Marjan BuničMarjan Bunič
Andrej NovljanAndrej Novljan
Andrej ŠinkoAndrej Šinko

Pravična vojna?

| 16.11.2015, 09:37

Te dni posebno težo dobivajo pomenljive besede, ki jih je papež Frančišek izrekel avgusta 2014, ko je ob 100 letnici I. svetovne vojne obiskal Sredipolje ob Soči, kjer je pokopana množica žrtev te morije. "Tudi danes, po drugi polomiji še ene svetovne vojne, lahko govorimo o tretji svetovni vojni, ki bo z zločini, pokoli in uničenjem šla do konca," je opozoril v pridigi in pri tem jasno imenoval temeljne vzroke: pohlep po denarju in oblasti, geopolitične interese in načrte, ter interese vojne industrije.

Včeraj dopoldne je v Parizu, v katedrali Notre Dame maševal ordinarij francoske vojaške škofije monsinjor Luc Ravel. V nagovoru po evangeliju je opozoril, da je Francija že več let v vojni in da je petkov napad eden izmed tragičnih dogodkov te vojne, ki pa se je zgodil v središču Pariza. Tudi januarski napad na uredništvo satiričnega lista Charlie Hebdo ne bi smeli razumeti le kot napad na svobodo izražanja, ampak kot del vojne, v kateri je Francija. Ta vojna je bila za mnoge Francoze daleč in so zanjo slišali le iz medijev. Odvijala se je v Maliju, v Nigeriji, v Iraku in Siriji, zdaj pa je tukaj. Grozljivo pa je, da moralo sredi med nami umreti več sto ljudi, da smo začutili vojno v kateri smo, je še dejal škof Ravel.

Po krvavih pariških dogodkih se veliko govori tudi o t.i. pravični povračilni vojni. O tem na svojem blogu razmišlja tudi p. Branko Cestnik. Njegovo razmišljanje objavljamo v celoti.


 

Kakšna vojna proti Islamski državi?

Če nasilje, premoč ali zanemarjanje čuta za skupnost izvirajo iz kraljeve oblasti, gre to imeti za nepravičnost in zločin, to obsoja tako verski zakon kakor tudi politična modrost.

Ibn Haldūn, arabski mislec, XIV. stoletje, v delu Mukadima. Uvod v knjigo primerov

 

Zdi se skoraj nemogoče misliti, da bi v atomskem veku bila vojna uporabljena kot sredstvo za doseganje pravičnosti.

Janez XXIII., leta 1963, v okrožnici Pacem in terris (Mir na zemlji)

Iz obrambe v napad?

Še smo pretreseni zaradi krvavih pariških dogodkov. Islamska država tokrat ni udarila po razvidnem političnem cilju, kot je bilo v primeru napada na uredništvo Charlie Hebdo, kar smo razlagali kot napad na svobodo govora. Pač pa se je v Parizu zgodil – kot sem tvitnil dan potem - napad na rock'n'roll, na šport, na večer ob fast foodu in vinu, na prosti čas, skratka, napad na nas, ker smo, kakršni smo. Po 13. novembru smo tarče Islamske države vsi, ki živimo na nam lasten evropski način. Bolni islamistični umi nas imajo na muhi že zato, ker smo kristjani, ker smo ateisti, ker smo humanisti, ker pijemo alkohol, ker plešemo na veselicah, ker se valjamo po blatu na rock festivalih, ker se sončimo na plaži. Niti to, da smo muslimanskim beguncem odprli meje in dokazali evropsko človekoljubje, nas ne reši. Za fanatike smo vsi le Alahovi kazni zapisani “neverni psi”, t.j. nižja bitja, ki jih je dovoljeno pobiti.

Vsako napadeno bitje se brani. Po pariškem pokolu se bo zato gotovo okrepila naša obrambna drža glede tega, kar prihaja z Jutrovega. Tudi glede beguncev. Če smo do zdaj tehtali gostoljubje do beguncev in lastno varnost ter se odločali najprej za gostoljubje nato za varnost - kar je vsekakor znak, da smo Evropejci še Kristusovo potomstvo - bomo poslej na prvo mesto postavljali varnost. Ta zasuk je naraven in če ga bomo modro zastavili, ne bo na škodo beguncev, ki so med nami.

Veliko bolj težek in dolgoročno tvegan je naslednji korak - korak iz obrambe v napad. Islamska država mora pasti, kot je padla nacistična Nemčija. To je zdaj že jasno. Dan potem zahodni politiki govorijo o nujnih “silovitih in neusmiljenih dejanjih” za zaščito Francije (F. Hollande) ter da Islamske države ni dovolj “zamejiti, temveč jo je treba poraziti” (H. Clinton). V. Putin v tej smeri vojaško že deluje in zato žanje simpatije - ne samo tistih iz obvezne kvote rusofilov, ki jih najdeš v vsaki naciji – pač pa tudi mnogih drugih levičarjev in desničarjev iz širnega sveta.

“Križarji vs. Saraceni”?

Historia magistra vitae est. Da je zgodovina učiteljica življenja, so rekli Latinci. Toda zdi se, da se bolj slabo učimo. Kajti, kot se najavlja, je pred nami še eno večje vojaško posredovanje Zahoda na Bližnjem vzhodu. Večno vračanje istega? Sama po sebi se namreč vsiljuje podoba tako “saracenskih” vdorov v Evropo kot “križarskih” vdorov v srce Levanta. Kot da sta ti dve civilizaciji igrači v areni ciničnih bogov in se morata zaradi njih zabave in po samo njim znanih urnikih vsake toliko stepsti.

