Blaž LesnikBlaž Lesnik
Boštjan SmoleBoštjan Smole
Rok MihevcRok Mihevc
Jurij Paljk (foto: Izidor Šček)
Jurij Paljk

Različnost pomeni bogastvo, dovoliti si razmišljati drugače tudi

Slovenci po svetu | 18.08.2015, 09:16 Matjaž Merljak

Enotni v različnem doma in v svetu, vedno zavezani skupnemu dobremu in lepemu je bil naslov razmišljanja Jurija Paljka, odgovornega urednika tednika Novi glas, na letošnjem vseslovenskem srečanju v državnem zboru.

Jurij Paljk se je rodil v Velikih Žabljah na Vipavskem, od leta 1978 živi v Italiji, kjer se je vključil v življenje in delo slovenske narodne skupnosti. Živi v vasi Terzo pri Ogleju. Izdal je več pesniških zbirk, leta 1999 pa dvojezično antologijsko zbirko pesmi Kako je krhko, leta 2003 pa večjezično zbirko Reka. Izdal je tudi izbor radijskih oddaj z naslovom Očetovstvo malo drugače. Aprila 2015 je prejel literarno nagrado Vstajenje za knjigo zapisov Kaj sploh počnem tukaj.

Spoštovani predsednik Državnega zbora dr. Milan Brglez, spoštovani gospod minister za Slovence v zamejstvu in po svetu Gorazd Žmavc, spoštovani predsednik Komisije za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu gospod Ivan Hršak, spoštovane zbrane gospe in gospodje, vsi, ki ste v domovini Sloveniji doma, in vsi tisti, ki jo nosimo v srcu, a živimo izven meja Republike Slovenije!

Najprej bi se rad iskreno zahvalil gospodu Ivanu Hršaku in njegovi ekipi za povabilo v Državni zbor, ta hram demokracije, kot ga je zelo lepo poimenovala gospa Barbara, ki me je po elektronski pošti v imenu predsednika Komisije povabila na že 15. Vseslovensko srečanje, ki se ga sicer že po poklicni poti vsako leto udeležujem, saj gre za enega tistih odmevnih dogodkov v domovini, ki nam, Slovencem, ki živimo izven nje, veliko pomeni.

Sami ste slišali, da Republiko Slovenijo sam imenujem domovina, ker je zame res tako, saj je Slovenija moja očetnjava in prav bi bilo, da jo Slovenci tako doživljamo, v dobrem in seveda tudi v slabem.

Slovenke in Slovenci v tujini za uspešno Slovenijo je naslov današnjega srečanja in prav je tako, saj si moramo vsi po vrsti, kjerkoli že smo, skupno prizadevati za skupno dobro in lepo, ali, kot sem naslovil sam svoj priložnostni nagovor, biti moramo enotni v razli

nem doma in v svetu, vedno zavezani skupnemu dobremu in lepemu!

Morda se bo komu zdel ta naslov preveč retoričen, neprimeren, a sam še vedno trdno verjamem, da smo lahko enotni in zavezani skupnemu dobremu in lepemu, čeprav smo med seboj različni, pravzaprav moramo to tudi ostati. Kakšen dolgčas bi na svetu in tudi pri nas bil, če bi bili vsi enaki, kakšen porazen dolgčas!

Različnost pomeni bogastvo, dovoliti si razmišljati drugače tudi, biti zavezani skupnemu dobremu in lepemu pa je obveza, če nam je seveda mar za svojo domovino, očetnjavo!

Eden od očitkov, gre seveda za neupravičene očitke in mestoma tudi zelo žaljive, vsem nam, ki ne živimo v domovini Sloveniji, a z njo dihamo, upamo, živimo, jo nenazadnje tudi v tujini predstavljamo s svojim delom in življenjem, je ta, da nosimo domovino v srcu predvsem zaradi tega, ker v nji ne živimo, in zato, ker da imamo od nje samo koristi, sami pa ne prispevamo ničesar.

