Papež ne vpliva na izbiro teme
Radijski misijon | 08.02.2016, 08:41
V svetem letu usmiljenja bo radijski misijon, sicer enajsti po vrsti, zagotovo nekaj posebnega, ker bo glavni govornik papeški pridigar. To nalogo že 36 let opravlja kapucin p. Raniero Cantalamessa, ki bo 22. julija dopolnil 82 let, v duhovniški službi pa je že 58 let. Ko smo pred 10 leti pripravili z njim daljši pogovor, je spregovoril tudi o poslanstvu papeškega pridigarja, ki ga je opravljal v času papežev Janeza Pavla II. in Benedikta XVI., pa tudi zdaj, ko je Petrov naslednik papež Frančišek.
„Gre za tradicijo, da ima papež uradnega pridigarja. Ima sicer tudi pridigarja in voditelja duhovnih vaj, ki so v prvem postnem tednu; ta je vsako leto drug. Do sedemnajstega stoletja so to službo opravljali različni cerkveni redovi: jezuiti, dominikanci in drugi. V sedemnajstem stoletju je papež te službe razdelil in tako je službo papeškega pridigarja zaupal kapucinskemu redu, službo papeškega teologa dominikancem itd. Od tistega časa, ko se seveda pokaže potreba, vrhovni predstojnik našega reda predloži papežu tri imena in papež izbere enega izmed njih. Tako je bilo leta 1980 izbrano moje ime. Toda noben pridigar ni bil tako dolgo. Gre za svojevrsten rekord, saj je poteklo že 26 let (op. to je rekel v letu 2006); letošnji post je bil že sedemindvajseti po vrsti, odkar pridigam v papeški hiši. To pomeni, da v preteklosti noben papež ni bil tako potrpežljiv, kot je bil Janez Pavel II., da bi bil toliko let prenašal istega pridigarja. To je gotovo zelo odgovorna služba. Če seštejem ves čas, ko sem pridigal papežu, ko je papež poslušal pridige istega kapucina, ugotavljam, da gre za stotine ur. Na stotine ur ... Gre za veliko odgovornost, da ne bi s tem papežu kradel časa, hkrati pa mislim, da gre za izjemen zgled, ki ga daje papež vsej Cerkvi, ko spoštljivo posluša Božjo besedo. Vsakokrat, ko se mi je papež Janez Pavel II. zahvaljeval za pridigo, sem mu dejal: „Jaz se moram vam zahvaliti za vašo pridigo meni in vsej Cerkvi, ko ste našli čas in ponižnost, da ste poslušali pridigo preprostega duhovnika Cerkve.“
Patru Cantalamessi se je postavilo tudi vprašanje, če se pred pridigami sreča s papežem in skupaj določita vsebino nagovorov.
„Pridigam v dveh močnih cerkvenih časih, v adventu in postu, in že to samo po sebi določa izbiro teme. To so meditacije, ki morajo zajemati iz božiča oz. velikonočne skrivnosti, dejansko pa zaobjemajo celotno Sveto pismo, kajti v božični in velikonočni skrivnosti je zaobseženo celotno Sveto pismo. Ne, papež ne vpliva na izbiro teme in to je veliko znamenje zaupanja, pušča me povsem svobodnega, sprejema tisto, kar povem. Tudi na veliki petek, ko pridigam v navzočnosti kardinalskega zbora in pred diplomatskim zborom, ki je akreditiran pri svetem sedežu, in je zelo delikatno, kar človek lahko reče, me ni nikoli nihče vnaprej prosil za besedilo. Temo izbiram sam. Pred očmi imam pomen cerkvenega časa in seveda tudi znamenja časa, kakšne so težave, milosti ali križi, ki jih Cerkev živi v določenem zgodovinskem trenutku. Enkrat samkrat mi je papež prek državnega tajništva dal vedeti, da želi, naj govorim o postu. To je bilo po enajstem septembru, ko je papež razglasil dan posta za vso Cerkev in je pri njem tudi osebno sodeloval. Ta dan posta je bil nekakšno uradno dejanje in ob tej priložnosti mi je dal vedeti, da želi, naj govorim o postu v Svetem pismu in v krščanskem izročilu, sicer sem pa svoboden. Ob smrti papeža Janeza Pavla II. so me prosili, naj pripravim meditacijo v času priprave na konklave. Tudi ob tej priložnosti sem imel, po Božji milosti, popolno svobodo, da naj govorim o tistem, kar verjamem, da želi povedati Sveti Duh. Kasneje je bilo besedilo shranjeno v tajnosti, ker se je dotikalo nekaterih tem kočljivih področij, vendar sem smel to neovirano povedati kardinalom.
Kako se porajajo pridige? To je težko razložiti. To je vedno proces, ki vključuje osebo, pripravljenost, pojmovanje problemov tistega trenutka in seveda tudi poslušanje Duha. Moja želja je vedno, prepustiti Duhu, naj govori Cerkvi. Kdor ima ušesa, naj posluša, kaj govori Duh Cerkvi. To je smisel. Kar reče človek Cerkvi, so človeške besede. Na neki seveda nepopoln način posredovati besedo, ki jo govori Duh, to je tisto, kar vedno gradi. Vidim tudi rezultate, opažam, da je tisto, kar zbuja največ pozornosti in odgovorov, vedno prav tisto, kar prihaja po molitvi. Konkretno se na začetku vsakega obdobja pridiganja zberem tukaj v kapeli hiše našega vrhovnega vodstva v Rimu, ki je zelo tiha, spodbuja k zbranosti, kjer ni slišati telefona in me nič ne moti. Običajno se vodilna misel in tudi podrobnosti posameznih pridig zbudijo tu. Shemo skoraj vedno zapišem v kapeli, ki me navdihuje veliko bolj, kot če bi bil med knjigami v svoji knjižnici. Kasneje se tema razvija po zaslugi osebnega znanja. Zame so posebno pomembni cerkveni očetje, kajti moj študij je šel prav v to smer in tudi zato, ker sem videl, da cerkveni očetje na tisti način berejo Sveto pismo, ki je še vedno najgloblji, najbolj trden, skratka najbolj prepričljiv.“
V pogovoru s p. Cantalamesso nas je tudi zanimalo, če pridigo napiše ali jo podaja prosto, brez predloge?
„Včasih sem poskušal govoriti prosto ali pa sem imel pred seboj le kratko shemo. Toda potem mi je bilo jasno, da se za takšno priložnost spodobi, da imam pripravljeno besedilo, da ne bi bil videti domišljav, kot da jemljem preveč zlahka tisto, kar povem; pa tudi zato, ker so kasneje vse te pridige izšle v knjižni obliki. Vse knjige z duhovno vsebino, ki sem jih napisal, potem ko sem opustil poučevanje na univerzi, so samo pridige, ki sem jih imel za papeža. Seveda je kasneje potrebna še končna redakcija. Nekaj teh knjig poznate tudi vi v Sloveniji, npr. o evharistiji, ki je sad pridig v prvem evharističnem letu, ki ga je razglasil Janez Pavel II. leta 1982. Tudi knjiga o Mariji, ki je prav tako prevedena v slovenščino, je sad Marijinega leta, ki ga je, mislim, da leta 1986, razglasil Janez Pavel II. Včasih mi je on sam rekel in me spodbujal: „Čim prej objavite to, kar ste nam danes povedati.“ To me je opogumilo. Tako v nekem smislu Cerkev pozna tisto, kar je bilo povedano papežu, ker je vse objavljeno v omenjenih knjigah.
