sploh ni ustrezno izobražen, ampak se s psihoterapijo ukvarja ljubiteljsko oz. zaradi osebnih težav in travm. Tako bi po njenem mnenju morali imeti centralni register psihoterapevtov, kjer bi morale biti opredeljene tudi vsebine. Opozorila je tudi, da psihoterapevt veliko stane, zato bi te storitve moralo kriti osnovno zdravstveno zavarovanje. To že zdaj krije tovrstne storitve, a jih morajo izvajati le psihologi ali psihiatri. Čakalna doba za te terapije pa je po njenih navedbah zelo dolga.

V Avstriji je trajalo 10 let po sprejetju zakona, da so uspeli po vsej državi skleniti pogodbe z zavarovalnicami, da se dejavnost psihoterapije pokrili iz naslova obveznega zdravstvenega zavarovanja. Dr. Gostečnik še dodaja: „V družini je toliko travm, ki jih jih srkamo iz generacije v generacijo, in dokler mi ne dobimo nekega usposobljenega človeka, ki to razume in ljudem tudi pomaga – to je pot. Zato je nujen strokovno-znanstveni študij in nato klinična praksa, ki do tega privede, kar je tudi naš cilj. To je tudi preventiva pred vsem šarlatanstvom, ki ga je pri nas preveč.“

Že v septembru bodo organizirali posvet o zakonski ureditvi psihoterapije s široko udeležbo, ustanovili bodo tudi zbornico psihoterapevtov in svetovalcev Slovenije, ki bo, če bo zakon sprejet, dobila vsaj javna pooblastila.