Gre seveda za veliko zmoto in žaljivko, ki zaboli vsakogar izmed nas, ki nosimo domovino v srcu in smo njeni ambasadorji že s tem, da smo v tujini Slovenci. V dobrem in slabem, seveda.

Naj se sam, kot odgovorni urednik slovenskega tednika Novi glas v Italiji in kot človek, ki živi od dela v slovenski ustanovi v Italiji, najprej iskreno zahvalim vsem vam, predvsem pa domovini Sloveniji za vso pomoč, ki nam jo daje, saj bi sicer manjšinski tednik, kakršen je naš, ne mogel izhajati, vsaj v takem obsegu, kot je, zagotovo ne. Zahvala gre tudi za vso pomoč, ki jo Slovenija daje našim otrokom, ki študirajo v domovini, in z velikim veseljem lahko povem, da jih je vse več, ki prihajajo v domovino na univerzo v Slovenijo iz Italije, kar je dober obet za prihodnost, pa čeprav se sami zavedamo, kako težko je za mlade danes. Saj ni res, da včasih ni bilo težko, tudi Novi glas je namreč sad združenja dveh tednikov v enega, ker je Novi glas pravzaprav doslej edina velika združitev, nastal je iz tržaškega tednika Novi list in goriškega Katoliškega glasa, ki se je pred dvajsetimi leti zgodila pri nas v Italiji in je živ dokaz, da se zmore narediti več, bolje in lepše, če se le hoče. Pri Novem glasu smo hvaležni za vsako pomoč in smo seveda zaskrbljeni kako naprej, ker so tudi nas doleteli finančni rezi, kar je živ dokaz, da nismo nič posebnega, da je tudi narodna manjšina v Italiji samo del slovenskega naroda, domovine Slovenije, ki je sedaj v primežu finančne, gospodarske in družbene krize.

Na tem mestu pa bi rad poudaril, da se morate prav tu, v hramu demokracije, kar Državni zbor RS je in mora biti, ostati tudi v prihodnje, še kako zavedati, kako pomembne so slovenske ustanove v zamejstvu po svetu za ves slovenski narod, seveda najprej za narodno manjšino v Italiji, a posredno za ves slovenski narod in domovino samo.

Pri Novem listu, Katoliškemu glasu prej in pri Novem glasu danes smo se tisti, ki smo jih soustvarjali, vedno zavedali, da narodna manjšina ne more obstati, če se ne nasloni na večinski narod, če za seboj nima domovine Slovenije, preprosto: če naš človek v Italiji ne ve, da se lahko zanese na pomoč domovine. Seveda ne govorim samo o finančni pomoči, ki je seveda prepotrebna, če hočemo, da bodo temeljne slovenske ustanove obstale in dobro delovale tudi v prihodnje, ampak govorim o tisti zavesti, da pripadaš slovenskemu narodu, da si del domovine Slovenije, da lahko zahtevaš zase svoje temeljne pravice, a v šestdesetmilijonskem morju italijanskega naroda pri tem nisi sam, ker veš, da je ob tebi domovina, država, Republika Slovenija. To je izjemno pomembno, verjemite, da je, kot je pomembno, da pripadnik slovenske narodne manjšine v Italiji pozna in je del slovenske kulture, življenja naroda samega, da čuti, živi slovenstvo in Slovenijo.

Ne slepim se in zato vam ne tajim, da se je odnos do narodne identitete, samobitnosti, tudi pri nas spremenil, saj smo kot narodna manjšina samo del današnjega globaliziranega sveta in to na vseh področjih, tudi na področju narodno mešanih zakonov, ki v naše vrste prinašajo nove izzive, pravzaprav novo bogastvo, saj so otroci narodno mešanih zakoncev bogastvo; že od malega namreč živijo, čutijo tako slovensko kot seveda tudi narodno pripadnost drugemu narodu in prav zato mora biti naša domovina dom prijaznih ljudi, odprtih, širokih, zanimivih ljudi. Vse več je tudi otrok iz italijanskih družin, ki obiskujejo šole s slovenskim učnim jezikom. S seboj zares prinašajo težave, ker se morajo v šoli jezika šele naučiti, a tudi priložnost za vse vpletene v ta nova razmerja, seveda najprej za nas, da jim našo kulturo, naš svet, našo domovino približamo, da postane del njih!

