Ljubljana, petek, 06. december 2019, 11:34

Moč besed(e)

0:00
0:00
p. Robin Schweiger
Foto © ARO

"Papež spodbuja, da je potrebno na globalizacijo migracijskega pojave odgovoriti z globalizacijo solidarnosti in sodelovanja."

Vstopili smo v novo leto z mnogimi danosti, novostmi in še nerešeni stvarmi iz leta 2014. Novo leto je kot nov list papirja, na katerega se pišejo različni dogodki in dogajanja. Če pogledamo trenutne razmere v gospodarstvu, vidimo da so napovedi za gospodarsko rast za leto 2015 bolj optimistične kot so bile preteklo leto, čeprav je bilo ob koncu lanskega decembra 2014 registriranih 119.458 brezposelnih, kakor poroča Zavod RS za zaposlovanje. Tudi v Cerkvi na Slovenskem je prišlo do pomembnih sprememb.

Oktobra smo dobili novega ljubljanskega nadškofa v osebi frančiškana p. Stanislava Zoreta. Smo pa še v pričakovanju imenovanja novega mariborskega nadškofa.

V preteklem letu, ki je bil tudi čas krize, je bil pravi smerokaz papež Frančišek, ki je s svojimi besedami in dejanji usmerjal ljudi k bistvenim stvarem in pomagal pri reševanju mnogih stisk in težav. V mesecu januarju nas je nagovoril preko dveh dokumentov in sicer poslanico za svetovni dan miru in poslanico za svetovni dan migrantov in beguncev.

V poslanici za 48. svetovni dan miru (1. januarja 2015) je zapisal, da je v srcu vsakega moškega in ženske »želja po polnem življenju, skupaj s tistim neuničljivim hrepenenjem po bratstvu, ki nas žene k občestvu z drugimi in nas usposablja, da v njih ne vidimo sovražnikov ali tekmecev, ampak brate in sestre, ki jih moramo sprejemati in objemati« . Papež še vedno zaznava izkoriščanje človeka po človeku, ki globoko rani občestveno življenje in poklicanost tkanja medosebnih odnosov spoštovanja, pravičnosti in ljubezni. Papež želi, da bi bili vsi ljudje »ne več sužnji, ampak bratje«. Papež Frančišek opozarja na »mnogotere obraze suženjstva včeraj in danes«- brezobzirno izkoriščanje delavcev, mladoletnikov, priseljencev, prisiljenih v prostitucijo, trgovino z organi in ugotavlja »globje vzroke suženjstva«. Ti so obravnavanje človeka kot predmeta, revščina, nerazvitost in izključenost, pokvarjenost hlepečih po bogastvu, oboroženi spopadi, nasilje, kriminal in terorizem. Papeža boli »splošna ravnodušnost« ob teh in drugih oblikah izkoriščanja ljudi, pohvali pa tiste, ki pomagajo žrtvam, posebej ženske redovne skupnosti. Odgovorne na državni in institucionalnih ravneh ter vse ljudi dobre volje opominja, kaj morajo narediti da bo konec sodobnih oblik sužnosti.

Papež nas spodbuja naj globaliziramo bratstvo, ne suženjstva in ravnodušnosti. Izziva nas, da se vprašamo, kako se kot skupnost ali posamezniki čutimo nagovorjene, ko v vsakdanjem življenju srečujemo ali imamo opravka z osebami, ki bi lahko bile žrtve trgovine z ljudmi, ali ko se moramo odločiti glede nakupa izdelkov, ki bi po vsej verjetnosti lahko bili narejeni z izkoriščanjem drugih oseb. Mnogi od nas zavoljo brezbrižnosti, raztresenosti zaradi vsakdanjih skrbi ali iz gospodarskih razlogov zamižijo na eno oko. Drugi pa naredijo nekaj dobrega, se pridružijo združenjem civilne družbe ali naredijo majhna vsakdanja dobra dela, ki imajo veliko vrednost. To so prijazna beseda, pozdrav, ali nasmeh, ki nas nič ne stanejo, a lahko dajo upanje, odprejo poti, spremenijo življenje osebi, ki živi v pozabi, spremenijo pa tudi naše življenje v soočenju s to resničnostjo.

