Ne bodimo žrtve, bodimo pa požrtvovalni

| 13.12.2014, 16:57

V sobotnem dopoldanskem pogovoru smo v sklopu oddaje Za življenje, za danes in jutri gostili specialnega pedagoga Marka Juhanta. Na vprašanje poslušalke, ki je uvodoma dodala, sprašujem, kljub temu, da je že mimo, kako otrokom predstaviti lik Miklavža in darove, ki jih prinaša, je naš sogovornik odgovoril, da je pravljičnost tega časa vsekakor treba obdržati.

Marko Juhant: »Čarobnost sveta je vsekakor treba ohraniti. Je vredno tudi tveganja, da lahko pride do zapleta. Ko otrok začenja spraševati ne klonimo takoj. Skušajmo ohranjati čim dlje skrivnost obdarovanja. Ko so otroci starejši, pripoved dopolnimo z resničnimi dejstvi, jim povejmo, da obstaja ob svetih možeh tudi zgodba. Če imate z otrokom lep odnos, bo kljub morda razočaranju in prizadetosti ob odkritju resnice, ohranil zaupanje do vas in v tisto, v kar verjamete vi. Obiščimo skupaj prostore, ki nam kaj pomenijo. Ne smemo govoriti samo z besedami, šele ko otrok vidi, verjame. Otrok nas opazuje, kakšen imamo mi odnos do Miklavža, do tradicije, do presežnega, do Boga. Če se držimo tradicij, se zaupanje otrok ne bo zamajalo, seveda, če bomo živeli to, v kar verjamemo. Otrok mora videti naša čustva, oprime se tega, kar čuti. Otrok prej vidi naša čustva, kot sliši naše besede. To je tisto, kar nanj naredi vtis. Ni naloga staršev, da otroka obranimo pred vsako slabo izkušnjo, pred vsako bolečino. Naša naloga je, da mu to pomagamo »prebaviti«. Otrok mora sam dati skozi, »premleti, prežvečiti«, da pride ven pravi priokus. To pa z našo pomočjo otrok lahko doseže.«

Obdarovanje ni samo gesta, je veliko več.

Na vprašanje, kaj menite o obdarovanju, je Marko Juhant odgovoril: »Odločimo se, kdo v naši hiši prinese darila. Treba je slediti tradiciji. Všeč mi je navodilo, če ne vemo, kakšno bi bilo darilo, izberimo med tem: »Nekaj za pojest, nekaj za oblečt, nekaj za imeti rad in nekaj za prebrat.« Obdarovanje ni samo gesta, je veliko več. Šteje misel, da se nekoga spomnimo, in s tem, ko premišljujemo, kaj bi mu dali in iščemo pravo idejo, imamo nekaj opravka. To ni izmenjava materialnih vrednosti. Če se v družini ne držimo tradicije se kaj hitro zgodi, da so darila le še izmenjava vrednosti. To pa ni pravi smisel obdarovanja. Tudi k Miklavžu ne sodijo telefoni za tristo evrov. Če obdarujejo vsi trije možje, je tega zanesljivo preveč in vrednost daril pade. Odločimo se za enega. Ne bi nam škodilo vsem nekaj skromnosti. Vsem, obdarovalcem in obdarovancem.«

Vsako doma pripravljeno kosilo je darilo

Marko Juhant: »Ko se na predavanjih pogovarjamo o mejah, rečem pogosto mamam, vsako vaše kosilo je darilo. In kako hudo je, ko nekdo za mizo potem reče, tega pa ne maram ali pa nevzgojeni otroci rečejo, to si pa slabo naredila. Kako to boli, darilo je bilo zavrženo. Včasih je težko razumeti starše, kakšna čustva jih prevevajo, ko se tako zelo trudijo z darili, otroci pa vse zavrnejo, ker imajo vsega dovolj in ničesar več nočejo. Razočarani so vsi. Obdarovanje samo po sebi je dragoceno in vsakdo ima neka,j kar lahko da. Če nimamo nič imamo še vedno ogromno, kar lahko podarimo drugim. Prijazno gesto, spodbudno besedo, nasmeh, … vsak lahko veliko da ljudem okrog sebe.«

Otroci so običajno vajeni le sprejemanja, toda, ko otrok začuti to posebno sladkost, da nekomu nekaj da, to potem rad dela in bo vedno rad obdaroval druge. Tega ne more nadomestiti ne šola, ne vrtec, ne verouk, to mora biti le osebna izkušnja otroka. Ko otrok to nekajkrat doživi bo cenil potem tudi to, kar dobi.«

Zapisane besede so le drobec iz sobotnega pogovora s specialnim pedagogom Markom Juhantom. Priporočamo poslušanje oddaje »Za življenje, za danes in jutri« v celoti.