Za nas, Slovence, ki živimo v Italiji, se je včasih reklo, da smo most med dvema kulturama, da smo ljudje ob meji, danes se govori, kako meja ni več, ali pa se spet prazno besediči o tem, kako so meje ostale v naših glavah, ker da državnih meja ni več. Da to ni res, pričajo sedanji veliki problem s priseljenci, ki se jih razviti Zahod otepa prav tako, kot se je otepal Novi svet naših prednikov, ki so morali na tuje. V domovini nas nekateri gledajo postrani, češ, da smo Italijani, saj ljudje v Sloveniji premalo poznajo našo stvarnost, v Italiji se najdejo še vedno tisti, ki na nas gledajo z nezaupanjem, tudi zato nekateri izmed nas ne vedo, kje pravzaprav je njihov dom, kje je njihova domovina, kar je seveda pogubno. Že res, da so med name, tako v našem prostoru kot v domovini, tudi taki, ki prisegajo na neko prazno svetovljanstvo in se narodnih, državnih simbolov, domovine same sramujejo, a ti ne vedo, da svetovljan ne moreš biti, če ne veš, kdo si, od kod prihajaš, kaj si in ne kam greš! Sredi Pariza ali Rima si lahko svetovljan kot Slovenec le takrat, ko imaš v sebi trdnost lastnih narodnih, jezikovnih, kulturnih korenin, sicer si le eden več med tistimi, ki se danes v velikem svetu izgubljajo v vseprisotni gmoti današnje družbe brez sidrišč in trdnih temeljev.

Ko zase in za svoje rojake v Italiji torej zahtevam pravice, ker jih sam najprej drugim dajem, isto zahtevam tudi od domovine, da me sprejme kot sina, da vse nas, ki živimo izven meja Slovenije, ima za svoje hčere in brate! Zahtevam to pravico zase in za vse, ki se vsakodnevno borimo za slovensko besedo na jezikovno najbolj izpostavljenem in ranljivem področju. Ničesar ne prosim, ampak zahtevam, ker sem sam ambasador svoje domovine in ga ni italijanskega prijatelja, ki ne bi vedel, ko nas spozna, za Slovenijo, za njene lepote in za bogastvo, ki jo Slovenci hranimo in vnašamo v skupno Evropo. Veliko dobrega smo naredili, da so odnosi med Italijo in Slovenijo danes boljši, ne samo mi, ampak predvsem mi, z vsakodnevnim pogovorom, tudi z vsakodnevno trmo in vztrajanjem pri ohranjanju, uporabi in plemenitenju slovenskega jezika, predvsem pa s tem, da se nismo asimilirali v veliko italijansko narodno morje.

Niti ne veste, kako težko je, ko nas italijanski prijatelji sprašujejo, kaj se dogaja v domovini Sloveniji, pa naj gre za dnevne gospodarske polome ali pa za velikanski razkol, ki ga vsakdo, ki nas bolje pozna, takoj začuti. Ta pogubni Damoklejev meč, ki stalno visi nad vsem slovenskim narodom in nad domovino, ki ga moramo skupaj preseči. Za antropologe, proučevalce človeka, vseh prepričanj je pravi aksiom dejstvo, da je človek v zgodovini časov postal človek šele takrat, ko je pokopal sebi enakega. In zato vas tu, v hramu demokracije, naravnost rotim, da se to zgodi tudi v domovini Sloveniji: Da se torej dostojno pokoplje vse, ki so bili pobiti med in po vojni, pa če so Slovenci ali ne, vsi so namreč ljudje in večina od njih ima potomce, ki imajo pravico vedeti, kje so njihovi svojci pokopani.