Na »globalizacijo ravnodušnosti, ki danes pritiska na življenje mnogih sester in bratov, zahteva od vseh nas, da postanemo tvorci globalizacije solidarnosti in bratstva, ki jim bo lahko vrnila upanje in jim pomagala pogumno nadaljevati pot skozi probleme našega časa, ob novih možnostih, ki jih ta čas prinaša in jih Bog polaga v naše roke«. Naj besede poslanice za 48. svetovni dan miru obrodijo obilo sadov v vsakdanjem življenju kristjana, kakor tudi pri izkoreninjenju različnih oblik suženjstva po svetu.

Poslanica svetega očeta Frančiška za svetovni dan migrantov in beguncev 2015 (18.1.2015), ki ga praznujemo tudi ta mesec se glasi »Cerkev brez meja, mati vseh«. V poslanici papež Frančišek poudarja, da je poslanstvo Cerkve, da je romarka na zemlji in mati vseh, ljubiti Jezusa Kristusa, še posebej v najbolj revnih in zapuščenih. Med tebi so gotovo migranti in begunci, ki skušajo zapustiti težke življenjske razmere in najrazličnejše nevarnosti.

Cerkev odpira svoje roke, da bi sprejela vse narode, brez razlikovanja in brez meja, da bi vsem oznanjala: »Bog je ljubezen«(1 Jn 4,8.16). »Cerkev brez meja, mati vseh širi kulturo sprejemanja in solidarnosti, po kateri nihče ni nekoristen, neumesten ali nevreden. Če krščanska skupnost resnično živi svojo materinskost, hrani, usmerja in kaže pot, potrpežljivo spremlja, moli in uresničuje dela usmiljenja«. Vse to ima poseben pomen, še posebej danes, ko mnogi ljudi zapuščajo svoje domove in odidejo na pot upanja s prtljago, polno želja in strahov, da bi našli bolj človeške življenjske pogoje. Zgodi se, da tudi v cerkveni skupnosti preseljevanja vzbujajo nezaupanje in odpor, še preden poznamo osebne življenjske zgodbe o preganjanju in revščini. Taki predsodki in dvomi trčijo ob svetopisemsko zapoved spoštljivega in solidarnega sprejemanja tujca v težavah.

»Pogum vere, upanja in usmiljenja nam omogoča, da zmanjšamo razdalje, ki ločujejo človeške drame. Kristus nas vedno čaka, da bi ga prepoznali v migrantih, pribežnikih, beguncih in izgnancih. Kliče nas, da bi delili dobrine tudi za ceno odpovedi pridobljenemu ugodju«.

Večkulturni značaj sodobne družbe spodbuja Cerkev k zavzemanju za solidarnost, skupnost in evangelizacijo. Migracije poglabljajo in krepijo vrednote, potrebne za zagotavljanje harmoničnega sobivanja med osebami in kulturami. Cerkev je povabljena k premagovanju ovir in spodbujanju »prehoda od drž obrambe in strahu, brezbrižnosti in potiskanja na rob, ki so značilne za družbo trošenja, k držam, ki temeljijo na kulturi srečevanja, ki je edina zmožna graditi boljši, pravičnejši in bolj bratski svet«.

Papež spodbuja, da je potrebno na globalizacijo migracijskega pojave odgovoriti z globalizacijo solidarnosti in sodelovanja, da bi postali življenjski pogoji priseljencev bolj človeški. K solidarnosti do migrantov in pribežnikov je treba dodati še pogum in ustvarjalnost za razvoj pravičnejše in bolj enakovredne ekonomsko-gospodarske svetovne ureditve ki se bo zavzemala za mir, neodtujljiv pogoj vsakega pristnega napredka.

Ob teh dveh poslanicam lahko zaznamo in okušamo moč besed(e), ki usmerjajo ne samo našo misel, ampak tudi naša dejanja za pravičnejši in bolj solidarni svet. Naj Bog obilno blagoslovi vse naše napore in napore papeža Frančiška, da bi vse te besede postale tudi dejanja v dobro prav vsakega človeka in celega človeštva.

P. dr. Robin Schweiger je direktor Jezuitskega združenja za begunce Slovenije.

Ne spreglejte: