Mašniško posvečenje v murskosoboški stolnici

Cerkev na Slovenskem | 30.06.2016, 09:53 Marta Jerebič

Postanite in ostanite Kristusove priče, ki ne odstopajo! To je murskosoboški škof Peter Štumpf med včerajšnjim mašniškim posvečenjem priporočil Matjažu Muršiču Klenarju iz župnije Gornja Radgona, salezijancu Mitji Francu iz župnije Črensovci in minoritu p. Antonu Borovnjaku iz župnije Murska Sobota.

Na srce jim je položil tudi naslednje priporočilo:

»Za vse velike reči je potrebno imeti pogum. Velike reči ne nastanejo slučajno. Potrebna je odločitev. Če ni odločitve, ni razvoja. Duhovnik ne more in ne sme služiti eliti, ki se utrjuje na krivičnosti. Duhovnik ne more in ne sme vstopati v lobije, ki strežejo nemoralnim in sebičnim interesom. Z duhovniškim posvečenjem duhovnik pripada samo Kristusu in nikomur drugemu.«

Svetniki utrjujejo Cerkev, da je močna v boju s peklenskimi vrati, je še dejal škof Štumpf in dodal, da je pot svetnikov najbolj varna pot za vsakega duhovnika.

Celotna pridiga škofa Štumpfa:

Spoštovani generalni vikar soboške škofije Lojze Kozar, spoštovani inšpektor slovenskih salezijancev mag. Janez Potočnik, spoštovani provincialni minister slovenskih minoritov p. Milan Kos, spoštovani škofov vikar za narodnosti msgr. Franc Režonja, spoštovani stolni župnik Goran Kuhar, spoštovana predstojnica sester Hčera Marije Pomočnice mag. s. Damjana Tramte, spoštovani dekani, duhovniki, redovniki in redovnice, dragi starši in sorodniki novomašnikov, dragi bratje in sestre!

Soboška Cerkev se danes veseli in se Bogu zahvaljuje za velik dar štirih novih duhovnikov: Matjaža Klenarja Muršiča in župnije Gornja Radgona, minorita p. Antona Borovnjaka iz stolne župnije Murska Sobota, salezijanca Mitja Štefana Franca iz župnije Črenšovci in frančiškana p. Boštjana Horvata iz župnije Beltinci, ki je prejel duhovniško posvečenje danes dopoldne v ljubljanski stolnici.

Duhovniško posvečenje je velik dogodek. Duhovniško posvečenje pomeni novo stvarjenje od Boga izbranega, ki s polaganjem škofovih rok, s posvetilno molitvijo in z duhovnim maziljenjem svete krizme postane deležen duhovništva Jezusa Kristusa. Duhovništvo v katoliški Cerkvi ni kakor duhovništvo drugih ver. Duhovništvo v katoliški Cerkvi je po škofu povezano z apostolskim zborom, ki je na veliki četrtek od samega Kristusa prejel duhovniško posvečenje. Od takrat apostolski zbor in za njim škofje, posvečujemo duhovnike za Cerkev, ki ima svoje srce položeno v skrivnost svete evharistije. Duhovniško posvečenje ni mandat za neko opravilo. Duhovniško posvečenje je zakrament spremenjenja. S posvečenjem izbrani celostno in povsem vstopi v Kristusa. Ta vstop je tako močan in dokončen, da izstop ni več mogoč. Pri drugih verah je mogoče nehati biti duhovnik. Katoliški duhovnik pa ne more nehati biti duhovnik. Kot Kristus nikdar ne more nehati biti Kristus, tako katoliški duhovnik nikdar ne more nehati biti duhovnik. Med Kristusom in duhovnikom ne gre samo za odnos. Gre za mnogo več.

Gre za zedinjenje duhovnika s Kristusom v Njegovem edinem, velikem in večnem duhovništvu.

Zakaj je potrebno duhovništvo? Bog Oče vedno ustvarja življenje. Duhovnik zato v moči Svetega Duha v Kristusu Bogu Očetu daruje na nekrvavi način Kristusovo daritev na križu, da bi imeli življenje v obilju. Kjer je duhovnik, tam se nadaljuje stvarjenje življenja. Kjer ni duhovnika, zamira tudi življenje. Duhovnik je vedno znamenje, da Bog še računa na ljudi in nam daje življenje. Zato je prva naloga vsake župnije, da veliko moli in dela za nove duhovne poklice.

S posvečenjem duhovnik prejme preroški dar novega pogleda na stvari. Jezus je nekoč vprašal svoje učence: »Kaj pravijo ljudje, kdo je Sin človekov« (Mt 16, 13)? Ljudje so ob Jezusovih besedah in dejanjih čutili, da je Jezus pomemben. Odgovori ljudi pa so bili različni. Za ene je bil Jezus Janez Krstnik, za druge pa Elija. Oba preroka sta bila velika oznanjevalca Božje slave. Vendar so ju preganjali tisti, ki so počenjali to, kar je bilo hudo v Božjih očeh. Elija in Janez Krstnik se nista mogla ogniti poslanstvu preroka: Biti priča, ki ne odstopa. Bog ju je izbral za svoji priči. Elija in Krstnik nista odstopala od resnice o Bogu. To ju je stalo preganjanja kralja Ahaza in kralja Heroda. Bog je Elijo in Janeza Krstnika za njuno pričevanje poveličal pred svojim svetim obličjem.

Spomin na dobre voditelje ostane in opogumlja. Spomin na slabe voditelje pa greni in povzroča razdeljenost. Kaj počnemo Slovenci v teh dneh spomina na osamosvojitev naše države? V spominu iščemo tiste, ki so nas do osamosvojitve vodili. V našem spominu pa se pojavljajo tudi tisti, ki so temu nasprotovali ali pa so grobo zlorabili pridobitve te osamosvojitve. Zato so v nas mešani občutki. Kraljestvo krivičnosti, ki sta ga hotela ohranjati tudi kralja Ahaz in Herod, se skozi vso človeško zgodovino vsiljuje kot edino kraljestvo, ki ne služi ljudem, ampak samo eliti. Krivičnost ni družbeni red. Krivičnost je duhovna slepota. Krivičnost je zato zablodelost brez cilja. Krivičnost vedno konča v sramoti in pred Bogom doživi polom. Kraljestvo krivičnosti in razdeljenosti se je močno utrdilo tudi v samostojni Sloveniji.

In kaj naj duhovnik sedaj počne v Sloveniji, ki mora sedaj na svojih plečih nositi bremena krivičnosti in razdeljenosti? Za vse velike reči je potrebno imeti pogum. Velike reči ne nastanejo slučajno. Potrebna je odločitev. Če ni odločitve, ni razvoja. Duhovnik ne more in ne sme služiti eliti, ki se utrjuje na krivičnosti. Duhovnik ne more in ne sme vstopati v lobije, ki strežejo nemoralnim in sebičnim interesom. Z duhovniškim posvečenjem duhovnik pripada samo Kristusu in nikomur drugemu.

Zakaj je Jezus vprašal učence: »Kaj pravijo ljudje, kdo je Sin človekov« Jezus ni bil radoveden. Jezus ni delal javnomnenjske raziskave o sebi. Jezus je preprosto hotel, da se učenci odločijo. Prvi se je odločil apostol Peter in izpovedal svojo vero: »Ti si Kristus, Sin živega Boga« (Mt 16,16). Na Petrovo izpoved vere je Kristus postavil svojo Cerkev. Odločitev diakonov, da prejmejo duhovniško posvečenje je tako možna samo, če svojo odločitev postavijo na skalo Petrove vere.

Peklenska vrata najbolj nasprotujejo duhovniku. Edini Kristus je strl moč peklenskih vrat. Kristus pri posvečenju daje duhovniku svojo moč, ki prihaja od Svetega Duha. Duhovnik zato vsak dan moli brevir, da z molitvijo utrjuje sebe in vso Cerkev na skali Petrove vere. Duhovnik vsak dan obhaja evharistično daritev, da bi on in vse Božje ljudstvo imelo Kristusovo življenje. Duhovnik vsak dan moli rožni venec in tako skupaj z Materjo Marijo prosi Boga, naj s svojo milostjo pomaga njemu in ljudem na poti svetosti.

Vsak duhovnik potrebuje svetle zvezde, ki mu svetijo na poti duhovniškega življenja in delovanja. Anton, tvoji svetli zvezdi sta sveti Frančišek Asiški in sveti Anton Padovanski. Z evangeljskim uboštvom sta Frančišek in Anton Cerkev vračala nazaj k ubožnemu Kristusu.

Mitja, tvoji svetli zvezdi sta sveti Janez Bosko in sveti Dominik Savio. S čistim srcem in telesom sta don Bosko in Dominik Savio vračala mladino nazaj k čistemu Kristusu.

Matjaž, tvoji svetli zvezdi sta Božja služabnika Danijel Halas in Lojze Kozar. Z mučeniško krvjo in neuničljivim upanjem sta Božja služabnika ljudem vračala vero v Kristusa. Svetniki utrjujejo Cerkev, da je močna v boju s peklenskimi vrati. Pot svetnikov je najbolj varna pot za vsakega duhovnika.

Kristus je Petru izročil ključe od nebeških vrat. To so ključi zavezovanja in odvezovanja od vsega, kar pripada Kristusu. Matjaž, Mitja in Anton, z duhovniškim posvečenjem dobivate delež oblasti Petrovih ključev, ki jih danes nosi prvi med škofi, papež Frančišek. V oblasti zavezovanja in odvezovanja pri zakramentu svete spovedi bodite modri. Preden vstopate v spovednico, pokličite na pomoč Svetega Duha, da vam razpoloži srce za svetovanje v Kristusovi Resnici in za tolažbo v Kristusovem Usmiljenju.

Zaslužni papež Benedikt XVI. vabi tudi vas, dragi posvečenci, da na svoji poti in v svoji duhovniški službi pustite, da vam Marija kaže, kako se učiti od Kristusa. Glejta ga, pustite, naj vas on oblikuje, da bodo v vaši duhovniški službi drugi videli v vas njega. Ko boste v svoje roke vzeli Kristusovo evharistično telo, da bi z njim nahranili Božje ljudstvo, in ko boste sprejemali odgovornost za tisti del njegovega skrivnostnega telesa, ki vam bo zaupan, se spomnite na držo strmenja in čaščenja, značilno za Marijino vero (prim. Benedikt XVI., Misli o duhovništvu).

Anton, Matjaž in Mitja, postanite in ostanite Kristusove priče, ki ne odstopajo! Z vami naj bo vedno Mati Marija!