Temna stran razumevanja tragedije v Parizu

| 25.11.2015, 14:39 Jože Bartolj

Mesec dni pred premiero sedmega dela Vojne zvezd so vojaki Islamske države sejali smrt med razvedrila iščočimi Parižani. Z napadom v največjem mestu Evropske unije so storilci pokazali, da so dobro pripravljeni in da lahko udarijo, kadar hočejo in kjer hočejo. Kaj želijo doseči in kako naj se človek odzove na teror?

Strategija teroristov je znana: zasejati strah in sprožiti nasilno reakcijo. Terorist nima nič proti svoji žrtvi. Ta je zanj zgolj sredstvo, ki izzove reakcijo: bodisi preplašenost in podreditev bodisi odpor in konflikt. Vendar se perverznost terorizma ne konča s tem, da nas postavi pred ti dve slabi alternativi. Veliko bolj tragično je spoznanje, da obe koristita terorističnemu strategu. Njegov cilj ni dobiti te ali one bitke, ampak sejati negotovost, nasilje in uničenje. Terorizem je asimetričen, en fanatičen terorist lahko ustrahuje milijon ljudi.

Fanatizma ni mogoče premagati

Država lahko premaga drugo državo, ne more pa zmagati v boju proti fanatizmu. Aleksander Veliki, Anglija, Sovjetska zveza, Združene države Amerike so ena za drugo bankrotirale v zakotnem Afganistanu in malo manj zakotnem Iraku. Edina razumna strategija boja proti fanatizmu je, da se mu izogneš. Če se mu že ne moreš izogniti, se vsaj ne pusti sprovocirati, da se ti ne zgodi to, kar se je omenjenim velesilam, in se ne spremeniš v policijsko državo. V vsakem primeru pa prisluhni legitimnim zahtevam odtujenega dela prebivalstva, med katerim se fanatiki uspešno skrivajo.

Slovenci imamo s terorjem, žal, bogate izkušnje, a ne kaže, da smo se pripravljeni učiti na njih. Citiram Kardelja v izvirnem jeziku: “Kod nekih drugova postoji bojazan od represalija, od uništavanja sela i ljudi … U ratu se ne smijemo plašiti uništavanja čitavih sela. Teror će bezuvjetno dovesti do oružane akcije. Treba izazvati njihovu akciju.”*

Metoda terorista je nasilje, uničenje, smrt, iz katerih nastaneta utopični novi svet oziroma kruto streznjenje. Kardelj in boljševistični revolucionarji leta 1942 okupatorja niso napadali zato, da bi ga premagali – za kaj takega so bili preveč razumni. Ne, napadli so ga zato, da bi se okupator znesel nad njihovimi ljudmi, nad Hrvati in Slovenci, v upanju, da bodo v nastali zmedi in brezupu prevzeli oblast. Neposredno nasilje je za terorista zgolj detonator, ki sproži verižno reakcijo uničenja. (Večine Slovencev spomeniki Kardelju in Kidriču ne motijo, zato se bojim, da nas prej ali slej čaka grenak popravni izpit.)

Kriviti žrtev za njeno usodo

Ne manjka glasov, ki krivdo za pokol pripisujejo Francozom. To ni težko: njihov laicizem je lahko nestrpen do religije (spomnimo se samo na Charlie Hebdo). Njihova kolonialna politika je pustila nezaceljene rane tako v Afriki in na Bližnjem vzhodu kot v predmestjih Pariza.

Drugi krivijo muslimane kar počez, da se upirajo civilizaciji in modernizaciji, da so primitivni in nasilni. Ali pa opozarjajo na desetletja dolgo trpljenje muslimanov in Arabcev, na mesta, kjer enako nekrive žrtve štejejo ne v stotinah, ampak v stotisočih. Vse to drži. Nič od tega ne more upravičiti terorizma in ga še manj dokončno razložiti.

Življenje je skrivnost, ki je ne boste dokončno razumeli

Ko se je v začetku našega štetja v zakotni Palestini podrl stolp in pod seboj pokopal večje število nič krivih meščanov, se je hitro razširilo mnenje, da so ti ljudje pač morali biti večji grešniki od onih, ki so nesrečo preživeli. Se pravi, da so si na neki način zaslužili svojo nesrečno usodo.

