Kovačija Verderber v Bilpi
| 09.04.2015, 16:32 Nataša Ličen
Med lanskim kolesarskim romanjem po Beli krajini smo si sodelavci, na predlog in povabilo našega gostitelja, župnika Starega trga ob Kolpi, Jožeta Pavlakoviča, ogledali staro kovačijo na vodni pogon v Bilpi. Kovačija Bilpa, imenovana tudi kovačija Verderber, imenovana po lastnikih, leži na meji nekdanjih gospostev Kostela in Poljan. Do danes se je ohranil star način izdelovanja kovanih izdelkov, kar si lahko obiskovalci kovačije tudi ogledajo. Teh ni prav veliko, občasno prihajajo šolske skupine in posamezni obiskovalci. Edina še delujoča kovačija je omenjena tudi v pripovedki »Kako je vrag čez Kolpo skočil«. Hudomušno nam jo je zaupal lastnik in upravitelj, stari gospod Rudi Verderber. Rad jo bo zaupal tudi vam, če boste le obiskali njihove kraje in našli pot tudi do edinstvene kulturne dediščine.
Znani daleč naokrog po kakovostnih kovanih izdelkih
Osnovne informacije je o kovačiji razložil g. Jože Pavlakovič: »To je kovačija, ki deluje še iz Avstro ogrskih časov. To je edino vodno kolo v dolini Kolpe. Kovačija je živa se sedaj. Lastnik g. Rudi je zdaj res že čez osemdeseta leta in ne zmore več toliko kot včasih, ko je redno delal na kovačiji in nadaljeval s tradicijo po očetu. Kovaški izdelki Verderberjeve kovačije so bili poznani daleč naokoli. Izdelovali so sekire, motike in podobno. Zadnje časa demonstrira le še za obiskovalce in jim pokaže delovanje kovačije. Izdelki nastajajo pod kladivom, norcem mu rečejo domačiji. Kladivo tolče z neverjetno močjo, pod katero spretni kovač oblikuje železo."
Presenečeni nad močjo kovaškega kladiva in njen vodni pogon smo vprašali lastnika, starega kovača, s kolikšno težo udari na podlago kladivo, ki mu kovači rečejo norec?
Rudi Verderber: »Devetdeset kilogramov ima to kladivo. Kovači zato železo, ki ga kujemo, držimo s kleščami. O, zelo pazimo pri delu na svoje prste. Moj oče je večino orodja izdeloval sam, po njem sem prevzel vse znanje. Dela je bilo vedno veliko. Saj ostalega zaslužka tudi ni bilo. Kolpa včasih tudi ponagaja in naraste za več metrov ter je vsa kovačija pod vodo. Koliko blata in ostalega prinese s seboj, kar je treba potem vse očistiti. Voda prekrije celotno kovačijo. Moj sin je avtomehanik in ga ne zanima delo na kovačiji. S časoma bo ta dediščina verjetno zamrla.«
Nad jamami se dviga Bilpska stena, ki jo je Valvasor imenoval stena odmevov. V njej je narava izoblikovala več človeških, živalskih in mitoloških likov. Bilpo sestavljajo štiri jame – zadnjo so odkrili šele leta 1983. Vhod je v steni približno 30 m nad cesto, širok 8 in visok 6 m. Takoj za vhodom je dolga dvorana z veliko sige in kapniških tvorb. V njej so arheologi našli več predmetov, ki pričajo o naselitvi tega območja že v davni preteklosti. Pod 80 m visoko steno je 6 m globoko jezerce, kjer izvira reka Rinža, ki je glavna reka Kočevskega polja in je značilna kraška ponikalnica. Pod Kočevjem izgublja vodo v požiralnike v strugi in teče podzemno v 11,5 km oddaljen izvir Bilpa. Kovačija Verderber je edina delujoča kovačija daleč naokoli.
Gotovo bo glas o njej počasneje zamrl, če se bomo še zanimali zanjo in za vso ostalo kulturno dediščino. Zato, povabljeni k obisku Kolpe, Bele krajine in tam znamenitih kotičkov, med katere sodi tudi idilična in polna nostalgije, Verderberjeva kovačija.