Da, rotim vse nas in vas, tu, v hramu demokracije, da do dostojnega pokopa vseh žrtev vojne in povojnih pobojev pride, smo namreč sinovi in hčere žrtev in pobijalcev, vsi smo to!

In zato nihče nima pravice smešiti pravičnega narodno osvobodilnega boja in nihče nima pravice odrekati nikomur pravice do dostojnega pokopa!

Že leta 2003 sem v svojem slavnostnem govoru na gmajni v Bazovici, kjer imamo Slovenci svoje narodne junake, v hrbet ustreljene, citiral italijanskim prijateljem, ki samo nekaj metrov stran objokujejo svoje žrtve povojnih pobojev, velikega italijanskega kardniala Carla Mario Martinija, ki je zapisal, da smo vsi dolžni, če seveda hočemo postati normalna družba, sprejeti, skušati razumeti, imeti sočutje do bolečine drugega!

Od tu naj se začne ponovna skupna pot, iskanje ene in edine resnice o nas samih po različnih poteh, a zavezani moramo biti dobremu in lepemu! Ne moremo in ne smemo živeti drug mimo drugega, ampak smo dolžni živeti drug z drugim in skupaj iskati skupno dobro in lepo!

Ko s težavo razlagam italijanskim prijateljem to našo bolečino, se zavedam, da je med nami premalo sočutja, premalo pristno človeškega, toplega usmiljenja, premalo solidarnosti in premalo posluha za bolečino drugega. Kako si lahko drugače razlagamo plenjenje skupnega premoženja, zakladnice naše skupne domovine, kako si lahko drugače razlagamo dejstvo, da v današnji družbi naše slovenske domovine skorajda ni več sledu o krščanski socialni misli in ne več visoke laične etike, ki je še kako odlikovala naše velike može v preteklosti. In tudi ni več posluha za malega človeka, za tistega človeka, ki mu moram kot časnikar dajati glas, ker ga sam nima, ker so mu ga vzeli. Zato gre moja misel predvsem vsem tistim, ki so na rob potisnjeni in brez glasu v javnosti. Moja misel gre vsem tistim, ki se jim je s sramotno nizkimi pokojninami začrtalo strašno pričakovanje onemoglosti na stara leta, ko bodo samim sebi, otrokom in vsem nam samo še breme, ne pa spoštljive osebe. To pa zato, ker se jim je s sramotno nizkimi pokojninami vzelo vsako dostojanstvo.

In prav tu, v hramu demokracije, bi morali prav njim dati glas in vidljivost, predvsem pa sprejemati take državne zakone, ki bi onemogočali, da bi plenilci naše domovine še naprej in nemoteno nadaljevali s svojim roparskim početjem in ne bi zato policisti na cestah lovili samo nas, ki prehitro vozimo, ampak bi sodnikom s temi zakoni omogočili, da jim ne bi bilo več treba samo nas oglobiti zaradi prekrškov ter istočasno brezbrižno gledati stran, ko se pred očmi vseh vrstijo ropi stoletja!

Prej sem napisal, da sam lahko zahtevam to, a sam tudi dobro vem, koliko danes pomenijo besede z obrobja in še posebej le besede predstavnika narodne manjšine. Pa vendar! Začeti je treba pri sebi, vedno!

Ko me prijatelji iz osrednje Slovenije vprašajo, kako se Italija drži na površini, ker ima pač večina Slovencev iz domovine o Italiji zmotno predstavo, da gre za mafijsko državo, jim odvrnem samo to: “Italija ima veliko težav, tudi veliko davčnih utaj je, tudi mafijske družbe, celo sodstvo ima svoje napake, a sam sem prepričan, da Italijo držijo na nogah vedno in samo eni in vedno isti: Tisti, ki plačujejo davke, vse davke, in so pošteni!”

