Maše zadnje večerje po slovenskih stolnicah

Cerkev na Slovenskem | 03.04.2015, 09:39 Marta Jerebič

Slovenski škofje ordinariji so maše zadnje večerje darovali po stolnicah. Ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore je v pridigi spregovoril o Jezusovem služenju človeku in izkazovanju ljubezni do konca. To je po njegovih besedah priložnost tudi za vsakega izmed nas. »Nimamo vsi poguma, hvala Bogu pa tudi ne potrebe, da bi umirali za druge. Vsi pa lahko živimo za druge,« je dejal.

Vsi lahko izkazujemo ljubezen do konca na ta način, da se tudi mi sklanjamo drug k drugemu. »Da se sklanjamo k tistemu, ki nam našo naklonjenost in ljubezen vrača, in da se enako ljubeznivo in enako vztrajno sklanjamo tudi k tistemu, ki našo ljubezen morda zavrača ali pa nam dobro vrača s hudim. Ljubiti do konca, pomeni vztrajati v dobroti tudi v takšnem odnosu. Odpovedati se maščevanju, odpovedati se brezbrižnosti, odpovedati se zavračanju in ostajati blizu. Ostajati sklonjen, da moreš narediti dobro delo, kadarkoli se ponudi priložnost.«

Na ta način naš Odrešenik ostaja med nami in se sklanja k nam. Nadškof Zore se je ob tem Gospodu zahvalil za duhovništvo in dodal prošnjo za nove duhovne poklice. »In daj tistim, ki jim spregovoriš na srce besedo svojega povabila, daj jim pogum in velikodušnost, da se ne bodo ustrašili sveta. Da se ne bodo ustrašili tudi same sebe ne in svojih slabosti in pomanjkljivosti. Ampak bodo z veseljem in pogumom odgovorili na tvoje povabilo in rekli. Gospod tukaj, sem, ker si me klical.«

Murskosoboški škof Peter Štumpf je v pridigi poudaril, da je Jezus postavil sveto evharistijo, da bi močni v boju proti peklenskim silam, ki se zaletavajo v nas. »Evharistija je Jezusova nekrvava daritev na križu, ki nas krepi, da ne bi omagali pri hoji za Jezusom. Evharistija nam je potrebna vsak dan in ne samo ob nedeljah in praznikih.«

Škof Štumpf je nato spregovoril o tem, kako so učenci na Oljski gori zaspali in se pozneje razbežali. To je po njegovih besedah možno, če nastopi »akedija« ali lenoba oziroma malodušje, zbledelost ljubezni do Kristusa in volja do vsega, nedelovanje. »Ali se to ne ponavlja množično tudi danes, ko po krstu ali birmi mnogi ne pridejo več k evharistiji? V pripravi na zakramente so Jezusu zatrjevali, da ga ne bodo zatajili. Ko pa je mimo praznik, na Jezusa pozabijo in preprosto izginejo.«

Akedijo ali lenobo je navezal tudi na aktualne dogodke pri nas, na novelo zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Spregovoril je o nadomestkih, užitkih, ki jih za svojo praznino išče lenuh, nedelovanju, nato pa dejal: »Srečanje z Jezusom je odločilno. Dokler ni tega srečanja, akedija ali lenoba ne popusti ... Jezus sprejme smrt na križu zaradi akedije ali lenobe človeštva, zaradi odpora ljudi do delovanja. Svoje zadnje besede »Vse je dopolnjeno« (Jn 19, 39), Jezus izreče zato, da nas ozdravi akedije ali lenobe,« je še dejal murskosoboški škof Štumpf.

Pridiga nadškofa Zoreta

Dragi bratje in sestre,

na veliki četrtek je zame vsako leto znova pretresljivo in presenetljivo, ko poslušamo odlomek iz Janezovega evangelija, v katerem učenec, ki je Jezusa ljubil in je slonel na njegovih prsih, pravi, da je Jezus takrat, ko je prišla njegova ura, svojim izkazal ljubezen do konca. In potem spregovori o umivanju nog.