Napaka, jih je poučil Jezus.

Prvič, vseh nesreč in tragedij ni mogoče razumsko razložiti. Sprijaznite se s tem: življenje je skrivnost, ki je nikoli ne boste dokončno razumeli.

Drugič, ko iščete razloge za tragedijo, tega ne počnete iz ljubezni do resnice, niti ne iz nedolžne radovednosti, pač pa zato, ker vas je strah. Zato želite razložiti nesrečo ali najti krivca, ker ne morete sprejeti temeljnega dejstva: izredno ranljivi ste, nad življenjem imate zelo malo nadzora.

Zato: ne sprašujte se, s čim so si nesrečni Palestinci (ali Parižani) zaslužili takšen konec, zamislite se raje nad lastno ranljivostjo in krhkostjo ter se vprašajte, kako se boste izognili podobnemu koncu. Konkretno: ne prepustite se paranoji, obenem pa poskrbite za boljšo gradnjo in nadzor.

Kako pridemo do totalitarne policijske države

Vrnimo se k Vojni zvezd, tej simpatični mitološko-teološko-psihološki enolončnici, ki pripoveduje o boju med dobrim in zlim. Zanimivo in za nas pomembno je razumevanje zlega. Človek postane ranljiv za zlo takrat, kadar se prepusti strahu, jezi, sovraštvu, poželenju. Ta čustva mu zameglijo pogled in pripeljejo do tega, da se življenjska sila vesoljstva v njem izmaliči v svoje nasprotje: uničenje in smrt.

Lucas je s tem zadel bistvo filozofij, mitologij in religij (vključno z njihovimi modernimi oblikami psihoanalizo in marksizmom): zlo izhaja iz poželenja, strahu, zavisti, sovraštva.

Adam in Eva sta imela ves svet, le ena jablana jima je bila prepovedana. Morala sta imeti tudi to jablano, ne zato, ker bi jo potrebovala, ampak zato, ker nista imela zadosti. Nista sprejela omejitev, nista prenesla, da bi bila manj kot Bog. Težnja po popolnem nadzoru nad kriminalom privede do najvišje oblike kriminala: totalitarne policijske države.

Prilivanje olja na ogenj

Temna stran nas bo želela prepričati, da je treba vzeti stvari v svoje roke, kaznovati storilce, okrepiti policijo in vojsko, stopnjevati bombardiranje na Srednjem vzhodu in v severni Afriki, se ograditi z neprepustnim zidom. V uho nam bo šepetala obljube o popolni družbi, v kateri ni kriminala, kjer se nam ne bo treba ničesar bati.

Če ji bomo prisluhnili in šli v vojno (mimogrede, to so že storili naši bratranci na drugi strani Atlantika, lahko bi se kaj naučili iz njihove izkušnje), bomo le prilili olje na ogenj. Zlo namreč ni uvoženo od zunaj. Za vsakega kriminalca, ki k nam pride iz Afganistana ali Sirije, najdemo deset kriminalcev med nami. Še več: z vsakim nasilnim dejanjem je več nasilja na svetu.

Kako je Anakin Skywalker postal Darth Vader

Anakin Skywalker ni mogel sprejeti smrti svoje mame. Strah ga je bilo, da bo umrla njegova ljuba. Želja, da bi imel nadzor nad življenjem in smrtjo, ga je spremenila v Dartha Vaderja, tirana in morilca. Mame seveda ni dobil nazaj in tudi ljubo je izgubil. Ostal je sam, hermetično zaprt v črni oklep – pol človek, pol stroj. Ustrašil se je nočne more.

Nasedel je temačnemu zapeljivcu in njegovim praznim obljubam o nesmrtnosti, o življenju brez težav. Na koncu je z lastnimi rokami uničil tisto, kar je želel ohraniti. Tragična usoda človeka – in kulture! –, ki ne sprejme svojih meja.

*Pri nekaterih tovariših obstaja strah pred represijo, pred uničevanjem vasi in ljudi … V vojni se ne smemo bati uničevanja celih vasi. Teror bo brezpogojno privedel do oboroženih akcij. Potrebno je izzvati njihovo akcijo.

 

Več komentarjev na Casnik.si