Februarja molimo za stvarstvo, dialog v Aziji in ljubezen do narave

| 01.02.2016, 12:54

Da bi dobro skrbeli za stvarstvo, ki smo ga prejeli kot zastonjski dar, ga obdelovali in varovali za prihodnje rodove. Tako se glasi splošni molitveni namen za mesec februar.

V okrožnici Laudato si' svetega očeta Frančiška o skrbi za skupen dom beremo: »Mi nismo Bog. Zemlja je bila pred nami in nam je bila dana. To nam dopušča odgovoriti na obtožbo, uperjeno zoper judovsko-krščansko misel: rečeno je bilo, da naj bi, izhajajoč iz pripovedi Geneze (Prve Mojzesove knjige), ki vabi, naj si ljudje podvržejo zemljo (prim. 1 Mz 1,28), to spodbujalo divje izkoriščanje narave, saj predstavlja človeško bitje kot gospodovalca in uničevalca. To ni pravilna razlaga Svetega pisma, kakor ga razume Cerkev. Četudi je res, da so si kdaj pa kdaj kristjani narobe razlagali Pisma, moramo danes odločno zavrniti, da bi iz dejstva, da smo ustvarjeni po Božji podobi, iz naročila, da naj si podvržemo zemljo, mogli izpeljati popolno gospodovanje nad drugimi ustvarjenimi stvarmi.«

»Medtem ko 'obdelovati' pomeni orati ali prekopavati zemljo, pa 'varovati' pomeni ščititi, negovati, braniti, ohranjati, čuvati. To vsebuje razmerje odgovorne vzajemnosti med človekom in naravo.« »Odgovornost do zemlje, ki je od Boga,« nadalje v okrožnici piše papež Frančišek, »nakazuje, naj človeško bitje, obdarjeno z razumom, spoštuje naravne zakone in občutljiva ravnovesja med bitji tega sveta, kajti 'on je ukazal, in bili so ustvarjeni. Postavil jih je za vselej, na veke, dal je zakon, ki ne preide' (Ps 148,5b-6).« »Kakšen svet želimo zapustiti zanamcem, otrokom, ki odraščajo? To vprašanje ne zadeva le okolja v ožjem pomenu, saj si vprašanja ne moremo zastaviti napol. Ko se sprašujemo o svetu, ki ga želimo zapustiti drugim, imamo v mislih predvsem njegovo temeljno naravnanost, njegov smisel, njegove vrednote. Če v njih ne utripa to temeljno vprašanje, ne verjamem, da lahko naše ekološke skrbi dosežejo znaten učinek,« tako beremo v papeževem dokumentu.

Namen za evangelizacijo nas februarja vabi k molitvi, da bi se odpirale nove možnosti za dialog in srečevanje med krščansko vero in azijskimi narodi. »Ko gledamo veliko azijsko celino, z njenim prostranim obsegom dežel, njenimi starodavnimi kulturami in tradicijami, se zavedamo, da so v Božjem načrtu vaše krščanske skupnosti resnično pusillus grex, majhna čreda, kateri pa je kljub temu bilo zaupano poslanstvo, da luč evangelija prinaša vse do meja zemlje. Tako kot majhno gorčično zrno …« Tako so se glasile besede svetega očeta v govoru azijskim škofom, ko se je 17. avgusta 2014 srečal z njimi med apostolskim obiskom v Južni Koreji.

Ko jih je spomnil na pomen dialoga in odprtosti, je kot izhodišče izpostavil lastno identiteto: »Če želimo na svoboden, odprt in ploden način komunicirati z drugimi, nam mora biti zelo jasno, kdo smo, kaj je Bog storil za nas in kaj zahteva od nas. In če naše komuniciranje ne želi biti monolog, mora v njem biti odprtost uma in srca za sprejemanje posameznikov in kultur. Brez strahu. Strah je sovražnik te odprtosti.« Našo najglobljo identiteto pa predstavlja »živa vera v Kristusa«. To pomeni biti ukoreninjeni v Gospodu. Vse ostalo je drugotnega pomena. Iz te globoke identitete, žive vere v Kristusa in ukoreninjenosti v Njem se začenja dialog.

Slovenski molitveni namen februarja pa je, da bi ljubili in ohranili lepoto narave, ki jo je Bog namenil naši deželi in našemu narodu. »Če se naravi ali okolju ne približamo s takšno odprtostjo za čudenje in občudovanje, če v našem odnosu s svetom ne govorimo več jezika bratstva in lepote, bodo naše drže, drže gospodovalca, potrošnika ali popolnega izkoriščevalca naravnih zalog, nesposobnega postaviti meje svojim neposrednim interesom. In nasprotno,« kakor piše papež v svoji okrožnici, »če se čutimo tesno povezane z vsem, kar obstaja, bosta treznost in skrb privreli na dan sami od sebe.«

Vir: Radio Vatikan