V našem človeškem življenju, v našem razmišljanju, je ljubezen do konca križ, Kalvarija, trpljenje in prošnja za odpuščanje in nazadnje smrt. Mislimo, da to pomeni konec in polnost nekega darovanja, neke izročitve. Ampak Janezov odlomek o zadnji večerji nas uči drugače. Pove nam, da ljubezen pomeni živeti za druge. Včasih je umreti za drugega veliko lažje, kakor pa živeti zanj. Jezus najprej pokaže, da živeti za druge, pomeni sklanjati se k drugemu, da ljubiti drugega pomeni, skloniti se do njegovih nog. Jezus se namreč opaše s prtom in svojim učencem umije noge. Te noge, ki bodo še isti večer hodile po poti strahu, po poti zatajitve, po poti izdajstva. Te noge, ki bodo oklevale, da bi mu brez pridržka, brez pogojno sledile. In hkrati tudi te noge teh mož, teh ljudi, ki bodo stopale po prahu cest vsega sveta, da bi izpolnile njegovo poslanstvo, njegovo besedo in naročilo: »Pojdite po vsem svetu in vse narode naredite za moje učence«.

Služenje človeku, izkazovanje ljubezni, dragi bratje in sestre, pomeni izkazati ljubezen do konca. To je pravzaprav priložnost tudi za vsakega od nas. Nimamo namreč vsi poguma, in hvala Bogu, tudi ne potrebe, da bi umirali za druge. Vsi pa lahko živimo za druge, vsi lahko izkazujemo ljubezen do konca na ta način, da se tudi mi sklanjamo drug k drugemu. Vztrajno, iz dneva v dan. Da se sklanjamo k tistemu, ki nam našo naklonjenost in ljubezen vrača, in da se enako ljubeznivo in enako vztrajno sklanjamo tudi k tistemu, ki našo ljubezen morda zavrača ali pa nam dobro vrača s hudim. Ljubiti do konca, pomeni vztrajati v dobroti tudi v takšnem odnosu. Odpovedati se maščevanju, odpovedati se brezbrižnosti, odpovedati se zavračanju in ostajati blizu. Ostajati sklonjen, da moreš narediti dobro delo, kadarkoli se ponudi priložnost.

Živeti za brate in sestre, k temu nas kliče nocoj Gospod Jezus. Njegovo življenje in njegova daritev se nista končala na križu. Njega daritev, dragi bratje in sestre, se ponavzočuje, ostaja med nami vse dni do konca časov, kakor je sam obljubil. In na ta način v skrivnosti svete evharistije Gospod Jezus Kristus, naš brat in naš odrešenik, ostaja živ med nami. Živi za nas. Tudi danes v tem trenutku bo prišel med nas, za nas. Izpolnjuje svojo obljubo: z vami sem, za vas sem.

Zato, dragi bratje in sestre, se danes zahvalimo našemu Gospodu za njegovo bližino, za njegovo ljubezen, za njegovo ostajanje med nami. Poglejte, sklanja se k nam, kljub temu, da mi hodimo po poti strahu, kljub temu, da tudi mi včasih odidemo na pot izdajstva, ja, tudi prodamo ga včasih, ne za trideset srebrnikov, za drugačne vsote. In zatajimo ga včasih. On pa se sklanja k nam. Prihaja na naš oltar zato, da bi mogel priti v naše srce. Da bi nas mogel opogumiti in okrepiti za novo ljubezen, za novo zvestobo. In zato se mu zahvaljujemo.

Ostaja z nami tudi v nas duhovnikih, v takšnih, kakršnih smo. Po nas posvečuje kruh in vino v svoje sveto telo in v svojo sveto Rešnjo kri. Po nas izgovarja to je moje telo, ki se daje za vas, in po nas izgovarja, to je kelih moje krvi nove in večne zaveze, ki se za vas in za vse preliva v odpuščanje grehov. Zaradi tega smo v tem večeru mi duhovniki še na poseben način sklonjeni pred svojega Gospoda in sklonjeni pred vas, dragi bratje in sestre. Sklonjeni v radosti, da Gospod ostaja z nami. Da Gospod izgovarja vsak dan znova besede posvetitve po nas. In sklonjeni pred vas, kajti Gospod prihaja za vas. Za vašo hrano. Za pijačo vašega življenja, za vašo pot proti večnosti. Gospod, hvala ti nocoj tudi za duhovništvo.

