Obhajamo veliko soboto

Slovenija | 04.04.2015, 00:19 Marjana Debevec

Obhajamo veliko soboto, ko ves dan častimo Jezusa v Božjem grobu, kamor je bil prenesen na veliki petek. Na Slovenskem veliko soboto zaznamuje običaj blagoslova velikonočnih jedil v cerkvah in ob kapelicah. Velikonočna jedila spominjajo na Kristusovo odrešilno delo, ki ga je opravil na križu, gospodinje jih ponekod še vedno pripravljajo na velikonočnem ognju, ki ga duhovniki blagoslovijo v jutru tega dne. Blagoslov velikonočnih jedil na veliko soboto ima tudi posebno simboliko.

Namen blagoslova je, da se zavemo Božje dobrote in darov, ki smo jih prejeli od Boga, ter da začutimo Božjo bližino in navzočnost v vsakdanjem življenju. Blagoslov prebudi misel in hvaležnost za milosti, ki izhajajo iz velike noči, in nas opozori na Božjo bližino. Vsa ta velikonočna jedila, ki jih danes blagoslavljamo, v domu in družini ustvarjajo »Božje okolje« in so podoba velikonočne večerje, ki jo je Jezus obhajal s svojimi učenci, ter podoba daritve, velikonočne gostije, na katero smo vsi povabljeni.

Kruh je znamenje Božje dobrote in človekovega dela. Kot znamenje življenja nas spominja na Kristusove besede o zrnu, ki mora v zemlji umreti, da lahko obrodi sad.

Meso (šunka) je podoba Jezusa Kristusa, pravega velikonočnega Jagnjeta, ki je bilo darovano za naše grehe. Spominja nas tudi na velikonočno jagnje, ki so ga Izraelci uživali v spomin na rešitev iz egiptovske sužnosti.

K blagoslovu prinesemo pet rdečih pirhov, ki simbolizirajo pet Jezusovih ran, hkrati pa so tudi podoba groba in simbol vstajenja. V jajcu se namreč skriva življenje, ki ob določenih pogojih zdrobi lupino in pride na dan. Lupina je podoba skal, ki so zapirale Kristusov grob, a jih je Kristus ob vstajenju odvalil.

Korenine hrena nas spominjajo na tri žeblje, s katerimi je bilo Jezusovo telo pribito na križ. Ko okušamo njegovo ostrino, se spominjamo, da je Kristusovo trpljenje cena našega odrešenja. Grenkoba nas spominja na Kristusovo žejo na križu, ki je bila predvsem žeja po človeški in Božji bližini.

Vesoljna Cerkev bo Gospodovo vstajenje pričakala z obredi velikonočne vigilije. Ta zaradi bogate simbolike in bogoslužnega dogajanja velja za mater vseh vigilij. Noč, v kateri je Jezus premagal smrti, je višek verske zgodovine človeštva. Obhajanje spomina na to noč je tudi najpomembnejši trenutek vsega cerkvenega leta.

Bogoslužje ima štiri dele: slavje luči, besedno, krstno in evharistično bogoslužje. Pred cerkvijo duhovnik ponovno blagoslovi ogenj. Z njim prižge velikonočno svečo, ki simbolizira Jezusa. Ko sveča gori, sveti in daje toploto, sama sebe použiva, izničuje. Sledi hvalnica velikonočni sveči, ki povzema celoten večer. Božja beseda ima na veliko soboto poseben pomen. Popelje nas od prvega padca ljudi preko Božjega prizadevanja za našo rešitev iz grešnega stanja, pa vse do Jezusovega vstajenja od mrtvih in slovesne aleluje, ko dušo prevzame velikonočno veselje.

S krstnim bogoslužjem podoživimo veličino in pomembnost svojega krsta. Pri krstu je duša očiščena greha in posvečena z Božjo milostjo.

Evharistično bogoslužje pa že preveva velikonočno veselje. Vse je naravnano k vstalemu Jezusu. Na zunaj doživimo to v velikonočno procesiji, ki je ena sama hvalnica hvaležnih src, da imamo takega in tako velikega Odrešenika. Velikonočni vigiliji zaradi bogate simbolike in bogoslužnega dogajanja pravimo tudi mati vseh vigilij. Škofje in duhovniki odraslim katehumenom podeljujejo zakramente uvajanja v krščanstvo, ki so krst, obhajilo in birma.

Ogenj

Na veliko soboto zgodaj zjutraj duhovniki blagoslavljajo velikonočni ogenj in vodo, s katerima verniki pokadijo in pokropijo domove. Ogenj použiva, ogreva, žge, prečiščuje ... Zato je že od nekdaj veljal za posebej dragoceno dobrino. V Svetem pismu nastopa na več mestih: Bog se je prikazal Mojzesu v gorečem grmu na gori Sinaj (prim. 2 Mz 3,2), Izraelce je na poti skozi puščavo spremljal ognjeni steber, ki je bil znamenje Božje navzočnosti (prim. 2 Mz 13,21–22), zaznamo ga tudi drugod, kjer ima vlogo prečiščevanja.

