Nadškof Zore novomašnikom: Jezus v tabernaklju naj bo močno središče vašega življenja.

Cerkev na Slovenskem | 27.06.2015, 11:01 Marta Jerebič

V teh dneh v Cerkvi na Slovenskem že potekajo slovesnosti mašniških posvečenj. Ljubljanski in mariborski nadškof sta danes posvetila osem novih duhovnikov. V ljubljanski stolnici so bili posvečeni Blaž Dobravec iz župnije Bloke, Aljaž Kraševec iz župnije Sv. Trojica nad Cerknico, Gašper Mauko iz župnije Radovljica, Peter Možina iz župnije Matenja vas, Boris Rozman iz župnije Sora, kapucin br. Mitja Ponikvar iz župnije Cerknica in jezuit Andrej Brozovič iz župnije Ljubljana-Rakovnik. V mariborski stolnici pa je bil posvečen Marjan Ristič iz župnije Sv. Jurij v Slovenskih Konjicah.

Ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore je novomašnikom dejal, da je prva naloga vsakega duhovnika, da je z Jezusom in da je naravnan na govorico Božjega Sina. „Samo na ta način bo lahko v svet, v katerem se zdi, da kultura smrti postaja vedno močnejša, prinašal besede, ki so luč in življenje. … Če boste osebno zajemali iz Božje besede, boste govorili z glasom, ki ga bodo ljudje prepoznali. Začutili bodo, da ne govorite iz posvetne modrosti in ne iz naučenih spoznanj. Začutili bodo, da govorite iz notranjega srečanja z Gospodom in njegovo besedo.“

Novomašnikom je priporočil, naj Jezus v tabernaklju postane močno središče njihovega življenja: „Skupaj z njim se borite v preizkušnjah in skušnjavah, da jih boste mogli premagati. In kadar boste padli, skesano pojdite preden, da boste spoznali, da vas še vedno ljubi in vam odpušča,“ je dejal nadškof Zore in dodal: „Če se boste tako močno spoprijateljili z evharističnim Gospodom, vam zagotavljam, da bodo tudi ljudje to opazili in bo to postalo vaše najmočnejše in najbolj prepričljivo oznanjevanje.“

Ljubljanski nadškof je novomašnike še pozval, naj imajo radi ljudi, saj se bodo le tako znali boriti zanje z Bogom. Prav tako naj bodo usmiljeni. Jezus jih pošilja kakor jagnjeta med volkove. Opozoril jih je, da bodo velikokrat v skušnjavi, da bi tudi sami postali volkovi. „V tistem trenutku, ko bi začeli razmišljati ali ravnati tako, kakor delajo volkovi, bi se oddaljili od Jezusa. Prosim vas, da vedno ostajate njegovi. Ostanite jagnjeta, da bo Bog po vas lahko spreobračal volkove.“

Mame in očete novomašnikov je povabil, naj še naprej molijo zanje, za njihovo zvestobo in svetost, prav tako je k molitvi zanje in za nove duhovne poklice povabil celotno krščansko občestvo.

Celotni nagovor nadškofa Zoreta:

Spoštovani gospoda škofa, gospodje kanoniki, dragi bratje duhovniki, dragi bogoslovci, dragi diakoni, dragi redovniki in redovnice, dragi starši naših bratov, ki bodo danes posvečeni za mašnike, dragi bratje in sestre. Vera v Jezusa Kristusa je vera luči, je vera veselja. Ne veselja, ki bi bilo obljubljeno v neki daljni, morda komajda dosegljivi prihodnosti, ampak veselja v tem življenju, na tem svetu. To veselje izvira iz dejstva, da Jezus Kristus ostaja med nami na tem svetu. Na tem svetu izpolnjuje obljubo, da bo ostal z nami do konca sveta. Njegova navzočnost je luč našega življenja, je moč na naših poteh.

Na poseben način to veselje danes doživlja naša krajevna Cerkev, saj bomo posvetili nove duhovnike. Dragi bratje. Jezus vas je poklical, da boste v njegovem imenu oznanjali evangelij in posvečevali Božje ljudstvo. Tako kakor prve učence vas je poklical, da bi bili z njim. To je prva naloga vsakega duhovnika. Duhovnik mora biti z Jezusom. Sedeti mora ob njegovih nogah in poslušati besede svojega Učitelja. Svoje notranje uho mora imeti naravnano na govorico Božjega Sina. Samo na ta način bo lahko v svet, v katerem se zdi, da kultura smrti postaja vedno močnejša, prinašal besede, ki so luč in življenje. Če boste neprestano zajemali iz Božje besede, bo v vašem načinu razmišljanja vedno bolj prevladovala evangeljska logika, logika veselega oznanila. Če boste osebno zajemali iz Božje besede, boste govorili z glasom, ki ga bodo ljudje prepoznali. Začutili bodo, da ne govorite iz posvetne modrosti in ne iz naučenih spoznanj. Začutili bodo, da govorite iz notranjega srečanja z Gospodom in njegovo besedo. Zato naj bo premišljevanje Božje besede vaša vsakdanja jed. Škof Anton Bonaventura Jeglič je v svoj dnevnik zapisal: „O, kako lahko se duhoven izgubi, ako ne premišljuje vsak dan, ako si ne prizadeva, da prav vredno mašuje, ako ne ljubi Jezusa v tabernaklju.“ (23. november 1899).

