P. Bahčič o romanju fatimske Marije, svetih vratih in svetoletnem odpustku

Cerkev na Slovenskem | 01.07.2016, 07:04 Marta Jerebič

Počitnice so priložnost, da obiščemo tudi kakšen romarski kraj, še posebej letos, ko smo v letu usmiljenja. Ker je papež Frančišek določil, da so sveta vrata usmiljenja odprli tudi po vseh stolnicah po svetu in v pomembnejših romarskih središčih, je priložnosti, da prestopimo sveta vrata in prejmemo svetoletni odpustek več. Zato ni odveč, da znova spomnimo na to možnost in milost. O tem smo se pogovarjali z rektorjem svetišča na Brezjah, p. Robertom Bahčičem, ki je odgovarjal tudi na pomisleke nekaterih, da je romanje kipa fatimske Marije malikovanje.

Kip fatimske Marije nadaljuje romanje po naših župnijah in redovnih skupnostih. Kako odgovoriti tistim, ki pravijo, da je to malikovanje kipa?

Poglejte, takšni ugovori so obstajali že od samega začetka Cerkve in s tem vprašanjem o malikovanju so se ukvarjali že cerkveni očetje, razni koncili skozi vso zgodovino Cerkve. In sem prepričan, da se bodo še naprej. Zakaj? Če bi ljudje, kristjani, ki se imajo za kristjane, sprejeli nauk Cerkve in po njem živeli, bi doumeli in razumeli, da ne gre za nobeno malikovanje. Dokler ne bomo v celoti sprejeli katoliškega nauka, bodo vedno kakšna ugovarjanja.

Če samo spomnim skupine ljudi, ki še danes deluje in jih ni malo, so pred beatifikacijo papeža Janeza Pavla II. ostro protestirali, da on ni svetnik, ampak malikovalec, ker je častil Devico Marijo, še posebej, ko je povedal, po atentatu, da ga je rešila fatimska Marija.

Poglejmo kaj dejansko uči Cerkev. Katekizem katoliške Cerkve pravi, da krščansko češčenje podob, kipov ni v nasprotju s prvo zapovedjo, ki prepoveduje malike. Saj se "podobi izkazana čast dviga k izvirnemu vzoru" (sv. Bazilij, ki je eden od štirih velikih vzhodnih cerkvenih očetov 4. stoletje) in "kdorkoli časti podobo, časti v njej osebo, ki je naslikana" (2. nicejski koncil:; tridentinski koncil: 2. Vati. koncil: ). Čast, ki jo izkazujemo svetim podobam, je "spoštljivo češčenje in ne najvišje čaščenje (adoratio), ki gre edinole Bogu: Vzgib torej, ki se usmerja na podobo kot takšno, se ne ustavi v njej, ampak teži k tistemu, kar podoba upodablja (Sv. Tomaž Akvinski, s.th. 2-2.81,3, ad 3).

(nihče, kdor se je priporočal Mariji in jo častil, ni skrenil s poti, s poti Marijinega Sina Jezusa Kristusa, ampak nasprotno, našel je pravo pot)

Tridentisnki koncil je celo zapisal, da je svetim podobam potrebno izkazovati dolžno čast in češčenje, ne kakor da bi verovali, da je v njih neko božanstvo ali neka moč, zaradi česar naj bi jih častili. Mi ne vežemo svojega upanja na te podobe, ampak na osebe, ki jih predstavljajo. Ko se ustavljamo pred podobami, se pred njimi odkrivamo, poklekujemo, poljubljamo, tedaj molimo Kristusa in častimo svetnike, ki jih podobe predočujejo.

Mi kot Kristusovi udje s svojim življenjem večamo svetost Cerkve, kakor so to delali svetniki. Zato moramo biti živi udje in svetišče Svetega Duha.

