Mir in da bi si ostali zvesti

| 28.01.2015, 13:47 Matjaž Merljak

S temi besedami je zelo sporočilen in pomenljiv zahvalni govor zaključil letošnji Tischlerjev nagrajenec skladatelj Lojze Lebič. V nadaljevanju si ga preberite ali poslušajte v celoti.

Spoštovani.

V veliko čast mi je, da lahko na tem prelepem večeru in prejemu tako pomembne nagrade spregovorim nekaj besed.

Velika čast, ker jo prejemam iz rok dveh osrednjih slovenskih organizacij tu na Koroškem – Narodnega sveta koroških Slovencev in Krščanske kulturne zveze – pa ob znanih osebnostih, ženah in možeh, ki so to pomenljivo nagrado že prejeli in seveda ob imenu velikega Slovenca – politika, organizatorja in humanista – dr. Jožka Tischlerja.

So narodi, ki se lahko sklicujejo na zvenečo preteklost, na vladarje, dinastije, vojskovodje … in drugim, kamor sodimo tudi mi, Slovenci, ki si temelje in ugled postavljamo na znanstvene in umetniške velikane, od Prešerna do današnjih ali tu na Koroškem od Brižinskih spomenikov, ustoličevanja, pa pozneje Matije Majarja Ziljskega, Drabosnjaka, Urbana Jarnika – tudi dr. Jožka Tischlerja – vse do današnjih.

Korošec sem in Slovenec, tudi govorica me izdaja. Pomembna je resnica, ki sem jo že večkrat izrekel: Človek zapusti dom, domači svet, starše … vse to pa nikoli ne zapusti človeka. Še posebej ne glasbenika, ki je pred besedo najprej slišal glasbo – pesem matere, ki je morala tam v 20 letih po plebiscitu nasilno zapustiti svoje domače koroške kraje. Bile so žalostne pesmi.

Večkrat mi kdo malodane kot očitek poreče: Kako da ti kot skladateljski modernist tako pogosto in spoštljivo segaš med ljudske pesmi? Pa mi ni težko. Tudi v današnjem tehnološkem svetu, ki nas bolj razdvaja kot povezuje (ko vsak strmi v svoj dlančnik, računalnik, ekran), doživljam ljudsko pesem kot pozdrav iz daljnih in širših razsežnosti, kajti za vsako ljudsko pesmijo je globoko zgodovinsko ozadje. In če sem že pri tem, nas zgodovina uči, da je prav glasba, čeprav nevidna, krhka, neoprijemljiva, bila v vseh časih bolj trdna od vsake politike. Z glasbo doživljamo svoje bivanje iz višjih razsežnosti. Ukoreninjena je v naši naravi, pa naj bo to tu na Koroškem ali kjerkoli drugje po svetu. Kajti glasba in umetnost nasploh govorita lepoto in resnico ter nas vodita k boljšemu, bolj svobodnemu človeku in družbi. Danes, ko se plehka medijska kultura vse bolj zajeda v našo vsakdanjost, je umetniška glasba z orkestri, zbori, glasbenimi šolami še posebej pomembna. Tako dediščina kot svetovna glasba našega časa.

Morda ne sodi sem – pa vendar. Slovenci še vedno živimo na meji dveh svetov – včerajšnjega razdeljenega z berlinskim zidom in današnjega, razmišljujočega o nekaki demokratični prihodnosti. Zapleteno razpotje: ali se predati svetovnim globalizacijskim manipulacijam, za katerimi stoji veliki brat, ki vse meri le po dobičku (tudi v glasbi) – ali pa bomo znali ohraniti kulturno umetniško glasbeno živopisnost ter bogastvo, kakršno so nam za primer tu na Koroškem že v preteklosti ustvarili Tomaž Holmer, Anton Nagele, Pavel Kernjak, Luka Kramolc , brata Silvester in Jože Mihelič … in številni drugi.

Slovenci smo nadarjen narod, a to, kar nam tudi danes manjka, je povezanost – enotnost tako glede bridke polpreteklosti, temeljnih državniških zadev kot po razmerju do rojakov v zamejstvu in po svetu. Kmalu bo že kakih 200 let, odkar nas je na našo razdvojenost opozoril Urban Jarnik , ko je zapisal nekako takole: Nad vsem naj vlada spoštljiva ljubezen … kadar o čem dvomimo, bodimo svobodni … v nujnih zadevah pa potrebujemo enotnost … In prav je imel. V tem vse bolj razgretem svetu nam je potrebna složnost, ki bo temeljila na štirih stebrih: spoštovanju materinščine, poznavanju zgodovine, povezanosti po veri naših prednikov in občutljivosti do treh Slovenij: državne, zamejske in zdomske. Pri tem pa budno spremljati trenutna dogajanja in misliti na prihodnost.

Ko danes že krepko stopamo v novo stoletje – kar tisočletje – je prav, da ne spregledamo dvojega: preteklih časov, ki so bili tako za Slovenijo kot našo Koroško kdaj tudi strašni in brez milosti, pa hkrati ne spreglejmo lastne odgovornosti ali z besedami filozofa Karla Popperja, ko pravi: »Ne narava, ne zgodovina ne moreta povedati, kaj moramo storiti … stvari, pa naj so naravne ali zgodovinske, ne morejo odločati namesto nas – so brez pomena. Pomen jim dajo šele naše odločitve … in sami moramo prevzeti zanje odgovornost …«.

Spoštovani! Ob tako lepem in slovesnem trenutku, kakršen je nocojšnji, ob podelitvi Tischlerjeve nagrade, ni čas za malodušje. Smo maloštevilen, a ne majhen narod. Slovenske znanstvenike, umetnice in umetnike, tudi glasbenike, srečamo med najboljšimi in najbolj uglednimi na svetu.

In za konec – kaj bi si ob tej veliki časti, ki ste mi jo izkazali posebej želel: zase, da bi vse, kar ustvarim zrcalilo tudi duha in modrost mojih koroških prednikov … nam vsem pa mir in da bi si ostali zvesti.

akad. Lojze Lebič, skladatelj