Prosimo te, kot Cerkev, pošlji Gospod novih delavcev v svojo Cerkev, ker dobro veš, da je žetev velika, delavcev pa malo. In daj tistim, ki jim spregovoriš na srce besedo svojega povabila, daj jim pogum in velikodušnost, da se ne bodo ustrašili sveta. Da se ne bodo ustrašili tudi same sebe ne in svojih slabosti in pomanjkljivosti. Ampak bodo z veseljem in pogumom odgovorili na tvoje povabilo in rekli. Gospod tukaj, sem, ker si me klical.

Dragi bratje in sestre, naj Gospod vzgled življenja, ki ga daje do konca za vsakega izmed nas, najprej njegovega telesnega življenja, potem zakramentalnega življenja v evharistiji, potem njegovega skrivnostnega življenja v skrivnostnem telesu njegove Cerkve, tudi vsakemu izmed nas da pogum, da bo začel v resnici živeti za, živeti za brate in sestre. In tako postal temu svetu oznanilo ljubezni, ki gre do konca. Jezusove ljubezni do konca in tudi naše ljubezni do konca. Amen.

Pridiga škofa Štumpfa

Dragi bratje in sestre!

Zadnja večerja, ki jo je Jezus obhajal s svojimi učenci, preden je nase prevzel grozo duševnega in telesnega trpljenja ter smrti, v nas pušča globok vtis. V obednici zadnje večerje je bilo slovesno, pa tudi žalostno. Slovesno zaradi Velike noči, ki jo je Jezus obhajal s svojim najožjimi prijatelji in žalostno, ker so vsi čutili dih smrti, ki se je počasi plazila v dvorano zadnje večerje. Satan je napovedal Jezusu še zadnji dvoboj: Judovo izdajstvo, Petrovo zatajitev, trpljenje in smrt na križu. Jezus se ni ukvarjal s silami pekla. Ukvarjal se je z nami. Jezus ve, da bo s smrtjo in vstajenjem od mrtvih porazil sile pekla. Ve pa tudi, da se bodo peklenske sile zaletavale v njegove učence, torej tudi v nas. Da bi bili močni v tem boju, je Jezus postavil evharistijo. Pri postavitvi evharistije je zapovedal, naj jo vedno obhajamo v njegov spomin. Evharistija je Jezusova nekrvava daritev na križu, ki nas krepi, da ne bi omagali pri hoji za Jezusom. Evharistija nam je potrebna vsak dan in ne samo ob nedeljah in praznikih.

Jezus je med zadnjo večerjo umil učencem noge. Poleg služenja, na katerega nas spominja to Jezusovo dejanje, ima umivanje nog še en pomen. Krstna voda nas opominja k čuječnosti, da vedno živimo v Kristusu. Jezus je učencem večkrat dejal, da bo prišla ura, ko bo izročen sovražnikom in to bo ura smrti. Tudi jim je povedal, da bodo morali mnogo trpeti zaradi Njegovega imena. In kaj se je zgodilo z učenci v najbolj odločilni uri? Na Oljski gori niso mogli eno uro čuti in moliti z Jezusom, ampak so enostavno zaspali. Kako je mogoče spati, ko nekdo nekaj metrov stran v hudi notranji stiski poti krvavi pot? To je možno samo, če nastopi » akedija« ali lenoba. Kaj je akedija ali lenoba? To je žalost ob Božji dobrini. Jezus je z učenci obhajal zadnjo večerjo, jih posvetil za duhovnike, jim dal zapoved ljubezni, a oni spijo. Enostavno niso bili veseli, da imajo v duši Kristusa. Povsem so se od njega oddaljili. Zato se jih je lotevalo malodušje. V njih je zbledela ljubezen do Kristusa in volja do vsega. Padli so v satanovo skušnjavo, ki jih je begala s strahom. Ko je prišel Juda Iškarjot z odposlanci velikih duhovnikov, da bi Jezusa izdal v smrt, so se lenobni učenci enostavno razbežali in se poskrili.

