Jure SešekJure Sešek
Aleš KarbaAleš Karba
Andrej ŠinkoAndrej Šinko

Odmevi iz Društva Slovencev v Parizu

| 03.12.2014, 09:30 Matjaž Merljak

Člani Društva Slovencev v Parizu smo se številni zbrali na rednem občnem zboru, 22. novembra 2014, v dvorani Slovenskega doma, v dolgoletni oazi pariškega slovenstva. Društvo deluje v prostorih Slovenske katoliške misije, ki bo leta 2017 praznovala svojo 70–letnico neprekinjenega delovanja. Društvo vztrajno sodeluje s slovensko katoliško misijo, z Veleposlaništvom v Parizu, s Hišo slovenske poezije v Franciji in s posameznimi slovensko-pariškimi umetniki in kulturniki. Tudi slovenska sodobna migracija se nam občasno pridruži in naredimo skupaj kaj lepega in izvirnega.

Društvo je letos ponovno razposlalo okrožnico za včlanjenje in sodelovanje z vsemi pariškimi Slovenci. Odziv je bil sicer skromen, ampak pozitiven, saj je Društvo ponovno osvežilo svoje vrste z novimi člani.

Kot večletna predsednica Društva sem se najprej toplo zahvalila vsem sedanjim in nekdanjim odbornikom, spomnili smo s hvaležnostjo v srcu in spoštovanjem vseh pariških pokojnih graditeljev slovenstva in naše skupnosti. Poudarila sem, da se je Društvo obdržalo predvsem po zaslugi številnih prostovoljcev in pa tudi s finančno pomočjo Urada za Slovence po svetu.

Moja želja je bila, da bi Društvo že letos prevzel kdo od mlajših. Odbor se je sicer obnavljal vsako leto, vendar so se nekateri mlajši odborniki za stalno vrnili v domovino svojih staršev, v Slovenijo. Letos se je odboru priključila Liza Japelj Carone, kulturnica in prevajalka, ki že 30 let živi in ustvarja v Parizu; kot dolgoletna sodelavka Veleposlaništva je promovirala slovensko kulturo v Franciji, in ker je to ena izmed nalog Društva, se ji je zdelo naravno, da se nam pridruži. Že tretjič sta obnovili svoj mandat odbornici druge generacije Lucija Škrlj Fernandez in Nataša Vičič, obe mamici dveh otrok in v zahtevni službi, zato je njuna vztrajnost lahko za zgled nam vsem. Kot je dejala Nataša: „Kriza, to imamo stalno na jeziku, vendar človek ima čas, ki si ga vzame, če to res želimo, lahko veliko lepega naredimo in tudi spremenimo marsikaj ... Društvo mora razmisliti, kaj hoče, kam in kako želi delovati v bodoče, in bi se moralo mogoče več povezati s Slovenijo in tudi s francoskim kulturnim prostorom ter iti s časom naprej“

Gostje iz Slovenije v družbi Ane Vičič
Gostje iz Slovenije v družbi Ane Vičič © Arhiv Društva Slovencev v Parizu

Lucija je poudarila: „Danes je največja uganka, kako obstati, nadaljevati delo tistih, ki so gradili to slovensko skupnost in ustvarili dragocen Vrt slovenstva v Parizu, kako ga gojiti in še naprej krepiti njegove korenine. Ni dovolj naša dobra volja, morali bi se vsi osvestiti in zavedati pomembnosti gojenja svojih korenin...«

Važen trenutek je bil, ko so odbornice in odborniki odgovorili na vprašanje Lucije, zakaj želijo pristopiti v odbor ali zakaj bodo že tretjič obnovili svoj mandat. Želimo, da Društvo živi še naprej, so vsi izjavili. Tako smo izvolili prenovljen 13-članski društveni Svet in nato na odprti seji sveta še upravni odbor: za blagajnika je ostal Janez Avsec, za podpredsednico Nataša Vičič, za pomožnega blagajnika Zita Willame in za glavno sekretarko in drugo podpredsednico Lucija Škrlj Fernandez.

Sama sem kljub svoji lanski napovedi, da ne bom mogla obnoviti mandata zaradi osebnih razlogov, vendar sem v odsotnosti naslednika vseeno pristala, da podaljšam funkcijo predsedstva, ki seveda prinaša veliko veselja, včasih pa tudi skrbi in veliko dela. Vsi prisotni so opazili kako delikatna zadeva je prevzem odgovornosti in funkcij v Upravnem odboru.

Kot številna slovenska društva po svetu se tudi naše stara in doživlja svoje krize obstoja. Lahko trdim, da nas je ta občni zbor ponovno povezal, je pa tudi prikazal, da je Društvo krhka stvar z različnimi človeškimi naravami in težnjami in se lahko kaj hitro razdere (prvo veliko krizo je naše Društvo doživelo že leta 1982).

Občni zbor Društva Slovencev v Parizu
Občni zbor Društva Slovencev v Parizu © Arhiv Društva Slovencev v Parizu

Mislim, da so solidarnost, motivacija in dialog ter spoštovanje v sprejemanju drugačnosti, tisti nosilni faktorji in vrednote, ki jih moramo gojiti za vsako ceno. Seveda so padle tudi upravičene in neupravičene kritike ter predlogi, ki sicer menim, da so nekateri zastareli glede na sedanje potrebe izseljenstva.

