VIDEO: Papež v globoki tišini molil v Auschwitzu in Birkenau

Svet | 29.07.2016, 11:41 Marjana Debevec

Papež Frančišek je danes zjutraj v tišini in globoki zbrani molitvi obiskal taborišče Auschwitz. Pretresljivo ga je bilo videti, kako je v tišini na klopci v parku dolgo molil v tišini na tem kraje groze in smrti, v katerem je bilo umorjenih več kot milijon ljudi, od tega kar milijon Judov. Zatem je vstal in poljubil enega od stebrov nekdanjega taborišča, na katerem so nacisti obešali zapornike. V knjigo gostoval pa je zapisal naslednjo misel: »Gospod, usmili se svojega ljudstva. Gospod, usmiljenje zaradi toliko krutosti.«

Sicer pa se je s svetim očetom srečalo tudi enajst preživelih taboriščnikov starih med 100 in 78 let. Vsakemu posebej je podal roko in izmenjal z njimi nekaj besed, z nekaterimi se je tudi objel. Opisovali so mu, kaj so doživeli in mu pokazali fotografije. Papež je bil ob tem vidno ganjen. Zadnji med njimi mu je podal prižgano svečo, ki jo je sveti oče ponesel do zidu smrti, kjer so ustrelili na deset tisoče ljudi.

Nato se je odpravil v stavbo 11. in v celico št. 18, kjer je zaradi stradanja umrl p. Maksimiljan Kolbe. Ostal je sam v tišini v celici in dolgo zbrano molil ter se nato vpisal v knjigo častnih gostov. Nato je sam, še vedno vidno ganjen v globoki molitvi peš odšel skozi izhod taborišča, nad katerim visi napis: Delo osvobaja.

Sledil je še obisk Birkenaua, kjer je svetega očeta pričakala skupina preživelih taboriščnikov in 25 t.i. pravičnih med narodi ali njihovih sorodnikov. Gre za ljudi, ki so med drugo svetovno vojno junaško pomagali Judom. Med njimi je na primer tudi frančiškanka Svete družine s. Matilda, ki je skupaj s svojimi sosestrami rešila 500 judovskih otrok.

Papež je najprej v bral napise na kamnitih ploščah in nato v spomin na vse žrtve prižgal svečo. Nato je eden izmed rabinov zapel 130. psalm z naslovom Prošnja iz globine, ki govori o upanju v Gospoda, ki bo odrešil svoj narod.

Judovska skupnost v Italiji je sicer že pred dnevi izrazila pohvalo odločitvi svetega očeta, da ob tej priložnosti ni pripravil uradnega nagovora.

Spomnimo še to, da je Janez Pavel II., ki je odraščal v bližini Auschwitza, leta 1979 kot prvi papež obiskal največje nacistično koncentracijsko taborišče.

Prošnja iz globine

Psalm 130

1 Stopniška pesem.

Iz globočine kličem k tebi, o GOSPOD,

2 Gospod, usliši moj glas;

tvoja ušesa naj bodo pozorna

na glas moje prošnje.

3 Če boš pozoren na krivde, o GOSPOD,

Gospod, kdo bo mogel obstati?

4 Toda s teboj je odpuščanje,

da bi te strahoma spoštovali.

5 Upam v GOSPODA, moja duša upa,

čakam na njegovo besedo,

6 moja duša čaka na Gospoda

bolj kakor stražarji na jutro,

stražarji na jutro.

7 Izrael, pričakuj GOSPODA!

Zakaj pri GOSPODU je dobrota,

pri njem je obilje rešitve.

8 On bo rešil Izraela

vseh njegovih krivd.

 

Jude so reševali tudi mnogi poljski duhovniki

Prizadevanje katoliških duhovnikov za reševanje ogroženih Judov v Poljski, ki jo je zasedla Nemčija, je zgodba, ki je še niso povsem raziskali. Zdaj so objavili imena približno 1000 poljskih duhovnikov, ki so reševali Jude. Poleg tega so dale redovnice Judom zavetje po približno 300 samostanih in zavodih po vsej Poljski.

Danes, več kakor 70 let po koncu 2. svetovne vojne, še vedno s težavo sestavljajo koščke te zgodbe. Ker si katoliški duhovniki niso lastili zaslug za svoje reševanje, prihajajo vedno znova na plano presenetljiva pričevanja.