Ali se to ne ponavlja množično tudi danes, ko po krstu ali birmi mnogi ne pridejo več k evharistiji? V pripravi na zakramente so Jezusu zatrjevali, da ga ne bodo zatajili. Ko pa je mimo praznik, na Jezusa pozabijo in preprosto izginejo. Za Juda Iškarjota so bili mikavni srebrniki, za take ljudi pa je mikavnih sto drugih reči.

Akedija ali lenoba pomeni stalno nevarnost, ki vedno preti. Neodgovornost se zdi kot edina varnost. Temu sledi duhovna apatičnost, ki pa takoj napade razum in čute. Ni več razloga za nič na te tem svetu. Vse je brez smisla. Akedija ali lenoba je odpor do akcije. Dajem primer: Eni uporabljajo rovnico za kopanje jam, drugi jo uporabljajo za zidanje zidu, tretji pa za zidanje katedrale. Odvisno od namena, ki ga ima delavec. Tako je enim družina samo skupnost za sobivanje, drugim je skupnost dveh partnerjev, ne glede na spol, tretjim pa je družina svetinja v zakramentu zakona posvečenega moža in posvečene žene. Odvisno pač, kaj nasičuje človekova hrepenenja: ali je to zgolj preživetje - ali naslada - ali pa ljubezen, ki prihaja od Boga.

Akedija ali lenoba ni naveličanost, ampak je odklanjanje tega, da bi svoja jadra usmerili k Bogu. Akedija ali lenoba odklanja hrepenenje v srcu. Lenuh je tisti, ki ima pogum, da se ne dela, da dela. Apostol Peter se v Getsemaniju ni delal, da bedi in moli z Jezusom. Lenobno je zaspal. To je preprosto hotel. Peter je delal tisto, kar je hotel delati – spati.

Aked ali lenuh za svojo praznino išče številne nadomestke. Da ga ne bi bilo strah, išče užitke. Peter se je po zadnji večerji v vrtu Getsemani udobno zleknil pod oljčno drevo. Možno pa se je zlekniti tudi na kavč pred televizorjem in tam grizljati čokolado ali kikiriki. In na to prevaro nas lovijo mnogi: Tebi ni treba nič odločati, nič narediti, bomo namesto tebe vse odločali in napravili mi. In potem? In potem mi nismo več mi, ne vemo kdo sploh smo – izgubljeni, ne samo lenobni, zraven še depresivni, jezni in nad seboj in vsem svetom nezadovoljni. Takšen je postal Juda Iškarjot, ni se mogel znebiti akedije ali lenobnosti in si je vzel življenje. Ni se bil več sposoben srečati z Jezusom. Petra se je pobral.

Rešil ga je šele Jezusov pogled na dvorišču velikega duhovnika. Takrat se je spomnil svoje zatajitve Jezusa pred deklo vratarico. Šel je vase in se zjokal.

Srečanje z Jezusom je odločilno. Dokler ni tega srečanja, akedija ali lenoba ne popusti. Tudi Jezus se je moral v vrtu Getsemani soočiti z akedijo ali lenobo. Zato je molil: »Oče, če hočeš, daj, da gre ta kelih mimo mene!« Toda to skušnjavo je premagal s tem, da popolnoma sprejme Očetovo voljo. Zato je molil: »Ne moja, ampak tvoja volja naj se zgodi« (Lk 22, 42). Jezus sprejme smrt na križu zaradi akedije ali lenobe človeštva, zaradi odpora ljudi do delovanja. Svoje zadnje besede »Vse je dopolnjeno« (Jn 19, 39), Jezus izreče zato, da nas ozdravi akedije ali lenobe.

Ta večer, bratje in sestre se prične Jezusov krvavi boj. Mi smo tu in to vemo. Ostanimo budni z Jezusom ne samo danes, ampak vedno, kajti kolikokrat jemo iz oltarja ta kruh in pijemo kelih, oznanjamo Gospodovo smrt, dokler ne pride (prim. 1 Kor 11, 26).