Ljudje, ki smo celostna bitja, vedno potrebujemo nekaj vidnega, nekaj lepega, da nam ta lepota in bližina spregovori o božji lepoti in bližini. Jasno nam mora biti, da kip ali neka podoba nista nekaj svetega in če bi recimo ta kip ali podoba se uničila, zgorela ali jo ukradejo, to ne pomeni, da je zdaj konec z našo vero, da so svetniki uničeni ali Marija sama. Naša vera ni pogojena na nek kip.

In če imamo pred očmi fatimski kip, potem se moramo vprašati, kaj nam prinaša ta kip. Prinaša nam fatimsko sporočilo, ki jo je Devica Marija, po treh pastirčkih, sporočila in jo sporoča Cerkvi in svetu. In kaj sporoča? Marija nas vabi k molitvi, pokori in zadoščevanju.

Če bomo ob obisku fatimske Marije sprejeli tudi njeno sporočilo, ki ga prinaša, potem bomo morali krepko spremeniti svoje življenje in če življenje spremenimo in stopimo na evangeljsko pot, potem sem prepričan, da to ni malikovanje, ampak nasprotno: spreobrnjenje. Spreobrnjenja pa se človek boji.

Zakaj so sveta vrata drugačna kot druga vrata?

Do sedaj smo imeli štiri sveta vrata in sicer v Rimu. Ta sveta vrata so bila vedno povezana s svetimi leti, ki so razglašena za celotno Cerkev. Poznamo tudi posebna sveta vrata, ki so pa vezana samo na kakšno določeno romarsko cerkev, kot naprimer cerkev sv. Jakoba v Komposteli. V Komposteli imajo tudi sveta vrata, ki jih odprejo tisto leto, ko praznik sv. Jakoba pade na nedeljo. Naslednje takšno sveto leto bo leta 2021. V svetem letu imajo sveta vrata posebno vrednost in posebno nalogo, ker so tesno povezana s svetim in so del vseh milosti, ki jih v svetem letu naklanja Cerkev svojim vernikom.

Vstopna vrata vedno predstavljajo ločnico med svetim in profanim. Zato imajo sveta vrata posebno simboliko, ki že ob pogledu človeka skušajo nagovoriti, ga hočejo popeljati v duhovne globine, da bi kristjan, ki z vero stopa skozi sveta vrata, čutil povabilo, da se ob srečanju s svetim z njim samim mora nekaj spremeniti. Tudi to željo je potrebno imeti ob prehodu skozi sveta vrata.

Vrata cerkve in še posebej sveta vrata imajo v liturgični tradiciji poseben pomen in sicer vrata predstavljajo za ljudi dostop do Očeta preko Kristusa, da bi poslušali njegovo besedo, ki jo oznanja Cerkev, da bi bili deležni lomljenja kruha in molitve in vse to pripomore k rasti božjega ljudstva.

Najpomembnejša izjava o vratih v evangeliju pa je: »Jaz sem vrata. Kdor stopi skozme, se bo rešil; hodil bo noter in ven in bo našel pašo.« (Jn 10,9)

Kakšen je odziv vernikov na Brezjah v zvezi s svetim letom - spoved, prestop skozi sveta vrata?

Sem kar presenečen, kako se ljudje ustavljajo pred svetimi vrati, jih občudujejo, preberejo kratko razlago, spoštljivo vstopijo skoznje, se jih dotaknejo in pokrižajo, celo poljubijo in se stisnejo h Kristusovi trpeči glavi. Simbolika svetih vrat je zelo pomembna. Človeka mora nagovarjati in če dodamo namen vstopu skozi sveta vrata in željo po poboljšanju, če vse to združimo s pridobitvijo odpustka zase in tudi za rajne, smo naredili veliko duhovno delo. Čutim, da se mnogi duhovno žrtvujejo in da so pripravljeni za svojo duhovno rast marsikaj storiti: spoved, prehod skozi sveta, molitev .. to so pomembni koraki, ki jih ljudje z iskreno vero in željo po nečem globljem tudi storijo.