Objavili so imena približno 1000 poljskih duhovnikov, ki so reševali Jude. To ni zanemarljivo število, če upoštevamo okoliščine in statistiko. Katoliška duhovščina na Poljskem, ki je leta 1939 štela približno 18.000 duhovnikov in redovnikov, je bila v Evropi edina krščanska duhovščina, ki so jo nacisti sistematično preganjali. Po koncentracijskih taboriščih ali zaporih je bilo interniranih oribližno 4.000 poljskih duhovnikov, med njimi 6 škofov; od njih jih je umrlo skoraj 2.800.

Duhovniki, ki so pomagali Judom, pokrivajo skoraj celoten spekter od škofov do župnikov in menihov. Judom so pomagali po velikih mestih in na podeželju. Poleg tega so dale zavetje Judom redovnice po približno 300 samostanih in zavodih po vsej Poljski.

Nekaj vzorčnih poročil naj nakaže paleto delovanja poljskih duhovnikov za zaščito Judov, ob hudem osebnem tveganju in ne vedno uspešno.

Podoba Usmiljenega Jezusa je ena najslovitejših Jezusovih podob na svetu. Ta podoba je bila razodeta sestri Favstini Kowalski v času, ko je bil njen spovednik in duhovni spremljevalec pater Michael Sopočko. Le malo ljudi pa ve, da je veliki duhovni voditelj Sopočko tudi reševal Jude. S ponarejanjem katoliških rojstnih listov, s katerimi so si lahko oskrbeli osebno izkaznico in zbežali iz geta v Vilni, je pomagal rešiti življenje okrog 100 Judov.

Jezuitski pater Adam Sztark iz Słonima na nekdanjem obmejnem ozemlju na vzhodu Poljske je pomagal Judom na različne načine. Zbiral je denar, da je pomagal plačevati davek, ki so ga Nemci naložili judovski skupnosti, v geto je prinašal hrano, ponarejal rojstne liste in svoje župljane vabil, naj jim izdatno pomagajo. Pater Sztark je tudi prinašal zapuščene judovske otroke v samostan sester Marijinega brezmadeženega spočetja, kjer je bil kaplan. Vse to delo je slednjič prišlo na ušesa Nemcem in je patra Sztarka in dve redovnici – Bogumiło Noiszewsko (sestro Mario Ewo) in Kazimiero Wołowsko (sestro Mario Marto) – stalo življenje. Usmrtili so jih 19. decembra 1942. Vse tri je Jad Vašem razglasil za 'pravične med narodi'. Postopek za njihovo beatifikacijo že teče.

Zaradi krstnega in rojstnega lista, ki so ga dobili od katoliških duhovnikov, je preživelo na stotine Judov.

Eugene Lebenstein se je obrnil glede dokumentov na svojega znanca škofa v Łucku Adolfa Szelążeka. Škof je sočutno priskrbel potrdilo o rojstvu in krstu od pokojnih Poljakov za vso družino. Čeprav so Eugena Lebensteina v ulični raciji zajeli Nemci in ga usmrtili, pa je njegova žena Carolyn Feffer šla naprej kot Poljakinja in je hčerko Halino namestila v katoliškem samostanu. Ko so Carolyn prepoznali nekateri Ukrajinci, je zaprosila za delo v rajhu. Vojno je preživela v Avstriji skupaj s hčerko, obe kot poljski katoličanki.

Duhovnika Bolesława Wróblewskega iz župnije St. Zygmunt v Čenstohovi omenja veliko judovskih pričevanj. Ponarejene dokumente je priskrbel Miriam Rubin (pozneje Rothschild) in Celini Alter (pozneje Kristine Magidsohn) ter več judovskih otrok namestil po sirotišnicah, ki so jih vodile redovnice. Ponarejanje dokumentov ni bilo brez tveganja. Duhovnika Teodorja Popczyka iz župnije svete Barbare v Čenstohovi so ustrelili 16. junija 1943; naznanil ga je nekdo, ki je iz te župnije dobil ponarejeno potrdilo o krstu in rojstvu.

Samostani in zavodi, ki so jih vodili redovi, so svoja vrata odprli veliko Judom. V največjem poljskem samostanu v Niepokalanówu so minoriti sprejeli kakih 1.500 judovskih beguncev, ki so jih pregnali zdoma na zahodu Poljske. Po naročilu patra Maksimilijana Kolbeja so jim dali streho, jesti in jih oblekli. Ko so slednjič odšli, je predstavnik Judov izjavil: 'Tukaj so za nas ljubeče poskrbeli … Vedno smo čutili, da nam je nekdo blizu in z nami sočustvuje … Vendar besede ne zadoščajo za tisto, kar želi povedati srce.' Patra Kolbeja in veliko drugih poljskih duhovnikov so pozneje zaprli v Auschwitz. Tam se je pater Kolbe spoprijateljil s Sigmundom Gersonom. 'Vedel je, da sem judovski fant,' se spominja Gerson. 'Pa nič ne de. Njegovo srce je bilo večje kakor človek, se pravi, ali je Jud, katoličan ali karkoli. Vse je imel rad. Razdajal je ljubezen in nič drugega kakor ljubezen.'

