VIDEO: Škof Štumpf: Za koga pa ti živiš?

Radijski misijon | 22.03.2015, 11:14

Deseti radijski misijon smo začeli s slovesno sveto mašo v župnijski cerkvi svete Terezije Deteta Jezusa v župniji Ljubljana Kodeljevo. Somaševanje je vodil murskosoboški škof dr. Peter Štumpf, ki se je v homiliji ustavil ob današnjih odlomkih božje besede in se naslonil na don Boskov zgled vzgoje mladih.

Vse zbrane je opozoril, da čas radijskega misijona pred nas postavlja izziv poslanstva, ki ga moramo po svoji vesti sprejeti. Kaj je naše poslanstvo, moramo po njegovih besedah razbrati ob pomoči navdiha Svetega Duha in opozoril: »Misijon je čas za spremembe. Sprememb se vedno bojimo. Spremembe ne dopustijo, da bi vse ostalo po starem. Ostati po starem, pomeni propasti. To velja še posebej za življenje. Kristus pravi v današnjem evangeliju: »Kdor ljubi svoje življenje, ga bo izgubil: kdor pa sovraži svoje življenje na tem svetu, ga bo ohranil za večno življenje.«

Škof Štumpf je uvodno misijonsko pridigo sklenil z mislijo, da naj bo letošnji radijski misijon čas upora proti grehu in čas novega zavezništva s Kristusom, čas veselja ter praznik Cerkve na Slovenskem in praznik vsake družine. Škofov nagovor lahko preberete v nadaljevanju!

Pridiga škofa Petra Štumpfa na začetku 10. radijskega misijona

Dragi bratje in sestre, zbrani v cerkvi Svete Terezije Deteta Jezusa na Kodeljevem, dragi poslušalci in poslušalke Radia Ognjišče.

Letos obhajamo 200-letnico rojstva sv. Janeza Boska. Ta čudežni duhovnik iz Turina, ki je ustanovitelj salezijanske družine, vzgojitelj mladine, prerok prihodnosti, tvorec cerkvene zgodovine, nam še posebej ob tem jubileju postavlja vrsto vprašanj.

Veliko vprašanje zame je: »Zakaj se je sveti Janez Bosko posvečal revni in zapuščeni mladini?« Mladim je z žarom nenehno zagotavljal: »Za vas živim!« Mislim, da don Bosko ni hotel pisati starih zgodb. Odrasli imamo namreč že svoje zgodbe. Pri odraslih težko začneš z novo zgodbo, razen pri posameznikih, ki spremenijo svojo življenjsko smer. Mladi pa še nimajo svojih zgodb. Mladi so kot nepopisan list papirja. Vsi bi si radi pisali na ta list svoje zgodbe. Kdo pa še danes pomaga mladim pisati njihove zgodbe? Don Bosko je eden tistih velikanov vzgoje, ki pa se je odločil, da bo mladim pomagal pisati njihovo zgodbo – zgodba prijateljstva z Jezusom. Mlade je zato spodbujal: »Daj mi duše, drugo vzemi.« Dobro je vedel: Če dobiš dušo, dobiš človeka – vsega človeka. Duša določa bistvo človeka. Duša je neumrljiva. V duši smo podobni Bogu. Duša je nadnaravna stvarnost, zato je večna. Dušo je potrebno pripraviti na večnost. Brez priprave ni srečne večnosti. Zato že otroci in mladi morajo dozorevati za nebesa. Če ne dozorevajo, je v nevarnosti njihova duša. Don Bosko se je zato ukvarjal s takšnimi mladimi, ki niso imeli staršev ali pa starši niso bili sposobni verske vzgoje. Če ni staršev, jih mora nekdo nadomestiti. Don Bosko je to znal. Spraševali so ga, kako zmore tako dobro vzgajati mladino? Imel je recept: Vera, ljubezen in razum so trije nujni spremljevalci dobre vzgoje.

Mladim je don Bosko zelo nazorno in jasno predstavil Jezusa in Marijo Pomočnico kot dva njihova največja zaveznika. Jezus in Marija nista oddaljena od mladih. Jezus in Marija sta navzoča med mladimi. Mladi potrebujejo varnost. Brez varnosti so mladi nemirni. Don Bosko je zato ustanavljal oratorije, šole, in igrišča, kjer se mladi počutijo varne in sprejete. V teh ustanovah ima osrednje mesto kapela ali cerkev, ki pomeni kraj Jezusove in Marijine navzočnosti. Mladim je treba omogočiti, da se srečavajo z Jezusom pri sveti maši in sveti spovedi, z Marijo pa pri molitvi rožnega venca in pri drugih pobožnostih. Don Boskove ustanove imajo zato še danes močan krščanski značaj. Brez tega krščanskega značaja je vzgoja lahko neuspešna.

Don Bosko je rad ponavljal, da ni dovolj mladim govoriti o ljubezni. Mlade je preprosto treba ljubiti – tako ljubiti, da oni to čutijo. Edini, ki prav ljubi je Jezus. Don Bosko se je načrtno trudil, da bi mlade ljubil ne kot don Bosko, ampak kot Jezus. Mladi so čutili v don Bosku Jezusovo bližino. Zato so mu zaupali. Hoteli so biti ob don Bosku. Biti ob don Bosku tudi pomeni biti z Jezusom.