Recept je torej preprost. Sam si našo skupno in ljubo domovino predstavljam kot velik vipavski, kraški, goriški, istrski, primorski borjač, to naše prešerno in odprto dvorišče, ki je veliko več kot dvorišče samo, saj je to kraj srečevanj, kjer nikdar ni vse na mestu, kot bi moralo biti in ozkim ljudem to ni po godu, je pa na našem lepem borjaču prostora za vse ljudi, tudi in predvsem za ostarele in obnemogle je vedno na njem ustrezen stol, za otroke je vedno igrišče. Naš borjač je krasen, saj ga odlikuje širina morja, burja vedno odpiha zlobne misli in vse nezdrave bacile, figa nekje v kotu pripoveduje zgodbo o sladkosti življenja, stari sodi v kotu o naših prednikih, odvečno kamenje, ztare grede in korci pa o tem, da je naše življenje vedno živo, pesek o tem, da bomo še gradili, šterna o tem, da vemo, kako moramo zgledno skrbeti sami za okolje in čisto vodo, stari sodi imajo itak svojo zgodbo o možeh in ženah, ki so darove zemlje, sonca, vode znali deliti s sebi enakimi. Pod latnikom, pod našim gankom, s katerega je širen pogled, je vedno dovolj prostora za vse, miza je ravno dovolj velika, da se ob njej vedno najde prostor za nepovabljenega, a vedno dobrodošlega gosta, kajti vsi vemo, kako res je, kar so nas naše mame in stare mame učile, da je namreč tam, kjer je hrane dovolj za pet ljudi, dovolj še za šestega, murva nam govori o naši zavezanosti zemlji, oljka o tem, da vemo, kako lepa je sredozemska radoživost in veselje do življenja, mirna cipresa pa o tem, da nismo edini tu, saj nas spominja na večnost, na prednike in istočasno tudi na zanamce, kot nam tudi odpira okno v neznano, v vse tisto, kar nas presega, zato dela bolj človeške, minljive, a obenem tudi večnosti, dobremu in lepemu zavezane…

Da, lep je ta naš borjač, lepa je ta naša domovina in prav na vseh nas je, da taka postane in ostane!

Slovenci po svetu
Uporabljene plastenke (photo: Pixabay) Uporabljene plastenke (photo: Pixabay)

Res to potrebujem?

Praznujemo dan Zemlje – našega skupnega doma, kakor se večkrat izrazi papež Frančišek. Na svetovni in tudi slovenski ravni poteka več pobud, v katere naj bi bila vključena več kot milijarda ljudi ...

Družine zbrane pri maši na Brezjah (photo: Luka Mavrič) Družine zbrane pri maši na Brezjah (photo: Luka Mavrič)

Boga bodo vzeli zares!

Na Brezjah je bilo popoldne srečanje družin ljubljanske nadškofije. Geslo srečanja je bilo »Vzemi Boga zares!«. Srečanje so sklenili ob 16. uri s sveto mašo, ki jo je daroval nadškof Stanislav Zore.

Boj s pozebo v nasadih borovnic na ljubljanskem barju (photo: Rok Mihevc) Boj s pozebo v nasadih borovnic na ljubljanskem barju (photo: Rok Mihevc)

Kolikšno škodo je povzročila pozeba? #podkast

Po prehodu izrazite hladne fronte pred tednom dni, smo v petek, v nedeljo in včeraj bili priče pozebi. Razmere so se krajevno zelo razlikovale, prav vse sadjarje in kmete pa je strah, da to pomeni ...

Lojze Čemažar (photo: Jože Bartolj) Lojze Čemažar (photo: Jože Bartolj)

Pri svojem delu vedno izpostavi bistveno

Lojze Čemažar je z nami v oddaji Naš gost spregovoril o svoji umetniški poti, pomenu družine, šol, ki so ga oblikovale in se zahvalil za prejeto priznanje sv. Cirila in Metoda.