Zelo zanimivi so bili posegi člana g. Jean Paula Assa, Francoza, soproga naše rojakinje Marije, ki je nakazal težave vodenja društev iz lastnih dolgoletnih izkušenj. Poudaril je, da je velika kriza mlajših članstev tudi v vseh kulturnih francoskih društvih, mlajši se raje vključujejo v športne klube in podobno. Mogoče je tu vmes vsaj en del odgovora na naša vprašanja, zakaj se naši potomci oddaljujejo od slovenske skupnosti in župnije ... Druga težava je po njegovem mnenju tudi v ustvarjanju pravega druženja v družbi, kjer so številne ponudbe, različne stimulacije in vsestransko pretirano potrošništvo.

Naše društvo ima uradno 80 članov. Tudi tokrat se so nam pridružili novi člani in odborniki; nekateri odborniki so se poslovili. Mnogi so sicer že nekaj let sodelovali pri društvenih prireditvah ali prevajanju, prišli so pa tudi novi obrazi. Med novimi obrazi so nekateri nosilci doma dveh jezikov in se vprašujejo kot prof. dr. Denis Poniž v eseju V Pragi najdena duša (esej je objavljen na društvenem spletu- v teku je prevod v francoščino): „Kaj storiti, ko se v človeku naselita dva jezika, vsak na svoj način, vsak s svojimi zahtevami; dobi človek še drugo dušo ali se samo tista, ki jo ima od rojstva, spremeni, postane dom dveh jezikov?“

To je zagotovo univerzalna tema za vsakršno izseljenstvo, dobro bi bilo, da se poglobimo vanjo, tako bomo mogoče bolje razumeli nagibe svojih potomcev.

Dobra volja med pariškimi Slovenci
Dobra volja med pariškimi Slovenci © Arhiv Društva Slovencev v Parizu

Nekateri člani so namreč daljni potomci slovenski starih staršev ali potomci enega od slovenskih staršev in so le delno slovenske krvi kot gospa Sonja. Njihov pristop do druženja v slovenskem Društvu je sicer včasih postopen, sramežljiv in previden ter nereden; tipajo, iščejo del svojih korenin; vendar se mi zdi njihovo sodelovanje obogatitev zanje kot za raznolikost in osvežitev naših vrst. Nekatere naše izgovorjene slovenske besede jim odpirajo pozabljen tolmun občutkov in spomina iz otroštva. Sicer pa je melodija slovenskega jezika v našem pariškem Društvo izredno raznolika: od Gorjancev do Koroške, preko Štajerske, Gorenjske, Bovca, Ljubljane, Krasa, Prekmurja ... se spajajo burni valovi morja z vonjem soli in trte slovenskih goric, tja do Trnovskega zvona, preko Triglava ... do pariškega ali tujega naglasa druge ali tretje generacije.

Ganljivo se mi zdi spoštovanje do svojih korenin in želja, ki so jo izrazili novi člani, in sicer da bi spoznali slovensko kulturo in jezik ter bi se občasno družili s Slovenci. Nova članica Sonja, po materi slovenskih korenin, mi je dejala: „Že dolgo sem si želela priti med Slovence. Izredno sem bila vesela, da sem slišala slovensko besedo, prav je, da niste govorili francosko, čeprav slabo razumem slovenščino ...“

Po seji, v prijetnem druženju je privrela iz naših grl slovenska pesem v vseh svojih pokrajinskih odtenkih, napolnila je dvorano z žuborenjem iz skrivnostnega studenca domačnosti, ob kozarcu rujnega in v družbi harmonike našega zvestega Marjana. Tudi zavrteli smo se veselo ob zvokih Pariškega dua. Razšli smo se z dobrimi mislimi v srcih, s prepričanjem, da je naša popotnica poseben dar, ki se ga ne da kar tako zapustiti ob robu nedokončane poti, kot nebogljeno siroto.

Obzorja duha (photo: Zajem zaslona) Obzorja duha (photo: Zajem zaslona)

Cenzura v oddaji Obzorja duha?

»Žalostna sem zaradi dogajanj... Nov prevod Svetega pisma iz izvirnih jezikov v slovenski jezik, vrhunsko delo v slovenski zgodovini za študij in razumevanje nam vsem, prispevek v oddaji Obzorja ...

Družine potrebujejo spodbud in medsebojne podpore ter zgledov.  (photo: lj_nadskofija) Družine potrebujejo spodbud in medsebojne podpore ter zgledov.  (photo: lj_nadskofija)

Vzemimo Boga zares

Živimo v duhovni shizofreniji, ki na prvi pogled ni prepoznavna. Na eni strani poudarjamo, kako imamo pravico izbrati lastni slog in stil življenja, kako je naša pravica izbira identitete, celo ...

Skrbno izbirajmo obutev.  (photo: PixaBay) Skrbno izbirajmo obutev.  (photo: PixaBay)

Zakaj je dobro kupovati obutev popoldne?

Vida Ozis je ustanoviteljica blagovne znamke AN.NIKA, je direktorica Centra medicinske pedikure, razvila je medicinsko sponko - vse ostale, ki so prisotne na domačem trgu, so iz uvoza. Večina si ...