Eddie Gastfriend, še drug preživeli Jud, je povedal: 'V Auschwitzu je bilo veliko duhovnikov. Niso nosili kolarja, vendar si vedel, da so duhovniki, po njihovem obnašanju in drži zlasti do Judov. Bili so tako blagi, tako ljubeči.'

V več judovskih poročilih je omenjen samostan na Jasni Góri v Čenstohovi. Abraham Jabłoński, ki je bil tam v letih 1943–1944 ministrant, se je zahvalil tamkajšnjim pavlincem in povedal: 'Tu sem se čutil varnega in veroval, da me varuje Božja previdnost. Poljski socialni urad je poslal 13-letnega Arturja Neyja v salezijanski deški internat v Varšavi. 'Poslali so me v zavod, ki ga je vodil don Jan Kapusta. Tam je bil kot civilist, ki se je skrival pred Nemci,' se spominja Ney. 'Njegovo pravo ime je bilo Jan Mazerski. Bil je dober človek. Tudi don Stafanowski je vedel o meni in je bil tudi dober do mene.' Med varšavsko vstajo sta Arturja zavarovala poveljnik poljske partizanske?domobranske enote in neimenovani kaplan; oba sta vedela, da je Jud.

Veliko duhovnikov, ki so reševali Jude, njihovi varovanci niso imenovali po imenu in veliko primerov reševanja ne bo nikoli znanih. Malokdaj se je zgodilo, da bi rešil enega Juda samo en Poljak. Duhovniki so bili pogosto del širše mreže.

Clemens Loew in njegova mama sta prišla v Varšavo s ponarejenimi dokumenti, ki sta si jih priskrbela s pomočjo duhovnika v njunem rojstnem mestu Stanisławów v vzhodni Galiciji. Mati se je za zavetje za svojega 5-letnega sina, ki je imel značilne judovske poteze, obrnila na neimenovanega škofa. Namestili so ga k redovnicam v sirotišnici v Otwock v varšavskem predmestju, kjer je ostal skrit dve leti. 'Večkrat sem komaj za las ušel,' se spominja Loew. Enkrat sem se igral zunaj v peskovniku, ko je prihitela do mene redovnica, me pograbila in odvlekla v hišo. Porinila me je pod posteljo in zašepetala: 'Gestapo prihaja iskat Jude.' Prestrašen sem tam ležal, dokler ni bil zrak čist. Drugič me je gestapo našel. Vojaki so me že vlekli ven. Eden me je sunil skozi vrata, ko je po širokem stopnišču prišepal starejši duhovnik, ki je živel v samostanu, in zavpil: 'Če vzamete njega, morate vzeti tudi mene.' Zame je zastavil življenje! Nacisti bi zlahka odpeljali oba, vendar so me iz ne vem katerega razloga pustili pri miru.'

Žal so bili takšni čudeži prav redki. Kakršnokoli pomoč Judom v zasedeni Poljski so takoj kaznovali s smrtjo. Zaradi tega je bilo ubitih na stotine poljskih reševalcev, pogosto cele družine. Ni pa bilo tako po drugih zasedenih državah, kjer ponavadi tisti, ki so pomagali, niso bili kaznovani ali pa so morali plačati globo ali bili za malo časa zaprti.

Noben narod ni dal na oltar toliko žrtev zaradi pomoči Judom kakor Poljaki. Ti ljudje so pričevali za to, da je človek pripravljen žrtvovati lastno življenje iz ljubezni do bližnjega. To je dejal predsednik poljske škofovske konference nadškof Stanisław Gądecki v homiliji med mašo ob odprtju muzeja, poimenovanega po družini Ulm, ki jo je nemška vojaška policija 24. marca 1944 umorila kot povračilo, ker so skrivali Jude. Ubili so starše skupaj s 6majhnimi otroki in enim še nerojenim. Tudi zanje teče postopek za prištetje k blaženim.

Po zadnjem raziskovanju je bilo zaradi reševanja Judov ubitih več kakor 1000 Poljakov. Blagor usmiljenim, zakaj usmiljenje bodo dosegli.