Don Bosko je poleg vere in ljubezni pri vzgoji mladih uporabljal tudi razum. Brez razuma je vera samo varno pribežališče, ki se noče in se ne more soočiti s tem svetom. Brez razuma vera izključuje vse, ki niso verni ali pa so drugače verni. Verski fundamentalizem se poraja tam, kjer ni razuma. Tudi ljubezen brez razuma je samo čustvo, ki hitro lahko zapade v naivnost in tudi neodgovornost. Don Bosko je salezijance vedno svaril pred nekontroliranimi čustvi. Ni dovolil, da bi polagali roke na ramena gojencev. Dobro je vedel, da pri tem ne sme biti naivnosti. Potrebna je previdnost. Pri delu z mladimi lahko hitro pride do sumničenj in obtoževanj. Najžlahtnejši sad don Boskove vzgoje, sveti Dominik Savio, je svoje prijatelje opozarjal, da nam Bog ni dal jezika zato, da bi bili nesramni ali opolzki, ampak da bi ga z jezikom molili in slavili. Tudi nam Bog ni dal oči, da bi gledali nesramne reči, ampak da bi nekoč gledali Boga v nebesih.

Danes pričenjamo radijski misijon. Geslo misijona je don Boskovo geslo: »Za vas živim!« Studio Radia Ognjišče se spreminja v misijonsko postajo za vso Slovenijo in tudi za vse Slovence po svetu. Kaj je to misijon? Beseda misijon izvira iz besede latinske besede »missio«, kar pomeni »biti poslan«. Misijon torej pomeni, da smo poslani. Kam in h komu smo poslani? To je sedaj vprašanje za vsakega od nas. Seveda ostaja tudi vprašanje, kakšen bo naš odgovor ob koncu misijona.

Če je urednik Radia Ognjišče, msgr. Franci Trstenjak, poklical salezijance in redovne sestre Hčere Marije Pomočnice, da bi bili misijonarji v radijskem studiu, jih je poklical zato, da vsakemu poslušalcu ali poslušalki Radia Ognjišče bolj konkretno in tudi bolj osebno zastavijo vprašanje: »Za koga pa ti živiš? H komu si pa ti poslan ali poslana?« Odgovore na to bomo lahko našli samo v Svetem Duhu. Radijska kapela bo tako binkoštna dvorana, kjer bodo redovnice in redovniki iz različnih skupnosti skupaj molili in prosili za darove Svetega Duha.

Misijon je čas za spremembe. Sprememb se vedno bojimo. Spremembe ne do pustijo, da bi vse ostalo po starem. Ostati po starem, pomeni propasti. To velja še posebej za življenje. Kristus pravi v današnjem evangeliju: »Kdor ljubi svoje življenje, ga bo izgubil: kdor pa sovraži svoje življenje na tem svetu, ga bo ohranil za večno življenje« (Jn 12, 25).

Kaj to pomeni? Če bi don Bosko delal račune o tem, ali se splača delati z mladimi ali pa bi raje izbral drug slog duhovniškega življenja, to ne bi bil več don Bosko. Celo življenje, ki bi ga preživel, bi ga to bremenilo. S tem bi težko živel. Raje je mladim podaril življenje, da je skupaj z mladimi pridobil večno življenje. Don Bosko ni hotel sam iti v nebesa. Don Bosko se vidi v nebesih samo skupaj z mladimi. Vsak človek mora znati izgubljati, da bi še več pridobil. Če to velja za naložbe v ekonomiji, toliko bolj to velja za življenje. Življenje ne more ostati pri miru. Življenje ne dovoli, da bi vse ostalo tako, kot je do sedaj bilo. Življenje vedno zahteva spremembe na bolje in ne na slabše.

Kadar ni sprememb na bolje, takrat življenje počasi peša, hira in umre. To potrjuje tudi medicina, ki spremlja razvoj življenja. Za mnoge smrti sta kriva prav življenjski nesmisel in sovraštvo. In za mnoge bolezni sta največje zdravilo vera in odpuščanje. To dvoje daje življenju smisel.

Nas je mogoče sram? Smo preponosni, da bi v življenju kaj spremenili? Tudi na to težavo ima Kristusu odgovor: »Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane samo, če pa umre, obrodi obilo sadu« (Jn 12, 24). Umreti, pomeni popolno izničenje. Smrt je največja sprememba. Umreti sebi, pa pomeni, da nisem več jaz, ampak postanem nekdo drug. Nekdo, ki ga drugi do sedaj niso poznali. Nekdo, ki so se ga drugi do sedaj bali in se ga ogibali. Sedaj pa se ga več ne bojijo. Zakaj? Umrl je sebi. Spremenil se je. Kaj se je z njim zgodilo? Ni več podoben sebi. Podoben je Kristusu. Tak človek ponovno zadiha. Se kar razživi. Druge prijetno preseneča. Prične biti drugačen. Iz njegovega srca kar kipi veselje. Niti se ne zaveda, da med ljudi prinaša nove, obilne sadove miru in sprave. Okrog takšnega, novega, človeka je vse novo. Ljudem postane dobrodošel. Za človeka, ki je umrl sebi, veljajo besede preroka Jeremija, ki smo jih tudi danes slišali v prvem berilu: »Bog mu bo odpustil krivdo in njegovega greha se ne bo več spominjal« (prim. Jer 31, 34).

Dragi bratje in sestre!

Naj bo misijon, čas izgubljanja in čas pridobivanja. Čas upora proti grehu in čas novega zavezništva s Kristusom. Naj bo misijon čas veselja. Radijski misijon je praznik Cerkve na Slovenskem in zato praznik vsake družine. Bolnike, trpeče, ostarele, osamljene prosim, da molitve in stisko darujete za blagoslov misijona. Niste sami. Redovne skupnosti, ki bodo v času misijona še posebej molile in prosile za duhovne sadove, bodo z vami.

Kar bomo namreč skupaj molili, trpeli in prosili, bo dobri Bog slišal in zaradi vztrajne priprošnje Marije Pomočnice in sv. Janeza Boska toliko raje tudi uslišal.

Amen.