V Stari zavezi se ogenj uporablja kot simbol razodevanja Boga. Simbolizira namreč Božjo nepristopnost in svetost.

Za kristjane je z ognjem najbolj izrazito povezan binkoštni dogodek. Petdeset dni po veliki noči se spominjamo prihoda Svetega Duha med apostole. Sveti Duh se je v šumu, ki je nastal ob bližajočem se viharju, spustil nad apostole v obliki plamenu podobnega jezika (prim. Apd 2,1–3).

Pri bogoslužju se ogenj uporablja pri slovesnih mašah v kadilnici z žarečim ogljem, na katerega se nalaga kadilo. Ob veliki noči se ogenj tudi blagoslavlja, saj simbolizira Kristusa, ki je luč sveta. Marsikje je navada, da bogoslužni sodelavci po obredu blagoslova ognja in vode, ki ga duhovnik opravi na veliko soboto zgodaj zjutraj, ogenj raznesejo po domovih vernikov. Ogenj, ki ga blagoslovimo tudi na začetku velikonočne vigilije, je znamenje zmage luči nad temo, topline nad mrazom, življenja nad smrtjo. Hiša, ki sprejme blagoslovljeni ogenj, sprejme luč, ki je Jezus Kristus.

Voda

Simbolika vode odkriva njen pomen v vsakdanjem življenju. Tako kot si človek umaže telo, si lahko umaže tudi dušo, zato jo moramo po potrebi tudi očistiti. Voda je v različnih kulturah znamenje notranjega očiščevanja. Potopitev v vodo Gangesa za hindujce, v Nil za Egipčane ali v Jordan za Jude je imela in ima še vedno velik pomen za odpuščanje grehov in notranje očiščenje.

V številnih kulturah, tudi pri Izraelcih, je poznano obredno očiščevalno umivanje pred vstopom v tempelj ali na začetku molitve. Umivanje rok pred molitvijo in jedjo nima samo higienske vloge, ampak nakazuje tudi na notranje očiščenje. Voda, ki telesu omogoča preživetje, izraža tudi najgloblja hrepenenja človeškega bitja: srečo, svobodo, ljubezen, resnico. Vode, ki poplavijo in povzročajo razdejanja, lahko prinašajo tudi smrt. Ta dvojnost pomaga razumeti zakrament krsta, pri katerem je voda bistvena prvina in v katerem najdemo dva vidika: smrt greha in prerojenje za prejemanje milosti v novem življenju.

Spomin na krst je najbolj izrazit pri velikonočnem bdenju (vigiliji) na veliko soboto. Mašnik blagoslovi krstno vodo in če so pri bogoslužju navzoči katehumeni, jih ob tej priložnosti krsti.

Izhajajoč iz simboličnega pomena vode pri krstu razumemo tudi uporabo blagoslovljene vode, ki nas spominja na prvi zakrament. Mašnik včasih na začetku maše (npr. v postnem času) občestvo pokropi z vodo, ki jo je prej blagoslovil, s čimer nas spomni, da smo bili krščeni in pri krstu tudi očiščeni grehov. Ta obred je nadomestil starodavno navado Cerkve, ko so si verniki v cerkvenem preddverju pred evharističnim slavjem umili roke. Ta navada se je v določeni meri ohranila do danes, saj verniki ob vstopu v cerkev pomočijo roko v blagoslovljeno vodo in se z njo pokrižajo.

Vodo uporabljamo tudi pri maši. Potem ko ministrant duhovniku prinese kruh in vino, si ta umije roke. Nekdaj je bil za to praktični razlog, saj si je duhovnik z darovi, ki so jih iz narave prinašali verniki, umazal roke. Ta obred je opisan že v bogoslužnih besedilih sv. Hipolita Rimskega sredi 2. st. po Kristusu. Umivanje rok ima tudi simbolni pomen obrednega očiščevanja. Željo in prošnjo, da bi se Bogu bližali skesani in očiščeni, izraža tudi molitev, ki jo duhovnik tiho moli med umivanjem rok: "Izmij, Gospod, mojo krivdo in očisti me mojih grehov." Duhovnik zlije nekaj kapljic vode tudi v kelih z vinom. To dejanje predstavlja združenje med vernikom (simbol vode) in Kristusom (simbol vina), kar nakazuje tiha duhovnikova molitev: "Po skrivnosti te vode in vina naj bomo deležni Božje narave Kristusa, ki je postal deležen naše človeške narave." Voda in vino nas spominjata na Kristusovo smrt, ko sta iz njegove strani pritekli "kri in voda".