Papež: Gospod nam je rekel: Rad te imam
Cerkev po svetu | 18.11.2014, 01:39
Gledati Jezusa in pri tem pozabiti, da ga vidimo v revežu, ki nas prosi za pomoč, v odrinjenem, ki se nam studi. To je skušnjava, ki jo Cerkev živi v vsaki dobi: ko se ogradi znotraj nekakšne „ekleziastične mikroklime“, namesto da bi odprla vrata za tiste, ki so izključeni iz družbe. To so besede papeža Frančiška med jutranjo homilijo v kapeli Doma sv. Marte. V ponedeljek, 17. novembra.
Izhajal je iz evangeljskega odlomka, ki pripoveduje o slepem možu iz Jerihe. Ta po papeževih besedah predstavlja „prvi razred oseb“, ki napolnjujejo Lukov evangelij. Človek, ki ni štel nič, a ki si je želel zveličanja, ki je želel biti ozdravljen. Zato je vpil in kričal ter tako preglasil zid ravnodušnosti, ki ga je obkrožal. S tem je uspel potrkati na „vrata Jezusovega srca“. Krog ljudi, ki so ga poskušali utišati, da ne bi motil, je Gospoda na ta način oddaljil od periferije, kot je dejal sveti oče: „Ta periferija ni mogla priti do Gospoda, ker je ta krog – četudi z veliko dobre volje – zaprl vrata. To se med nami verniki zgodi pogosto: ko najdemo Gospoda, ne da bi se zavedli ustvarimo to ekleziastično mikroklimo.“ To se ne zgodi samo duhovnikom in škofom, ampak vsem vernikom, ki si mislijo: „Mi smo tisti, ki so z Gospodom.“ Gledajoč Gospoda pa ne vidijo tudi Gospodovih potreb: „Ne vidimo Gospoda, ki je lačen, ki je žejen, ki je v ječi, ki je v bolnici. Tistega Gospoda v odrinjenem. Tako ozračje naredi veliko slabega.“
Papež Frančišek je nadalje opisal skupino, ki se počuti izbrano: „Zdaj smo izvoljeni, smo z Gospodom.“ Svoj „mali svet“ želijo ti ljudje ohraniti tako, da oddaljijo vsakogar, ki bi lahko zmotil Gospoda, celo otroke. Pozabili so na svojo prvo ljubezen. „Kadar v Cerkvi verniki ali duhovniki postanejo takšna skupina, ki ni cerkvena, ampak 'ekleziastična', ki ima privilegij bližine Gospodu, so v skušnjavi, da bi pozabili svojo prvo ljubezen, tisto tako lepo ljubezen, ki smo jo vsi doživeli, ko nas je Gospod poklical, nas rešil, nam rekel: 'Rad te imam.'“ To je bila skušnjava učencev, je dodal papež: „Pozabiti prvo ljubezen, to pomeni pozabiti periferije, kjer sem bil prej tudi sam, četudi se tega sramujem.“
Obstaja pa še tretja skupina: preprosto ljudstvo, ki hvali Boga, ker je ozdravil slepega. Papež je spomnil, kolikokrat naletimo na preproste ljudi, na primer na stare ženice, ki gredo požrtvovalno molit v kakšno Marijino svetišče. Ne prosijo za privilegije, prosijo samo za milost. To je "zvesto ljudstvo“. To so tisti, ki znajo hoditi za Gospodom, ne da bi zahtevali kakršnekoli privilegije, ki so zmožni „izgubljati čas z Gospodom“ in predvsem, ki ne pozabijo na „odrinjeno Cerkev“ otrok, bolnikov, jetnikov.
Prosimo Gospoda za milost, da se vsi, ki smo bili poklicani, ne bi „nikoli oddaljili od te Cerkve“, tako je papež Frančišek sklenil homilijo: „Nikoli ne vstopimo v to mikroklimo ekleziastičnih učencev, privilegiranih, ki so oddaljujejo od Božje Cerkve, ki trpi, ki prosi za zveličanje, ki prosi za vero, ki prosi za Božjo Besedo. Prosimo za milost, da bi bili zvesto Božje ljudstvo, ne da bi od Gospoda zahtevali kakršenkoli privilegij, ki bi nas oddaljil od Božjega ljudstva.“
Vir: Radio Vatikan