Papež Janez Pavel II. je bil odločno tako proti prvemu (1991) kot proti drugemu (2003) posredovanju zahodnih sil v Iraku. Za razliko od politikov, ki so voljeni vsake štiri leta, papež stvar vidi drugače in dolgoročneje. Vojne zahodnjakov na Bližnjem vzhodu namreč resda rešijo kak sprotni problem, a obenem ustvarjajo konfliktna stanja na zalogo. Na ulicah navidezni mir, po kleteh se istočasno krepi zver.

Je pa 13. januarja 2003, v času priprav na posredovanje v Iraku, papež Janez Pavel II. v nagovoru diplomatskemu zboru dejal: “Ne smemo si pomagati z vojno, četudi bi slednja zagotovila neko skupno dobro. Vojna pride v poštev le kot skrajna možnost (estrema possiblità) ob spoštovanju precej strogih pogojev (ben rigorose condizioni).” Torej papež, ki je bil proti vojnama v Iraku, se na načelni ravni vendarle ni odrekel starodavni doktrini o pravični vojni, ki jo povzema tudi Katekizem katoliške Cerkve (prim. KKC 2263 in 2309).

Pogoji, da je vojaško posredovanje upravičeno

Kateri so ti “precej strogi pogoji”? Jih bo morebitno odločnejše vojaško posredovanje proti Islamski državi upoštevalo? Na podlagi tradicionalnega katoliškega nauka o pravični vojni, si zastavimo sedem vprašanj. Le če na vseh sedem odgovorimo pritrdilno, je vojaško posredovanje upravičeno (pravično). Dovolj je, da pri enem izmed njih dvomimo ali nanj celo odgovorimo nikalno, vojaško posredovanje ni upravičeno.*

1. Ali bo vojaški poseg odobrila legitimna avtoriteta?

Avtoriteta, ki naj bi odobrila to vojno, bi moral biti Varnosti svet ZN. Izjemno pomemben je pristanek regionalnih sil kot Iran, Turčija, Saudska Arabija. Avtoriteta in sodelovanje islamskih držav je potrebna tudi v izogib v naši kolektivni (pod)zavesti čemečega vzorca “križarji vs. Saraceni”.

2. Ali je razlog za vojaški poseg tehten in pravičen?

Razlog je nezaslišano nasilje Islamske države do civilnega prebivalstva na svojem območju, nasilje ki dobiva razsežnosti genocida, ter njena teroristična dejavnost drugod po svetu. Vojno posredovanje se bo lahko naslonilo zgolj na ta razlog. Še najmanj primeren razlog je maščevanje.

3. Ali je namen posredovanja iskren in pravičen?

Končni namen mora biti zaustavitev nasilja, zaščita ubogih ter vzpostavitev miru v regiji. Če bodo napadalci (Zahod in regionalni zavezniki) pri tem potihoma zasledovali druge ekonomske in politične cilje, posredovanje ni upravičeno.

4. Ali je uporaba sile zadnje sredstvo?

Dokler obstajajo kakršnekoli možnosti za diplomatsko in politično rešitev sovražnosti z Islamsko državo, ne smemo uporabiti sile. Takih možnosti, kot je trenutno videti, žal ni na vidiku.

5. Si lahko z gotovostjo obetamo, da bo vojaško posredovanje uspešno?

Je Islamsko državo sploh moč vojaško poraziti? Ali je zagotovljeno, da bo vojaški poseg hiter in učinkovit? Se bo grožnja terorizma po vojaškem porazu Islamske države res zmanjšana?

6. Ali bo pridobljena dobrina odtehtala povzročeno škodo?

Kljub uspešnemu posegu lahko nastopi veliko beguncev, civilnih žrtev, ogromno je lahko materialne in okoljske škode. Smo prepričani, da bo več koristi kot škode?

7. Ali bodo uporabljena pravična sredstva?

Ali bo vojna potekala s takšnim orožjem in po takih postopkih, da bo čim manj žrtev, uničenja, stranske škode?

 


Vabljeni k prebiranju bloga p. Branka Cestnika!

 

Obzorja duha (photo: Zajem zaslona) Obzorja duha (photo: Zajem zaslona)

Cenzura v oddaji Obzorja duha?

»Žalostna sem zaradi dogajanj... Nov prevod Svetega pisma iz izvirnih jezikov v slovenski jezik, vrhunsko delo v slovenski zgodovini za študij in razumevanje nam vsem, prispevek v oddaji Obzorja ...

Družine potrebujejo spodbud in medsebojne podpore ter zgledov.  (photo: lj_nadskofija) Družine potrebujejo spodbud in medsebojne podpore ter zgledov.  (photo: lj_nadskofija)

Vzemimo Boga zares

Živimo v duhovni shizofreniji, ki na prvi pogled ni prepoznavna. Na eni strani poudarjamo, kako imamo pravico izbrati lastni slog in stil življenja, kako je naša pravica izbira identitete, celo ...

Skrbno izbirajmo obutev.  (photo: PixaBay) Skrbno izbirajmo obutev.  (photo: PixaBay)

Zakaj je dobro kupovati obutev popoldne?

Vida Ozis je ustanoviteljica blagovne znamke AN.NIKA, je direktorica Centra medicinske pedikure, razvila je medicinsko sponko - vse ostale, ki so prisotne na domačem trgu, so iz uvoza. Večina si ...