FOTO: Pričevalci, ki delajo in garajo, noč in dan...

Madagaskar_2015 | 10.10.2015, 15:45

S temi besedami včerajšnji zapis v blogu sklepa Jure, v njem pa ob slovesu z misijona Ampitafa, misijona, na katerem deluje Janez Krmelj in je v organizacijskem smislu del Akamasoe, ki jo vodi Peter Opeka, razmišlja o spoznanjih minulih dni.

Da pa besede ne bodo vzete iz konteksta, malce širši zaključek Juretovega zapisa:

Sicer pa, česa vsega ne znajo! Ko vidiš ceste, mnoge stavbe, bolnišnice, šole, porodnišnice, vodne elektrarne, sončno energijo, ki razsvetljuje hišo, vse kar so zgradili, obnovili, zastavili na novo, ko doživiš nedeljsko mašo v veseli skupnosti, žar misijonarja pridigarja, ko vidiš na misijonu popravljene amortizerje tovornjaka, ki premaguje nemogoče ceste … Spoznaš, da je ni stvari, ki bi je misijonarji in misijonarke ne znali! Arhitektura, tehnično znanje, katehetske veščine! Koliko darov premorejo in česa vsega se lotijo, ker so prisiljeni v to. To je neverjetno!

Če hočeš živeti in delati v tem okolju in skrbeti za njegov razvoj, moraš biti Superman! Kar nekaj smo jih spoznali na naši poti. Ko bi videli kako skromni so! Pričevalci, ki kar trajajo in delajo, garajo. Noč in dan, dolga leta. Ne, misijonarji niso kitajska roba. Ne!

Slovo odmeva

Na misijonu Ampitafa je našim trem fantom uspelo postaviti oddajnik, ki je razširil slišnost tamkajšnjega škofijskega radia Rakama, hkrati pa so na misijonu postavili tudi manjši studio, ki prek tega oddajnika lahko oddaja svoj lokalni program.

V današnjem jutranjem oglašanju pa smo lahko slišali, kako so se na misijonu poslovili od naših treh sodelavcev:

"Preden odidete domov", je govoril misijonar Janez Krmelj, "so se v našem misijonu zbrali sodelavci", in potem nekoliko šegavo nadaljeval, "naši predstavniki ljudstva."

Zbrali so se tesni sodelavci misijonarja Janeza, med njimi dolgoletna zdravnica, ki dela v tamkajšnji bolnišnici, babica, ki pomaga pri porodih, skrbni delavci, ki skrbijo za čistočo v bolnišnici, pa učiteljska skupina tamkajšnje nižje gimnazije in osnovne šole.

Zahvalili so se Marku, Izidorju in Juretu za njihovo pomoč, za obisk in pozornost, ki so jo namenili misijonu in življenju ter delu tamkajšnjih ljudi. Izrekli so hvaležnost, da sta se povezali dve deželi in povedali, da veliko pomoči dobijo prav po zaslugi prizadevanj in dela misijonarjev.

Preko misijonarjev ne dobijo samo socialne pomoči, temveč tudi pomoč na številnih drugih za življenje pomembnih področjih. Zahvalili so se jim z iskrenostjo v srcu in veseljem v očeh ter, res pravim, "malgaškim", puranom. Zbrani so našim sodelavcem zaželeli srečno pot nazaj domov in naj z Božjo pomočjo naredijo še veliko dobrega. Na Madagaskarju pa še kdaj nasvidenje, so sklenili ob stisku rok.

Radio Rakama prinaša novo upanje

V popoldanskem javljanju je Jure k pogovoru povabil očeta Aleksandra, urednika radia Rakama in se z njim pogovarjal o načrtih, razmerah na Madagaskarju in vlogi Katoliške Cerkve na rdeči celini.

Jure: Kakšne načrte imate za radio Rakama, oče Aleksander?

Oče Aleksander: Želim si, da bi radio Rakama izobraževal, dajal le dobro, koristno. Želim si, da bi ljudje ob poslušanju našega radia širili svoja obzorja, da bi lahko živeli svobodno. Prepričan sem, da z radijsko pomočjo razvijaš določeno področje, celotno državo. To bi radi dosegli. Zavedam se, da novice in ostale vsebina ne more biti vse, kar radio prinese. Radi bi izobraževali in ljudem pomagali v njihovih življenjih, ki so dandanašnji zelo uboga.

Jure: Ko se v teh dneh pogovarjamo v z misijonarji, jim vedno zastavim vprašanje, kakšen je Madagaskar danes?

Oče Aleksander: Madagaskar je danes zelo revna dežela. Nismo v razvoju ,prav nič se ne razvijamo, ne rastemo v nobeni smeri. Mislim, da smo trenutno v veliko slabšem položaju, kot smo bili nekdaj pred leti, desetletji. Tudi v tem v vidim nalogo našega radia, da bi ljudem znali vlivati pravi pogum. Rado bi jim povedali, da je res, da živimo v revščini, vendar tudi, da ne smemo izgubiti upanja. Radi bi vlivali pogum vsem, ki slišijo glas rada Rakama.

Jure: Delo duhovnikov, misijonarjev ni le to, da skušate skrbeti za hrano, gmotne reči, ki jih revni ljudje nujno potrebujejo, ampak tudi za duhovno vsebino. Kakšna je na Madagaskarju vloga Katoliške cerkve?

Oče Aleksander: Katoliška vera ima velik vpliv, pomembna je. Večina prebivalstva na Madagaskarju je katoliške veroizpovedi, čeprav morda ne obiskujejo več bogoslužja, ne hodijo v cerkve. Zato se mi zdi, da je v teh časih naloga misijonarjev in duhovnik na Madagaskarju, da se približajo ljudem, da poiščejo ljudi in jih nagovorijo. Ne smemo stati za cerkvenimi zidovi, treba je iti ven, obiskati moramo vsako hišo, biti moramo blizu ljudem. Prav to je tisto, kar nam naroča tudi papež Frančišek.