Jezus v tabernaklju naj postane prijatelj, h kateremu boste vedno znova napotili svoje korake. Z njim se pogovarjajte o ljudeh, ki jih boste kot duhovniki srečevali, ki jim boste oznanjali, ki jim boste delili zakramente. Z njim se pogovarjajte o svojih bratih duhovnikih, da jih boste v resnici sprejemali kot brate, da boste skupaj z njimi gradili eno samo občestvo. Z njim se pogovarjajte tudi o samih sebi. Njemu se zahvaljujte za svoje veselje. Skupaj z njim se borite v preizkušnjah in skušnjavah, da jih boste mogli premagati. In kadar boste padli, skesano pojdite preden, da boste spoznali, da vas še vedno ljubi in vam odpušča. Jezus v tabernaklju naj postane tako močno središče vašega življenja, da vas bodo ljudje iskali v cerkvi, kadar vas morda ne bodo našli v župnijski pisarni. Če se boste tako močno spoprijateljili z evharističnim Gospodom, vam zagotavljam, da bodo tudi ljudje to opazili in bo to postalo vaše najmočnejše in najbolj prepričljivo oznanjevanje.

Zakrament mašniškega posvečenja je Jezus postavil na veliki četrtek, skupaj z zakramentom svete evharistije. Zato naj bo vaše duhovništvo neločljivo povezano z izpolnjevanjem Jezusovega naročila, naj skrivnosti njegove smrti in vstajenja obhajamo v njegov spomin. Globina in moč duhovnikove vere se vidi v načinu njegovega maševanja. Škof Jeglič govori o vrednem maševanju. Pri tem ne gre samo za to, da bi v sebi zatirali vsako grešno nagnjenje, ampak gre za pristen odnos do Jezusa Kristusa, ki bo po vas ponavzočeval svojo velikonočno skrivnost. Nobeno prijateljstvo ne prenese navajenosti in z njo povezane naveličanosti. Prijateljstvo z Jezusom Kristusom pa to prenese v še veliko manjši meri. Vsaka vaša maša naj bo nov izraz vere, ljubezni, ponižnosti in zaupanja.

Dragi bratje, imejte radi ljudi. Vedite, da ste vzeti izmed ljudi in postavljeni za ljudi v tem, kar se nanaša na Boga. Če boste ljudi imeli zares radi, se boste znali boriti zanje z Bogom, kakor se je z njim boril za ljudstvo Mojzes, ki je hotel biti izbrisan iz Božje knjige, če bi Bog ne odpustil greha ljudstvu (2 Mz 32,32). Če boste ljudi imeli radi, potem boste stali zanje pred Bogom kakor Abraham, ki se je pogajal za Sodomo (prim. 1 Mz 18). Če boste kot očaki stali pred Bogom za svoje ljudstvo, boste v svoje pastoralno delovanje nehote sprejeli metodo dobrega pastirja, ki ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi on stregel; ki je prišel iskat in reševat, kar je bilo izgubljenega. Radi boste sedeli v spovednici, saj se boste zavedali, da je spoved praznik Božjega usmiljenja. In tudi sami bodite usmiljeni, saj Gospod pravi: „Usmiljenja hočem in ne žrtve“ (Mt 9,13).

Jezus vas pošilja kakor jagnjeta med volkove (Mt 10,3). Velikokrat boste v skušnjavi, da bi tudi sami postali volkovi. Koliko priložnosti vam bo ponujenih, da bi tudi vi ravnali po volčje. Ne dajte se preslepiti. Ne dajte se premagati. Jezus ni udaril nazaj, ko so ga bili, Jezus ni nehal ljubiti, ko so ga sovražili, Jezus ni nehal oznanjati, ko ga niso poslušali in so odhajali od njega, Jezus ni nehal moliti, ko so ga zasramovali in preklinjali. Ostal je Božje Jagnje, ki odjemlje grehe sveta. V tistem trenutku, ko bi začeli razmišljati ali ravnati tako, kakor delajo volkovi, bi se oddaljili od Jezusa. Prosim vas, da vedno ostajate njegovi. Ostanite jagnjeta, da bo Bog po vas lahko spreobračal volkove.

Drage mame in očetje naših novomašnikov. Zahvaljujem se vam, da ste sprejeli Božjo ponudbo in tem svojim sinovom dali življenje. Ker ste bili pripravljeni biti Božji sodelavci pri posredovanju življenje, se danes lahko veselimo duhovniškega posvečenja naših novomašnikov. Vem, da ste med tistimi, ki zanje najbolj goreče in zvesto molijo. Še naprej vas prosim, da molite zanje. Naj ne mine dan, ko v ljubezni starševskega srca ne bi pred Boga položili svojih sinov. Molite za njihovo zvestobo in njihovo svetost. In ne pozabite. Čeprav bodo od danes naprej duhovniki, so še vedno vaši sinovi. Če boste presodili, da potrebujejo spodbudno besedo, jim to spodbudno besedo brez pomisleka podarite.

Drago krščansko občestvo. Bogu se danes zahvaljujemo, ker nam podarja nove duhovnike. Tudi vas prosim, da novomašnike in vse nas spremljate z molitvijo. Zavedamo se, da smo slabotni, obenem pa so nam zaupane velike reči. Zaupamo v Božjo bližino, ki nam jo bo podarjal tudi po vaših molitvah. Pomagajte nam, da bomo v resnici postajali Kristusovi duhovniki. Naša današnja hvaležnost Bogu za duhovnike, ki nam jih podarja, pa je obenem tudi prošnja za nove duhovne poklice. Tudi ta molitev naj se vsak dan dviga k Bogu iz vaših src in iz vaših družin.

Marija, kraljica in mati duhovnikov. Tebi danes izročamo naše brate, ki bodo po polaganju rok postali duhovniki tvojega Sina. Spremljaj jih s svojo materinsko ljubeznijo, da bodo Bogu vsak dan velikodušno rekli svoj „zgodi se“, da bodo z veseljem izpolnili vse, kar jim bo Jezus naročil, in da bodo ob tvoji priprošnji ostali zvesti do konca. Amen.