Odprtje razstave O čem razmišljaš, Antigona? v Zavodu sv. Stanislava

Slovenija | 13.02.2015, 13:42

V Zavodu sv. Stanislava v Ljubljani si lahko do 10. aprila ogledate razstavo "O čem razmišljaš, Antigona?". Odprtje razstave je bilo v četrtek, 12. februarja v Kregarjevem in Meršolovem atriju.

Ob odprtju razstave je slikar Jožef Muhovič takole strnil svoje razmišljanje:

O čem razmišljaš, Antigona?

Dvodelna razstava, ki ji daje ton naslovno vprašanje slike Staneta Kregarja iz leta 1971, skuša na likovni način prestreči in dokumentirati odmeve »prapoka«, ki ga v novejši slovenski zgodovini predstavlja čas med drugo svetovno vojno, predvsem pa čas neposredno po njej. Prvi njen del je bil predstavljen v zaporniških celicah nekdanje UDB-e na Beethovnovi 3 v Ljubljani, drugi je na ogled v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano, ki je bil svoj čas svojstvena »dispečerska postaja« za mnoga brezpravna in izven-pravna mlada in stara življenja.

Zakaj prav na historičnih tóposih? Zato, ker je od antike do danes vsaka resničnost, ki nima svojega tóposa, utopična. In zato, ker 600 evidentiranih tóposov na Slovenskem še vedno ne najde resničnosti, ki bi v njih sebe ‒ in nas ‒ katarzično rešila utopije.

Zakaj v tej zvezi ravno likovna razstava? Iz preprostega razloga ‒ da od besed nazadnje vendarle preidemo k dejanjem, k dejanjem v prvi osebi ednine. Naj pojasnim, kako.

Umetnik svet iz težko razumljive govorice neposrednega dogajanja prevaja v za nas lažje razumljivi, čeprav še vedno zagatni jezik oblik v likovnem prostoru. Skozi ta »prevod« pa postanejo dogodki, o katerih umetnik govori, dejstva na poseben način. Namreč dejstva, ki niso toliko namenjena dialogiziranju z drugimi, ampak dejstva, ki človeka kličejo v »dialogiziranje« s samim seboj. To pa je ključnega pomena za doživetje vsebin, v zvezi s katerimi na besedni ravni tako zlahka zdrknemo v nepremostljive nesporazume, sofizme, spore in sovraštva. V Sloveniji so take vsebine nedvomno nepokopane in nepospravljene vsebine, ki do današnjih dni resoniranjo iz nasilnega, usodnega in tragičnega bratomornega časa izpred sedemdesetih let. Preprosto zato, ker do danes še niso bile »potolažene, objete, izjokane, izkričane in prebolene«, kot bi bilo prav ‒ in odrešilno. V tem pogledu se na nas še vedno z nezmanjšano pezo naslavlja vprašanje »O čem razmišljaš, Antigona?« Pa tudi njemu komplementarno vprašanje: »O čem razmišljaš, Kreon?« In nobenega od obeh vpraševanj ne bomo mogli odgnati, dokler ju ne bomo v povezavi priznali za resni in odločilni vprašanji naše sedanjosti.

Ko zlo stori, kar se je namenilo storiti, njegovi nosilci predpostavljajo, da bo potem mir. Vendar je natančno ta mir dokazljivo njihova največja in najbolj tragična iluzija. Posledice zla namreč ne mir-ujejo. Bolj ko je bilo zlo grozno, bolj trdovratno ostajajo prisesane na sedanjost. Nosilci zla, ki so na določen način tudi sami njegove najbolj žalostne žrtve, jih skušajo zasuti, potlačiti in prikriti: z enajstimi pregradami, z ustrahovanjem, z alkoholno in ideološko omamo. A vse to ne pomaga. Zdi se, kakor bi posledice zla pod raznimi oblikami prikrivanja, živele kar najbolj intenzivno življenje. Privzamejo obliko podkožnih sokov, ki nikoli ne mirujejo: ne pod kožo travnate ruše, ne pod kožo rudniških jaškov, ne pod kožo omame, ne pod kožo »bodočnostno« ideologizirane kulture, ki misli, da je hude stvari (drugih) bolj preprosto pomesti pod preprogo, kot jih je zares. Vseskozi se gibljejo in opozarjajo nase na najbolj nenavadne in trdovratne načine.

Še posebej intenzivno opozarjajo nase umetnike, ki so občutljivi ljudje. In jih intimno prizadevajo. Zato čutijo ti neznansko, čeprav neimenovano potrebo po tem, da s slikanjem, kiparjenjem, z instalacijami in na druge načine ne le odložijo to, kar jih je prizadelo, ampak da pokažejo, kako ima vsako zlo vidne posledice in da so ravno te za ljudi nekaj zdravilnega. To se zdi paradoksno, a ni. Če se zlo, ki ima svoj koren vselej v duhovnem svetu, ne bi pokazalo tudi na zunaj, na materialni ravni, bi se neopazno nabiralo v duši in jo, ne da bi mogli to opaziti in preprečiti, od znotraj razkrajalo in jo končno razkrojilo. Zlo se kroti in omejuje ravno s tem, da se materializira. Zlo, ki se iz duše preseli v snov, postane za človeka pregledno – in človek se ob taki materialni razvidnosti tudi laže odloči med skušnjavo zla in vabilom dobrega.

Razstava »O čem razmišljaš, Antigona?« je v pretežni meri namenjena ravno povečevanju te raz-vidnosti, s pomočjo katere nas zlo ne bi moglo imeti v oblasti. Kakor nas ima v precejšnji meri v Sloveniji še vedno, ker se na vse pretege trudimo, da bi tóposi ostali brez resničnosti, resničnost pa v nedogled utopična.

Ko pa do predstavitve zla na materialni ravni pride, ljudje pred njo običajno obstanemo in obmolknemo. Še posebej, kadar se raz-vidnost resničnosti v likovnem tóposu dogodi na nepotvorjen, globoko prizadet, in dobronameren umetniški način. Umetniška dela namreč zmorejo tudi iz »plesni« zla sintetizirati penicilin samozavedanja in neke posebne samo-zavesti, ki nastane, ko lahko eksistencialno preizkušani in »stisnjeni človek« s pomočjo oblik, ki jih likovni ustvarjalec proizvede, »v drugem branju« tako rekoč, doživljajsko in čustveno sprejme svojo življenjsko realnost in ji skozi sliko, skulpturo in instalacijo odkrito … pogleda v oči. Končno brez »sence na duši«, kot bi dejal pesnik Janez Bernik.

To pa ni majhna stvar.

Vir: Resnica in sočutje