Zavod sv. Stanislava praznoval god svojega zavetnika
Slovenija | 13.11.2014, 18:39 Rok Mihevc
Zavod sv. Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano praznuje god svojega zavetnika. Sveta maša je bila v župnijski cerkvi sv. Vida v Šentvidu, glasbeno plat so oblikovali zbori in orkester Zavoda sv. Stanislava.
Mašo je daroval apostolski administrator ljubljanske nadškofije škof Andrej Glavan ob somaševanju celjskega škofa Stanislava Lipovška, direktorja zavoda Romana Globokarja, šolskega kaplana Martina Zlobka in nekaterih drugih duhovnikov, udeležili pa so se je učitelji, dijaki, osnovnošolci, starši ter nekateri nekdanji dijaki Škofijske klasične gimnazije.
V pridigi je škof Glavan mladim takole med drugim položil na srce. „Dragi mladi prijatelji, bodimo ponosni kristjani. Smo najmodernejši, vodijo nas najlepši Kristusovi zakoni, čeprav nas nekateri razglašajo, da nismo napredni. Sicer pa, ali smo kot kristjani lahko uokvirjeni v svet navad, zakonov in v nekem okolju sprejete miselnosti in ravnanja? Nikakor ne. Kristjan, prežet s Kristusovo novostjo, v svoje okolje nujno nosi novega duha in z njim zaznamuje svoj življenjski prostor. In to vsak dan.“
Sveto mašo je obogatilo tudi prelepo glasbeno sodelovanje zborov in orkestra Zavoda sv. Stanislava. Krstno je bila namreč izvedena Missa sancti Francisci Assisiensis skladatelja Damijana Močnika.
Slavnostna akademija, ki je sledila, je bila zasnovana pod geslom Nulla dies sine linea – Noben dan brez sledi. Ob utrinkih iz slovenske poezije smo se ustavili ob nekaterih pomembnih vprašanjih, ki si jih zastavljajo odraščajoči šolarji vsak dan: od najmanjših v vrtcu, ki še »po neskončni sinjini hite za neizpolnjeno čarovnijo« (T. Pavček), do osnovnošolcev, ki so ugotavljali, da je življenje eno samo učenje, saj ko »narediš prvi korak /…/ že vidiš, da je naslednji spet prvi« ( V. Möderndorfer) in gimnazijcev, ki poskušajo živeti in razumeti, kaj vse »sem prejel in da moram oddati imetek« (A. Gradnik). Skozi besedo, glasbo, filmsko sliko in ples smo se na koncu prisotni vrnili spet na začetek, k temeljnemu vprašanju: »Kaj je veselje? Življenja željnost. Veselje do življenja«(S. Kosovel). Slednje je bilo ta večer v obilici izraženo.
Ta večer je še posebej slovesen za nekatere maturante, ki so prejeli častne listine, saj so bili zlati na maturi in hkrati tudi odlični vsa štiri leta šolanja na Škofijski klasični gimnaziji. Vsi ti dijaki so tudi vpisani v Zlato knjigo, poleg njih pa še pet dijakov, Komorna glasbena skupina Rožnice in Mladinski mešani zbor sv. Stanislava Škofijske klasične gimnazije, ki so s svojim delovanjem in talenti še posebej oblikovali šolsko skupnost v času svojega šolanja.
Čestital jim je tudi direktor Zavoda dr. Roman Globokar v upanju, da so dobili dobro popotnico za življenje: »ne samo kopico znanja, ampak tudi plemenito srce, odprte dlani, čut za sočloveka, inovativnega duha ter zavzetost za pravičnost in skupno dobro«.
Slavnostni govornik je bil dolgoletni ekonom v Zavodu sv. Stanislava Tone Homar, ki je skrbno spremljal novogradnjo od samih začetkov. V svojem nagovoru je razmišljal o gradnji materialnega in notranjega sveta. Kako graditi trdne stavbe in odnose? Odgovor nudi Gospod in njegov nauk, zato je govornik tudi spomnil, da je v prvem delu poslanstva Zavoda sv. Stanislava zapisano: »iz vere, upanja in ljubezni /…/ ustvarjati pogoje za celovito osebnostno rast«. Ob tem je izrazil željo, da bi vedno znali to poslanstvo tudi živeti v vsakdanjem življenju, da bi s tem zgradili trdne odnose in ponudili svetal zgled mladim pri gradnji njihove osebnosti.
Po akademiji, ki jo je spremljalo mnogo gostov iz cerkvenega in družbenega življenja, pa tudi staršev, je sledilo še srečanje alumnov – nekdanjih dijakov ŠKG –, ki so obujali spomine na šolske dni z nekdanjimi sošolci in uradno sprejeli medse letošnje maturante.
